V nadaljevanju se pojem »empirija« uporablja v najširšem smislu in obsega zbiranje primarnih podatkov, analize podatkov, formalizirane teoretsko-analitične pristope in tudi različne aplikacije, izpeljave in kreativne rešitve aplikacije (glej 4.1.2 Empirija).

A. Uvodni del – raziskovalni načrt

Empirični del osrednjega dela diplome je običajno podrobneje strukturiran. Pri tem lahko uvodoma vključuje tudi opredelitev raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez, včasih morda tudi operativno zožitev problematike. Možno pa je tudi, da so raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze zgolj v uvodu, v svojem poglavju ali pa v zaključnem podpoglavju oziroma razdelek teoretičnega dela. Podobnosti so v razdelku 5.2.3 Teoretični del, točka C. Raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze. Ob tem velja ponoviti, da je pri (kompleksnih) empiričnih naloga navedena obravnava običajno na začetku empiričnega dela.

B. Osrednji del empirije

Glavnina preostalega empiričnega dela je pogosto strukturirana po tipih uporabljenih metodoloških pristopov. Če uporabljamo dva metodološka pristopa (npr. ekspertne intervjuje in anketo), to pomeni dve podpoglavji ali celo dve poglavji. Vsako področje ima seveda svojo specifično empirijo, v empiričnem družboslovju (podpoglavje 4.3.2 Empirija v družboslovju) pa se pogosto uporabljajo predvsem naslednji metodološki pristopi:

  • sekundarno raziskovanje (npr. metaanalize, študije arhivskih gradiv, pregled spletnih vsebin, dokumentov, predpisov), predvsem v primeru, ko to predstavlja eno od osrednjih komponent empiričnega dela, sicer je splošni pregled virov lahko vključen že v teoretični del;
  • kvalitativno raziskovanje (npr. poglobljeni intervju, fokusna skupina, analiza diskurza, študija primera, ekspertni intervjuji, akcijska analiza);
  • kvantitativno raziskovanje (npr. anketa, opazovanje, eksperiment, analiza sekundarnih podatkov, statistične analize).

Pri diplomah je običajna uporaba zgolj enega ali kvečjemu dveh metodoloških pristopov (npr. fokusna skupina, nato pa anketa), seveda jih je lahko tudi več, vendar je to zelo redko. Vsak metodološki pristop je običajno nadalje strukturiran po fazah odgovarjajočega procesa; to so lahko formalna podpoglavja ali razdelki, ki nastopajo v kazalu, lahko pa je zgolj strukturiranje z nadnaslovi. V primeru ankete lahko nadaljnjo strukturo predstavljajo:

  • opis zastavljene metodologije;
  • opis izvedbe oziroma poteka raziskave;
  • predstavitev in (statistična) analiza rezultatov;
  • tehnične interpretacije (npr. statistične interpratacije).

Kot rečeno, v primeru, ko imamo več empiričnih pristopov, ki jih predstavljamo ločeno, vsakega posebej, lahko potem na koncu, v zadnjem podpoglavju ali zadnjem razdelku (npr. »Sklepne ugotovite«) sistematično interpretiramo vse empirične rezultate skupaj.

Alternativno lahko v empiričnem delu besedilo strukturiramo tudi po vsebini in torej ne formalno po tipu in fazi metodološkega pristopa. To je posebej primerno, če je pristopov več in smo pri predstavitvi oziroma pisanju prisiljeni v večji meri slediti vsebinski obravnavi raziskovalnega problema. Tudi v takem primeru ločeno predstavimo metodologijo, nato pa predstavljamo rezultate oziroma napredujemo s pisanjem glede na vsebino problema oziroma glede na raziskovalna vprašanja in hipoteze. Pri tovrstni obravnavi oziroma izpeljavi nato vsakič izberemo, uporabimo in navedemo tisto empirično dejstvo, ki je toku obravnave najustreznejše. Tak pristop je bistveno zahtevnejši, saj terja hkratno procesiranje konceptualnega toka in tudi vseh empiričnih rezultatov. Empirija je namreč nastala zaradi vsebine in načeloma ni nek samostoječ element. Seveda pa je tak pristop bistveno kakovostnejši, hkrati pa je diplomsko delo pogosto prezahtevno, zlasti če obsega več enakovrednih empiričnih komponent. Seveda pa za določene primere tak pristop kljub temu ni primeren, npr. takrat, ko so empirične komponente tako posebne, da vsaka zase osvetljuje problematiko oziroma raziskovalna vprašanja na povsem samostojen, ločen in specifičen način.

C. Sklepni del

Ob koncu empiričnega dela običajno sledi poseben sklepni del, kjer sistematično povzamemo in formalno interpretiramo rezultate glede na raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze. To je lahko lasten razdelek, podpoglavje ali poglavje, kar je odvisno od specifičnih okoliščin posamezne diplome. V primeru, da obravnava raziskovanih vprašanj oziroma hipotez izrazito vključuje tudi poglavja, ki so pred empirijo (npr. pregled določenih virov), potem mora biti sklepni del izven empirije, bodisi v svojem bodisi v zaključnem poglavju. Ne glede, kje se nahaja, pa se običajno imenuje »Razprava«, lahko pa tudi »Ugotovitve«, “Ključne ugotovitve”, »Povzetek ugotovitev«, »Analiza hipotez«, »Analiza raziskovalnih vprašanj« ali »Povzetek rezultatov«.

Včasih ta del prenesemo tudi v zaključek (5.2.5 Zaključni del), čeprav je načeloma primerneje, da je ločen oziroma vključen na konec osrednjega dela empirije. Obstajajo tudi primeri, ko tovrstna sklepna obravnava ni potrebna, ker so bile sklepne ugotovitve podane že sproti ob obravnavi posameznih rezultatov (glej zgoraj, B. Osrednji del empirije).

Kako točno umestiti sklepni del je – kot vedno – odvisno od narave našega problema in pristopa. Obstajajo štiri možnosti: Pri kompleksnih empiričnih diplomah je (i) najbolj običajno, da se sklepni del pojavlja kot lastno podpoglavje ali razdelek na koncu empiričnega dela. Nekoliko (ii) redkeje nastopa kot samostojno poglavje, (iii) še redkeje je v zaključku, (iv) najredkeje pa je sklepni del razporejen v obravnavo rezultatov (B. Osrednji del empirije).

Sklepno poglavje empiričnega dela se lahko močno razširi, če v njem izvedemo tudi najširše vsebinske interpretacije in umestitev rezultatov v širši kontekst, ki presega raziskovalna vprašanja in hipoteze. S tem namreč v konec osrednjega dela selimo vsebine, ki načeloma sodijo v zaključek. Pri tem sicer ne nastanejo tako velike konceptualne težave kot v primeru, ko vsebine osrednjega dela selimo v uvod, kljub temu pa se to uporablja le redko. V primeru določenih vsebinskih oziroma teoretskih diplom, ki nimajo empirije in so torej neempirične, je sicer to lahko včasih celo ustreznejši pristop. Pri empiričnih diplomah pa se to v splošnem – če ne obstajajo res dobri razlogi – ne priporoča.

V primeru običajnih empiričnih raziskav je torej smiselno ločevati:

  1. neposredno tehnično (statistično, metodološko) interpretacijo, ki je sestavni del prikaza rezultatov v osrednjem delu empirije (B);
  2. širšo interpretacijo empiričnih rezultatov, kjer sistematično odgovarjamo na raziskovalna vprašanja in hipoteze (slednje se včasih sicer obravnava tudi v okviru zgornje tehnične interpretacije, pri čemer oboje načeloma sodi v osrednji oziroma empirični del), ki je običajno v svojem razdelku, podpoglavju ali poglavju kot samostojen sklepni del (C);
  3. najširšo teoretsko obravnavo in umestitve rezultatov v splošen vsebinski okvir, kar pa običajno izvedemo v zaključnem poglavju (5.2.5 Zaključni del), torej izven empiričnega dela.

Obstajajo tudi primeri – zlasti pri konceptualnih diplomah, kjer ni empiričnega dela, ampak je osrednji del sestavljen iz zaporedja konceptualnih obravnav –, kjer interpretacij posameznih delov ni mogoče strukturirati skladno zgornjimi napotki. V takem primeru je lahko umestno, da se vse interpretacije izvedejo zgolj v zaključnem delu (5.2.5 Zaključni del).

<< Nazaj Naprej >>