V srčiki znanstvene argumentacije so obsežnejše oziroma zaokrožene trditve, ki zahtevajo daljšo obravnavo in so zato morda prisotne preko celotne diplome. Sestavljene so iz zaporedja zgoraj opisanih osnovnih elementov znanstvene argumentacije. Najpogosteje se obravnavajo kot raziskovalna vprašanja, hipoteze in teze.

  • Pri raziskovalnem vprašanju gre v prvi vrsti za identifikacijo in opredelitev določenega problema, ki ga bomo nato z znanstveno argumentacijo obravnavali in osvetljevali znotraj izbranega raziskovalnega področja.
  • O hipotezi govorimo, ko je problematika zelo specifična, zelo dobro definirana in jo je zato mogoče oblikovati v precizno in zaokroženo trditev, ki se nato v procesu preverjanja bodisi sprejme bodisi zavrne.
  • Pri kvantitativnih raziskavah se dokazovanje hipotez pogosto izvaja s statističnim preverjanjem domnev, pri vsebinskih problemih, kvalitativnem raziskovanju in humanistiki pa z dokazovanjem, ki temelji na argumentih, ter s teoretičnim in izkustvenim preverjanjem. V takih primerih zato raje govorimo o tezi kot pa hipotezi.

Pri odločitvi med raziskovalnim vprašanjem in tezo oziroma hipotezo upoštevamo, da je teza oziroma hipoteza zahtevnejša in v določenem smislu tudi drznejša. Na drugi strani je postavljanje raziskovalnega vprašanja enostavnejše in razmeroma nezavezujoče.

Naše raziskovalne vprašanje je namreč v zadnji fazi lahko zgolj »Zanima nas, kako skupina oseb X občuti problem Y v primerjavi s skupino Z«. V primeru primerljive hipoteze »Skupina oseb X občuti problem Y bistveno bolj resno kot skupina Z« pa je proces raziskovanja precej bolj težaven, saj moramo hipotezo zavrniti ali dokazati, in to s kakovostno argumentacijo in ustrezno empirijo, kar pa je zelo zahtevno.

Hipoteza zato terja v fazi dokazovanja in utemeljevanja pogosto bistveno več znanja, izkušenj in empiričnega dela, morda tudi stroškov. V izogib tovrstnim težavam se študenti, ki iz nekih (nepotrebnih) razlogov na vsak način želijo imeti tezo oziroma hipotezo, pogosto zatečejo v teze oziroma hipoteze, ki so trivialne (npr. internet je spremenil določeno področje). To je izjemno pogost primer tako v diplomah in celo disertacijah. Je pa tak pristop precej neprimeren, zato velja ponoviti, da mora biti teza oziroma hipoteza:

  • eksplicitna, specifična in konkretna, nikakor pa ne trivialna in vnaprej očitna;
  • nova in na nek način tvegana oziroma drzna, z neko zelo jasno dodano vrednostjo;
  • preverljiva, kar izvedemo z znanstveno argumentacijo in empirijo (ki mora biti kakovostna), in jo nato na tej osnovi sprejmemo ali zavrnemo;
  • običajno povezana z določenim empiričnim dokazovanjem, ki mora biti izvedljivo (po možnosti tudi ponovljivo) in za katerega moramo imeti tudi dovolj znanja, časa in sredstev;

Če naši tezi ali hipotezi manjka katera od zgornjih komponent, potem je smiselno, da ostanemo pri raziskovalnem vprašanju.

Posebej je smiselno ostali pri raziskovalnem vprašanju, če diploma ni ambiciozna ali pa je študent v časovni stiski.

Tako je lahko naše raziskovalno vprašanje omejeno zgolj na opisovanje raziskovanja nekega novega pojava (npr. kakšne so značilnosti nove new age skupnosti), ne da bi ob tem postavljali teze (npr. da gre pri tej skupnost za določen specifičen tip oziroma model skupnosti) ali celo hipoteze (npr. da je fluktuacija v tej skupnosti bistveno večja kot v drugih skupnostih).

Ob tem velja še enkrat izpostaviti, kako zelo pomembno je, da so naše trditve – predvsem teze in hipoteze – čim določne, specifične in konkretne. Če je npr. naša hipoteza, da so razširjeni oglasi (z dodatnim besedilom) učinkovitejši kot enostavni oglasi, je treba natančno določiti, katere oglase imamo v mislih in katere bomo v empiričnem delu analizirali (npr. Google Adwords), kako bomo merili učinkovitost (npr. click-thru-rate), in predvsem to, na kateri populaciji, kdaj, kje in kako bomo pridobili podatke in katere spremenljivke bomo vključili.

Vse to načeloma velja – sicer v nekoliko manjši meri – tudi za raziskovalna vprašanja, kjer je ravno tako treba doseči kar najnatančnejšo opredelitev. Če nas zanima uporaba interneta v izobraževanju, je zato treba natančno opredeliti, kateri tip izobraževanja nas zanima (formalno, neformalno, prostočasno), na katerem področju (npr. poslovne vede, naravoslovje, računalniško), na katerem nivoju (primarnem, sekundarnem, terciarnem), v katerem obdobju (letos, desetletje) in na katerem območju (Slovenija, EU).

<< Nazaj Naprej >>