Ko z iskanjem identificiramo ustrezne vire, ki zahtevajo podrobno pregledovanje, jih je treba bolj ali manj natančno pregledati ter procesirati. To je lahko dolgotrajno, včasih pa tudi zelo dolgočasno opravilo. Gre torej za vire, ki jih zaradi njihove relevantnosti, pomembnosti in kompleksnosti ni bilo mogoče pregledati sproti, kot integralni del iskanja, zgolj z nekajminutno pozornostjo (glej razdelek 2.3.2 Osnovno iskanje, točka C.4. Kaj storimo z zadetki, ki so videti ustrezni?).

  1. Pri podrobnem pregledovanju virov, ki so bili identificirani kot ustrezni, moramo imeti neprenehoma pred očmi bistvo diplome, raziskovalnih vprašanj in prioritete, saj se sicer v goščavi informacij zlahka utrudimo in izgubimo. Pri vsaki enoti potencialno ustreznega vira se moramo zato vprašati, kako pomembno je pregledovanje določenega vira za osnovno idejo, hipoteze in raziskovalna vprašanja naše diplome. Odgovori so lahko: bistveno, zelo pomembno, pomembno, manj pomembno in nepomembno. Na tej osnovi se nato odločimo za kroge oziroma nivoje pregledovanja (npr. najprej pregledamo bistvene vire, ostale pa po potrebi, v drugem ali tretjem krogu).
  2. V fazi prijavljanja diplome se je praviloma primerno osredotočiti zgolj na delovni spisek do okrog deset ključnih virov (izjemoma nekaj deset), ki so res najpomembnejši. V osrednji fazi pregledovanja literature lahko seveda pregledamo več virov, vendar se je tudi na tej točki treba omejiti. Zelo dobri razlogi morajo obstajati, da bi pregledali in v diplomo vključili več kot 100 virov. Tudi 50 virov je za diplomo razmeroma veliko, posebej na višješolski ali prvi bolonjski stopnji.
  3. Pri podrobnem pregledovanju virov privzeto uporabimo sistem, ki smo ga razvili pri dosedanjem študiju. Pristopov je več, odvisni so od področja, narave problematike, preferenc študenta in faze iskanja (npr. uvodno pregledovanje ali osrednji pregled literature). Dve osnovni strategiji sta naslednji:
    • Pristop posrednega (ločenega) zapisovanja. Vse vire, ki smo jih predhodno identificirali kot ustrezne, uredimo v spisek in nato za vsak vir izdelamo neodvisne (samostoječe) povzetke. Vanje lahko že na tej točki zabeležimo tudi, kako se vir citira. Praviloma vse to vnesemo v računalnik v program za urejanje besedil (angl. text processor), recimo Word ali Google Docs, lahko pa tudi v bazo (Excel, Access ipd.). Nekateri še vedno želijo zapisovati na papir ali celo na kartice, saj s tem vsebine bolj podoživijo. Kartice imajo dodatno prednost, da jih nato lahko fizično (in ne le virtualno) razporejamo in strukturiramo, kar je zelo nazorno in otipljivo ter koristno. V vsakem primeru so tako izdelani povzetki osnovni gradniki nadaljnjega dela: strukturiranja, oblikovanja in tudi pisanja teoretičnega dela diplome.
    • Pristop neposrednega zapisovanja. Če področje dobro (ali vsaj okvirno) poznamo in imamo strukturo (kazalo) diplome jasno domišljeno, lahko ob pregledovanju določenega vira kar takoj na ustrezno mesto v diplomi neposredno dopišemo stavke, odstavke, povzetke, citate in tudi posredno sprožene komentarje, lastne misli ter interpretacije, ki izhajajo iz odgovarjajočega vira. Tovrstni vnosi so sicer lahko precej okorni in jih pozneje še spilimo. V poznejših redakcijah predvsem kaj odvzamemo, zato raje izpišemo oziroma napišemo več kot pa manj. Pogosto zapisano besedilo na osnovi določenega vira naknadno premestimo na drugo mesto v strukturi diplome, predvsem pa v nadaljnjih redakcijah zapis določenega vira povežemo in »zgladimo« v ustrezen tok pripovedi. Tak pristop je seveda lahko zelo učinkovit, saj prihrani dodatno iteracijo prenašanja zapisov iz ločenega zaposlovanja literature v osnutek diplome, vendar le, če imamo strukturo res dobro dorečeno. Nekateri študenti oziroma raziskovalci zato ravnajo tako že v začetni fazi pregledovanja literature oziroma pisanja besedila, posebej kadar njihov sistem pisanja temelji na večjem številu osnutkov. Seveda v tem pristopu vir tudi že kar takoj ustrezno citiramo in s tem učinkovito posežemo v proces pisanja.
  4. Pri pregledovanju virov je pomembna predvsem vsakokratna odločitev za obravnavo določenega vira in s tem povezana temeljitost tega pregledovanja. Posebej pri soočanju z obsežnejšim gradivom je to izjemno pomembno, saj bi lahko za pregledovanje, branje in študiranje porabili preveč časa. Na vsakem koraku oziroma kontinuirano se moramo namreč odločati o treh možnostih:
    • bodisi za nadaljevanje pregledovanja določenega vira;
    • bodisi za opustitev pregledovanja določenega vira;
    • bodisi za spremembo intenzivnosti oziroma globine pregledovanja določenega vira, saj lahko vir pregledujemo natančno (npr. beremo vsak stavek, vsako vrstico), ga podrobno študiramo (npr. formule) in na vsako stran izpisujemo pomembne poudarke, lahko pa vir zgolj preletimo (npr. prelistavamo) in le občasno preberemo kak odstavek.
  5. Pri odločanju o zgornjih možnostih si pomagamo z naslednjima ključnima vprašanjema:
    • Ali (nadaljnje) pregledovanje določenega vira obeta pridobitev informacij, ki so pomembne za mojo diplomo?
    • Kakšen je – glede na poglobljenost, natančnost in podrobnost – za določen vir ustrezen nivo pregledovanja.
  6. Zgornji vprašanji imamo sicer v mislih tudi v celotnem procesu pregledovanja določenega vira, ko pri njegovi obdelavi napredujemo od naslova, povzetka, kazala, uvoda, osrednjega dela do zaključka in predvsem bibliografije, ki jo po potrebi posebej natančno pregledamo. Določena enota iz spiska literature oziroma bibliografije, ki jo pregledovani vir citira, lahko – če jo ocenimo kot pomembno – v fazi podrobnega pregledovanja dodatno oziroma naknadno vstopi med ustrezne vire in s tem postane predmet nadaljnjega pregledovanja. V primeru, da pregledovanje izvedemo v dveh minutah, pa lahko tovrstno dodatno enoto integriramo že kar v fazi osnovnega oziroma naprednega iskanja.
  7. Če torej ocenimo, da smo pri pregledovanju določenega vira našli kaj relevantnega, to označimo, komentiramo, povzamemo ali celo prepišemo v smislu izreži/prilepi (angl. cut/paste), npr. za potrebe neposrednega citata. Lahko gre torej pri tem zgolj za ideje in refleksije, lahko pa zapišemo stavke, odstavke, strani ali poglavja, ki so za nas pomembni in jih bomo morda neposredno navedli. Seveda lahko v pogledu obsega navajanja nastanejo med viri velike razlike: nekateri viri bodo vstopili v naše besedilo z daljšim povzetkom ali celo citatom, drugi pa bodo zgolj kratko omenjeni in komentirani z nekaj besedami, tretji pa bodo zgolj citirani, skupaj z drugimi podobnimi viri. Smiselno je, da smo pri tem kar najnatančnejši in za namene citiranja sproti zabeležimo ustrezno stran, da se ne bi zaradi urejanja citatov morali znova vračati. Vsake zadeve (enote literature) se namreč, če je le mogoče, lotevamo samo enkrat.
  8. Pri pregledovanju virov si lahko pomagamo tudi z napravami (skenirni svinčniki, klasični skenerji), ki besedilo prenesejo v urejevalnik besedila (npr. Word). Pri določenih diplomah, kjer je treba pregledati veliko gradiva, je to lahko izjemno učinkovito. Ravno tako lahko ustrezne vire bibliografsko obdelujemo s specializiranimi programi (npr. Zotero, Endnote), kar lahko prinese velik prihranek časa, predvsem pa večjo kakovost. Na področju družboslovja in humanistike je v primeru, ko je treba pregledati veliko gradiv, dobrodošla tudi veščina hitrega branja, ki jo lahko na osnovi spletnih navodil razvijemo sami ali na ustreznih tečajih.

<< Nazaj Naprej >>