Prvo poglavje se največkrat imenuje »Uvod«. Zanj se v splošnem priporoča od dve do pet, kvečjemu sedem strani, res izjemoma morda na eni strani le ena oziroma na drugi deset ali več. Posebej v primeru, ko tematika ne zahteva obširnega uvoda in opredeljevanja zahtevnih pojmov oziroma konceptov, pogosto zadoščajo že dve do tri strani. Pri tem velja izpostaviti, da je to zgolj splošno priporočilo oziroma praksa, ki je povezana z običajno strukturo. Nikakor pa ne bi smeli biti ujetniki priporočil o obsegu uvoda in se z njimi ozkogledno omejevati. Če imamo zelo dober občutek, da je primernejši krajši (npr. ena stran) ali daljši (npr. več kot deset strani) uvod in se s tem strinja tudi mentor, potem lahko naredimo tudi drugače. Glavno je, da je uvod tehten in v njem ni nepotrebnih besed, hkrati pa moramo v njem pokriti vse predvidene vsebinske elemente (glej 1-8 spodaj).

V primeru običajnih (krajših) uvodov, torej do pet strani, uvoda nadalje ne strukturiramo; večinoma je tudi neprimerno vključiti le eno podpoglavje (npr. 1.1, ne pa tudi 1.2). Le v primerih, ko se iz tehtnih razlogov odločimo za daljši uvod, ki zato vključuje nekatere komponente osrednjega dela (glej pojasnila v nadaljevanju, a, b in c ter razpravo na koncu razdelka 5.2.3 Teoretični del), lahko uvod nadalje strukturiramo, npr. v teoretsko ozadje, cilje in raziskovalna vprašanja (hipoteze), metodologijo in opis strukture. Tovrstno strukturiranje uvoda je sicer običajno pri disertacijah, kjer pa gre za bistveno obsežnejšo in bolj poglobljeno obravnavo.

Morebiten daljši uvod namreč pomeni, da vanj vključujemo vsebine, ki so praviloma v osrednjem delu. Načeloma se to ne priporoča, saj običajno prinaša nepotrebna tveganja, čeprav je takšna alternativa možna in včasih tudi upravičena, posebej pri konceptualnih oziroma neempiričnih diplomah. Takrat lahko nekatere komponente osrednjega dela – to posebej velja za podrobno terminologijo, opredelitev problema, konceptualno ozadje, metodologijo in raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze – delno ali v celoti prenesemo v uvod, ki s tem seveda preseže običajen obseg. Problem takega pristopa je, da lahko pride do določenega prehitevanja:

  1. če raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze razdelamo, še preden dokončno uvedemo pojme, terminologijo, koncepte, literaturo in ozadje, tvegamo, da jih bodisi ne bomo mogli opredeliti dovolj natančno bodisi jih moramo v osrednjem delu obravnavati še enkrat. Neugodna posledica je, da iste stvari obravnavamo dvakrat, pri čemer jih prvič obravnavamo pomanjkljivo. Zato je smiselno, da v uvodu raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze orišemo tako splošno in okvirno, da to ne zahteva predhodne podrobne terminološke in konceptualne obravnave. Le v primeru, ki pa ni tako redek, ko so raziskovalna vprašanja zelo enostavna in ne potrebujejo predhodne teoretske, terminološke in metodološke obravnave, jih lahko v celoti navedeno že kar v uvodu. V ostalem pa je primerno, da uvod poljuden in v njem raziskovana vprašanja oziroma hipoteze zgolj poljudno orišemo in nakažemo;
  2. podobno velja za primere, ko se v uvodu podrobneje opiše metodologija. Tudi to se v splošnem odsvetuje, saj pred metodologijo najprej potrebujemo teoretski oziroma vsebinski okvir. to velja za primere, ko se metodologija še pred teoretsko obravnavo predstavi kot samostojno poglavje (glej razpravo na koncu razdelka 5.2.3 Teoretični del). Izjeme so lahko nekatere povsem metodološke oziroma empirične diplome, kjer teorije praktično ni, in diplome, kjer se metodologija razume v najširšem smislu, ki vključuje tudi teoretski pristop. V uvodu je torej v splošnem smiselno metodološki pristop navesti zgolj okvirno, podobno kot raziskovalna vprašanja in hipoteze;
  3. ravno tako ni običajno, da razširjamo uvod s sistematično in izčrpno predstavitvijo problema, teoretskim ozadjem, ključnimi pojmi, terminološkimi rešitvami, preteklim raziskovanjem in ostalimi elementi osrednjega dela. Vse navedeno namreč terja večjo, poglobljeno in zaokroženo obravnavo, ki je v celoti in dokončno ne moremo izvesti v uvodu, vsaj dokler je ta zasnovan predstavitveno (in uvod je tak po definiciji). Izjema so lahko primeri, ko je določena komponenta (npr. ključni pojmi, prestavitev problema, teoretsko ozadje) razmeroma kratka ali pa taka, da zahteva zaradi svojih posebnosti že na samem začetku temeljito in nekoliko obsežnejšo uvodno opredelitev.

V uvodu se torej praviloma omejimo zgolj za kratek, splošen in poljuden oris ozadja in problematike, namena in ciljev, metodologije in strukture. V nekoliko večji meri so lahko izjema raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze, glej alinejo (a) zgoraj. Če je namreč diploma kratka ali pa obravnava problem, ki ga je zaradi njegove narave mogoče že v uvodu dobro definirati in zanj opredeliti raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze – in torej ne potrebuje podrobne predhodne terminološke in konceptualne obravnave – , potem je primerno, da v uvodu to tudi storimo, in to dokončno (ne vračamo se k temu še enkrat, kjer bi to ponovno obravnavali in podrobneje razdelali). Razmejitev uvoda od teoretičnega dela je pravzaprav ena prvih in tudi glavnih dilem oziroma odločitev glede strukture diplomskega dela. Nadaljnja obravnava tega problema je na koncu razdelka 5.2.3 Teoretični del.

Zelo pomemben vidik uvoda so tudi njegova privlačnost, intrigantnost in aktualnost. Včasih zato diplomo začnemo z neko aktualno ilustracijo (glej točko 3 spodaj). Vse to namreč pripomore, da pritegne pozornost bralca.

V tem okviru sta še posebej pomembna prvi stavek in prvi odstavek, ki jima moramo posvetiti izjemno veliko pozornosti. Slabo zastavljena ali slabo napisana diploma, predvsem pa diploma, ki smo ji posvetili premalo truda in časa, se pogosto prepozna že kar po prvem stavku, ki razkrije, da je študent pri obravnavi bodisi premalo poglobljen ali površen bodisi nezrel, naiven, zaletav, domišljav, patetičen, dolgočasen ali nestrokoven. Še največjo škodo naredi slabo ali nerodno napisan začetek pri diplomi, ki je v ostalem morda celo nadvse kakovostna.

Jedro uvoda je podobno elementom, ki smo jih navedli v prijavi diplome. Za začetek lahko od tam uvod enostavno skopiramo, s čimer dobimo ogrodje, ki ga nato dopolnjujemo. To je posebej koristno, kadar imamo težave z začetki. Uvod seveda lahko pišemo tudi povsem neodvisno od prijave, vendar kljub temu poskrbimo, da vključimo naslednje komponente (ne nujno v tem vrstnem redu):

  1. opredelimo osnovne pojme, izhodišča in koncepte, ki jih obravnavamo, ter jih umestimo v odgovarjajoče strokovno področje oziroma podpodročje. Pri tem lahko uporabimo elemente iz razdelka 2.4.1 Vsebina prijave, točka A. Opredelitev vsebine, alineja (1) Področje;
  2. jasno orišemo predmet obravnave, izzive, problem in njegovo ozadje ter kritično predstavimo historiat dosedanje obravnave (npr. pregled literature, razhajanja, problemi, razvoj obravnave, narava virov). Pri tem lahko upoštevamo razdelek 2.4.1 Vsebina prijave, točka A. Opredelitev vsebine, alineja (2) Problem;
  3. opredelimo morebitne motive in razloge za našo obravnavo – pri tem uporabimo tudi razdelek 2.4.1 Vsebina prijave, točka A. Opredelitev vsebine, alineja (3) Namen. Posebej navedemo, če je v ozadju kak odločitveni problem, ki ga naslavljamo v našem raziskovalnem delu (npr. neka realna poslovna ali metodološka dilema). V takem primeru tudi podrobneje razdelamo odnos med odločitvenim in raziskovalnim problemom. Dodatno lahko izpostavimo tudi določene ilustracije, sprožilce ali povode (npr. aktualnost ali neraziskanost problematike, morda celo medijsko odmevne afere ali škandale), ki se umeščajo v opisano ozadje problema. Pri tem se običajno navežemo na praktične probleme, družbeno dogajanje, realne izzive, morebitne poslovne vidike ipd., kar vse nas je lahko vzpodbudilo k obravnavi določene teme. Ob tem tudi utemeljimo, zakaj je diploma za strokovno področje pomembna, relevantna in tudi, v čem je element novosti. Pogosto kot namen enostavno navedemo bodisi, da problematika doslej še ni bila obravnavana, bodisi, da je zelo aktualna, bodisi, da nas iz določenih razlogov zanima (npr. zaposleni smo v podjetju, ki se s tem ukvarja), bodisi, da za določeno aplikacijo ali implementacija obstaja potreba oziroma interes ipd.;
  4. navedemo cilje diplome, ki jih želimo doseči (npr. osvetliti določeno problematiko, dokazati določeno hipotezo, raziskati določeno ozadje ipd.), pri čemer izhajamo iz ciljev v prijavi – glej razdelek 2.4.1 Vsebina prijave, točka A. Opredelitev vsebine, alineja (4) Cilji. Spomniti velja, da se namen nanaša na preteklost, cilji pa na prihodnost;
  5. omenimo, nakažemo ali celo elaboriramo okvirne teze, hipoteze ali raziskovalna vprašanja, vendar praviloma v zelo kratki in poljudni obliki, če je to seveda mogoče (v nasprotnem primeru se tega raje ne lotevamo in jih povzamemo v zelo poljudni obliki). Pri tem upoštevamo odgovarjajoči razmislek oziroma odločitev iz prijave v razdelku 2.4.1 Vsebina prijave, točka D. Teze, hipoteze in raziskovalna vprašanja. V primeru, da so naše hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja kratka in enostavna, pa jih lahko v celoti opredelimo že v uvodu in se nanje (npr. na začetku empirije) zgolj sklicujemo, ponovno pa jih kasneje sploh ne obravnavamo več;
  6. zelo okvirno in na splošno orišemo v uvodu tudi metodologijo (oziroma specifične pristope in metode empiričnega dela) – glej razdelek 2.4.1 Vsebina prijave, točka A. Opredelitev vsebine, alineja (5) Metoda in tudi točko C. Vprašanje empirije. Pogosto v tem okviru zadošča že navedba, da bomo npr. v empiričnem delu izvedli študijo primera, anketno raziskavo, primerjalno analizo ipd. Ob tem lahko navedemo še kake podrobnosti, ni pa to nujno, razen če gre za neko res zelo pomembno značilnost empiričnega dela;
  7. na koncu uvoda sistematično predstavimo potek diplome po poglavjih, ki jih tudi izrecno in po vrsti navedemo (npr. V prvem poglavju …), pri čemer vsebino posameznega poglavja na kratko opišemo, v stavku ali dveh, lahko tudi več. Pri tem zgornjih šest elementov uvoda (1-6) ne uvajamo prvič šele pri pregled poglavij, ampak jih omenimo že prej. V okviru pregleda poglavij jih lahko zgolj umestimo v tok poglavij in morda opišemo nekoliko bolj podrobno. Tako npr. ni najbolje, če osnovno raziskovalno vprašanje prvič navedemo šele pri pregledu poglavij.
  8. Opcijsko lahko na koncu uvoda dodamo še kak komentar, pojasnilo, posebnost, omejitev ipd.

Če fakultetna pravila določajo za uvodno poglavje še kake druge specifične komponente, jih seveda vključimo. Enako velja za morebitne dodatne zahteve mentorja. V tem okviru velja ponoviti, da se lahko v nekaterih primerih z mentorjem odločimo tudi za uvod, ki presega običajno predstavitveno naravo prvega poglavja in zato v nekoliko večjem obsegu vključuje tudi druge elemente (npr. opis metodologije, raziskovalna vprašanja, ozadje problema, podrobno opredelitev pojmov ipd.). Načeloma to ni napačno, je pa zahtevnejše in terja interno utemeljitev, zakaj je bilo tako odstopanje potrebno.

<< Nazaj Naprej >>