Obstaja zelo specifična manifestacija problema motivacije – prokrastinacija (angl. procrastination), ki je posebna oblika odlašanja oziroma prelaganja opravil, za katera vemo, da jih je treba urediti.
Gre za verjetno najpogostejšo pojavno obliko pomanjkanja motivacije, ki pa lahko odraža tudi trajno nejasnost postavljenih življenjskih ciljev. Prokrastinacija se v okviru procesa diplomiranja največkrat dogaja na način navidezne zaposlenosti z drugimi stvarmi (npr. služba, šport, konjiček, druženje), s katerimi pa se v bistvu izogibamo procesu diplomiranja. Na drugi strani se pogosto manifestira tudi v na videz nedolžni obliki, ko študent dejansko sede za računalnik, da bi delal, a se že uvodoma zamoti s spletom in spletno komunikacijo (novice, igrice, Wikipedija, YouTube, Facebook, e-pošta …) ter nato s tem nadaljuje, včasih celo do točke, ko izgubi voljo, da bi tisti dan sploh kaj naredil. Stanje se lahko nadalje poslabša, ko študent svoj poraz oziroma težavo zmanjšuje oziroma prikriva (sebi in drugim) in postopno zapade v prikrito ali odkrito malodušje. Vse to se lahko razraste do (povsem nepotrebnih in napačnih) občutkov nesposobnosti, manjvrednosti ali celo depresije.
Osnovni odgovor na vse to je naveden že v okviru zgornjega podpoglavja (4.4.1 Upad motivacije) in če pri tem nismo natančni, temeljiti in iskreni, bodo drugi pristopi praviloma neučinkoviti. To je še posebej kritično, ker je na spletu veliko raznoraznih navodil in samopomoči, kako premagati prokrastinacijo. Vse to pa običajno ne deluje. V tem okviru so sicer najbolj prepričljivi in privlačni poenostavljeni pristopi, ki navajajo nabor (npr., dva, tri. štiri pet, šest, sedem, osem, devet, deset itd.) ukrepov oziroma prijemov (npr. pravilo dveh minut, pravilo pet minut). Navedni pristopi lahko v določenih primerih sicer celo delujejo, posebej, če gre z amanjše teđave in če se izvedejo sistematično. V primerih, ko je prokrastinacija posledica osebnostne motne oziroma depresije, pa je potrebna drugačna in bolj celovita obravnava.
Najpogosteje sicer zaradi pregledovanja pristopov za obravnavo prokrastinacije, ki so objavljene na spletu, študent v svoji prokrastinaciji zgolj še dodatno potone. To se tudi sicer pogosto dogaja z ukrepi samopomoči (angl. self-help).
Kljub vsemu pa prokrastinacija – če le nima študent nekih drugih kritičnih osebnostnih nastavkov – običajno ne vodi v večje katastrofe in osebnostne motnje, saj študent na koncu le izvede potrebne aktivnosti, seveda na kampanjski način. Praviloma pa se to zgodi šele, ko se pojavi ustrezna grožnja, stiska, pritisk ali skrajni rok. Za svojo prokrastinacijo pa tak študnet plača visoko ceno, kot so npr. izčrpanost, neučinkovitost, zamujanje rokov, obremenjevanje mentorja in svojega socialnega kroga ter gradnja svoje samopodobe kot neorganizirane in neodgovorne osebe. Predvsem pa se s tem izgubi zelo veliko časa, saj ob redni uporabi prokrastinacije – kljub uspešnemu diplomiranju – tak študent zlahka porabi za diplomo dvakrat več časa kot sicer. V kariernem smislu taka oseba na trgu delovne sile seveda tudi ne more biti posebej konkurenčna.
Obstajajo tudi številni primeri, ko je bila prokrastinacija usodna, posebej, ko ni bilo nekega ustreznega zunanjega pritiska. V takem primeru lahko prokrastinacija znova in znova zmaguje, nakar študent npr. po pol leta – ali po več letih izgubljanja borbe s prokrastinacijo – izgubi tudi osnovno motivacijo.
Na koncu velja še enkrat ponoviti, da je prokrastinacija praviloma zgolj zunanja manifestacija težav z motivacijo (včasih pa tudi osebnostnih težav), zato jo je treba obravnavati pri izvoru, torej pri vprašanju motivacije, odločitvenega procesa in organizacije dela
| << Nazaj | Naprej >> |