Enega osrednjih izzivov v argumentaciji in raziskovanju nasploh predstavlja problematika vzroka in posledice. Zelo pogosto namreč želimo dokazati, da X (neodvisna spremenljivka) vpliva na Y (odvisna spremenljivka), in s tem pomembno poglobiti svoje razumevanje in pojasnjevanje realnosti oziroma svojega kreativnega delovanja. Tako npr. lahko dokazujemo, da igranje računalniških igric slabo vpliva na učni uspeh otrok, da so določeni ukrepi vlade pripomogli k določenemu obnašanju potrošnikov, da je določena rešitev problema A boljša od alternative B. Osnovni problem seveda je, da povezanost dveh pojavov še ne dokazuje njune vzročnosti odvisnosti. Tako npr. upad števila samomorov v zadnjih petih letih sicer lahko sovpada z odgovarjajočo gospodarsko rastjo, ne pomeni pa nujno, da gre pri tem tudi za vzročno povezanost v smislu, da gospodarska rast zmanjšuje samomorilnost. Podobno lahko določen družbeni problem (npr. bančna luknja, divja privatizacija, porast kriminala) sovpada z določeno vlado in njenimi ukrepi, vendar je zaradi množice ostalih dejavnikov, ki še nastopajo, izjemno težko dokazati vzročnost.

Za dokazovanje vzročnosti praviloma potrebujemo eksperimente, kjer npr. v dveh slučajnih skupinah spreminjamo zgolj dejavnik, ki ga proučujemo. Slučajno izbrano polovico populacije izpostavimo določenim eksperimentalnim pogojem, npr. določeni tableti, druga polovica pa dobi na videz enako tableto, ki pa nima učinkovin (placebo), nakar pogledamo razlike med skupinama in morebitne razlike pripišemo učinku tablete. To je seveda mogoče pri materialih in rastlinah, že pri živalih pa nastopijo določene (etične in praktične) omejitve. Pri ljudeh je to težavno že v primeru enostavnega preizkušanja tablet (etični vidiki, pravni vidiki, poslovno tveganje, izvedbeni vidiki), pogosto pa tak eksperiment ni izvedljiv, posebej v družboslovju, humanistiki in zdravstvu. Ni namreč mogoče npr. polovico slučajno izbrane populacije za eno leto ali desetletje prisiliti v določeno obnašanje (npr. igranje nasilnih igric, kajenje, problematično spolno prakso, učenje določenega jezika, vegetarijansko prehranjevanje, intenzivno telovadbo), drugi polovici pa to prepovedati, da bi nato čez eno leto ali deset let analizirali učinek in posledice tovrstnega obnašanja. Še manj je to mogoče v zgornjem primeru gospodarske rasti in samomorov, saj časa seveda ne moremo zavrteti nazaj in pet let poganjati iste družbe ob nizki gospodarski rasti, nato pa primerjati razlike v samomorilnosti. Podobno velja tudi za zgornji primer sovpadanja družbenih problemov z določeno vlado pa tudi za številna druga raziskovanja, posebej npr. zgodovinska, arheološka in vsa ostala, kjer časa ne moremo zavrteti nazaj in spremeniti eksperimentalnih pogojev.

Zaradi neizvedljivosti eksperimentov je družboslovje pogosto obsojeno na opazovalne študije (angl. observational studies), kot so npr. ankete ali intervjuji, kjer analiziramo zgolj trenutne realne razmere in vseh vplivov ne kontroliramo več. Vzorčno sklepanje je zato bistveno šibkejše. Zelo dober primer je vpliv kajenja na pljučne bolezni, kjer je korelacija v realni populaciji sicer zelo visoka, vzročnost pa je težko dokazati, saj je lahko oboje (kajenje in bolezen) hkratna posledica nekih tretjih dejavnikov (npr. stresnega življenja), ki jih v raziskavo nismo vključili in – kar je še huje – jih morda sploh ne poznamo. Podobno zahtevno je ugotavljanje posledic jemanja kontracepcijskih tablet, uživanja gensko spremenjene hrane ipd. pa tudi zgoraj omenjeno ugotavljanje vzrokov za samomorilnost ali odgovornost za družbene probleme. V vseh teh primerih se skuša o vzročnosti sklepati s pomočjo različnih postopkov argumentacije in tudi z uporabo določenih modelov (npr. regresija, strukturni modeli) ter posebnih pristopov (npr. propensity models), ki pa imajo razmeroma omejen domet.

O vzročnosti se včasih sklepa še ohlapnejše, zgolj na osnovi dejstva, da se npr. v realnosti redno ali vsaj pogosto opaža določeno zaporedje pojavov. Še bolj specifično in predvsem težavnejše je dokazovanje vzročnosti v teoretskih razpravah (npr. raziskovalec X je s svojimi idejami vplival na raziskovalca Y, ideja A se je razvila iz ideje B).

 

<< Nazaj Naprej >>