V pogledu iskanja virov obstajajo številni pristopi, ki se razlikujejo predvsem v specifičnih poudarkih (npr. spletno iskanje vs knjižnično iskanje, iskanje za operativne potrebe vs iskanje za znanstveno delo). Pristopi se zato raztezajo od popularnih namigov za učinkovito uporabo spletnih iskalnikov (npr. 10 tips), priročnikov za uporabo knjižničnega gradiva (npr. COBISS), pa do resnih knjig o iskanju, pregledovanju in urejanju znanstvene literature (npr. The literature review ali Scholary writing). V nadaljevanju je predstavljen enostaven nabor najpomembnejših preverjenih napotkov.

Na samem začetku je smiselno vzpostaviti določen sistem iskanja virov, ki ga nato vzdržujemo v celotnem procesu diplomiranja. Pri tem najprej izvedemo osnovno iskanje, ki ima tri faze: (A) Identifikacija iskalnih nizov, (B) Identifikacija iskalnih domen in (C) Opredelitev strategije iskanja.

A. Identifikacija ključnih besed oziroma iskalnih nizov, ki jih je treba praviloma doreči tako v slovenščini kot v angleščini (po potrebi pa tudi v kakem tretjem jeziku). Pri tem velja ločiti:

  1. Ožji krog nizov (dva do pet), v izjemnih primerih tudi okrog deset nizov. Gre za nize, ki so tesno povezani z naslovom diplome, ključnimi pojmi, opredelitvijo problema in definicijo ožjega strokovnega področja. Pogosto bodo imeli osnovni iskalni nizi dve komponenti (npr. »neodgovori v anketah«) ali pa tri (npr. »samomori Slovenija najstniki«). Skoraj nikoli se ne zgodi, da bo le ena komponenta (npr. »sexting«), bolj verjetne, čeprav še vedno redke, pa bodo štiri komponente (npr. »covid starejši osamljenost Ljubljana«).
  2. Širši krog ostalih potencialno relevantnih nizov.
    1. Osnovne nize lahko na eni strani sistematično variiramo, in sicer tako, da v komponentah uproabljamo sinonime, npr. namesto »neodgovori ankete« uporabimo »nesodelovanje ankete«, »neodgovori raziskave «, »nesodelovanje raziskave«.
    2. Osnovne iskalne nize lahko tudi razširjamo, in sicer na dva načina:
      1. horizontalno glede na razširjeno temo diplome (npr. širši pojmi, sorodni pojmi, sosednje področje, bližnji in posredno povezani pojmi), v primeru neodgovorov v anketah je to lahko »napake v anketah«, »manjkajoči podatki«,
      2. vertikalno v smislu zoženosti, poglobljenosti, specifičnosti, parcialnosti, komponent in podrobnosti (npr. podrobni pojmi, ki zadevajo specifične vidike ipd.). V primeru neodgovorov v anketah je to lahko »zavrnitve v anketah«, »nekontaktiranje v anketah«, »neodgovori v spletnih anketah«, »nekontaktiranje anketah«”.
  3. Fiksni iskalni nizi so nizi, ki jih je treba pregledati, kadar je za nas zelo pomembno točno določeno zaporedje besed. Takrat v iskalnikih iščemo z navednicami, kar pomeni dobeseden zapis, npr. »mobilne spletne ankete« oziroma »mobile web surveys« (glej npr. magisterij Spletne ankete preko mobilnih naprav, Katja Zrim). Posebej je to primerno, ko obravnavamo nove izraze, ki v slovenščini še niso ustaljeni, npr. slovensko alternativo za izraz »internet meme« (glej Spletni mim, magisterij Postrašija Matevž), kjer moramo sistematično pregledati tudi vsa glavna alternativna poimenovanja v slovenščini, npr. »internetni meme«, »spletni meme«, »internetni mim« in »spletni mim«. Navedeni primer je izredno poučen, saj bi opustitev zgolj enega od navedenih slovenskih iskalnih nizov v tem konkretnem primeru pomenila ne-vključitev izredno pomembnih spletnih virov. Podobno je treba v primeru, ko diploma obravnava »big data« slovenske zadetke preiskati z nizi kot so »veliki podatki«, »masovni podatki«, »masivni podatki«, »velepodatki« ipd. Posebej pri iskalniku Google pa je treba upoštevati,
    • da uporaba logičnih operatorjev (AND, OR) zahteva vse elemente v navednicah,
    • da morajo biti navednice v angleščini, torej “navednice”.

B. Identifikacija iskalnih domen. Vire iščemo na naslednjih domenah oziroma v naslednjih smereh:

  1. Najprej je treba pregledati terciarne vire, ki posebej dragoceni za oblikovanje začetnega konceptualnega okvira, za osnovno terminološko intonacijo in tudi za izostritev procesa oziroma strategije iskanja. Posebej je treba pregledati Wikipedio ter terciarne vire, ki jih vključuje Wikipedia. Na fakultetah sicer pogosto velja (napisano ali nenapisano) pravilo, da Wikipedia nikakor ni primeren vir za diplome in seminarske naloge. To je v splošnem res, vendar velja le za formalno sklicevanje oziroma citiranje, kar je tudi razumljivo, saj Wikipedia kot tipičeni terciarni vir sploh nima nobenih lastnih ugotovitev, ampak zgolj povzema in citira primarne oziroma sekundarne vire. Ravno zato je Wikipedia še posebej primerna osnova za začetno iskanje, saj so v Wikipediji poskrbeli, da so bili pri vsakem pojmu vključeni najbolj pomembni primarni oziroma sekundarni viri, ki naj zato predstavljajo začetek našega iskanja. Dejstvo namreč je, da je za večino splošnih gesel in področij Wikipedia zelo dober vir, kar potrjujejo tudi primerjalne študije s klasičnimi enciklopedijami (npr. Encyclopedia Britanica). Kljub temu je treba jasno povedati, da v primeru ožje specialnosti Wikipedia morda ni več posebej informativna. Tako npr. že v zgoraj navajenem primeru strokovnega izraza »neodgovor v anketa« ni posebej koristna, ne v angleščini, kaj šele v slovenščini. Wikipedia zato ne sme biti edini terciarni vir, ampak seveda preiščemo tudi klasične terciarne vire. Teh virov je lahko veliko, zato je smiselno, da nas pri tem usmeri mentor (npr. pomemben pregledni članek ali meta študijo). Večje založbe namreč vsaka zase izdajajo terciarne vire, to je preglede določenega področja, enciklopedije (npr. Encyclopedia of Social Science Methodology), priročnike (npr. Handbook of Social Science Methodology), almanahe, kompedije ipd. Terciarne vire načeloma ne citiramo neposredno, čeprav obstajajo izjemni primeri, ko je tudi to lahko ustrezno –, ampak pregledamo in citiramo odgovarjajoče primarne in sekundarne vire. Terciarni viri so namreč sestavljeni iz povzemanja primarnih in sekundarnih virov, zato v primeru sklicevanja na reference iz terciarnega vire poiščemo in preverimo odgovarjajoči originalni (primarni ali sekundarni) vir. Iz etičnih in strokovnih razlogov je pomembno, da originalni vir pred tem dejansko poiščemo, in ga ne citiramo zgolj na osnovi navedbe v terciarnem viru, torej ne da bi ga v resnici pridobili in pregledali.
  2. Zelo koristen začetek je lahko na osnovi določenega sekundarnega vira (npr. nek ključen pregledni članek ali spletni agregat).
  3. V procesu samega iskanja v prvi vrsti uporabimo iskalnik Google (https://google.com).
  4. Povsem ločeno od iskalnika Google pregledamo tudi Google Scholar (http://scholar.google.com).
  5. Pregledamo vsa ključna gradiva (podatkovne baze) domicilne knjižnice za določeno področje (npr. ODK za FDV) in seveda DIKUL. Pri tem uporabimo ustrezna navodila in vse možnosti, ki jih nudijo sodobne knjižnice, kar se med področji seveda lahko močno razlikuje. Posebej skrbno pregledamo vse knjižnične vire, kjer je bilo o naši zadevi napisano nekaj v slovenščini.
  6. Posebej pomembne so diplome iz našega področja na matični fakulteti (npr. diplome na FDV), kar preiščemo s posebnim iskanjem na osnovi odgovarjajočega vmesnika, saj Google iz določenih razlogov morda ni prikazal nekaterih diplom. Glede na tematiko pa so lahko relevantne tudi diplome na vsebinsko sorodnih fakultetah, kjer nastajajo diplome s podobno vsebino; povsem mogoče je celo, da je nekdo že diplomiral z identično temo. Pri tem identificiramo dve ali tri boljše oziroma tematsko najbližje in jih natančno pregledamo. V pogledu citiranja sicer velja za diplome podobno kot za terciarne vire: načeloma jih ne citiramo, razen izjemoma, ko ima diploma pomemben lasten oziroma originalni prispevek, kar velja predvsem za morebitno primarno empirično raziskovanje, ki je bilo izvedeno v odgovarjajoči diplomi.
  7. V primeru, da so za našo diplomo pomembni tudi specializirani viri, jih seveda temeljito pregledamo. Zaradi kompleksnosti področij je pri tem pomembno, da se posvetujemo z mentorjem. Tovrstni viri so namreč lahko zelo specifični, saj imajo globalni ponudniki izjemno široko in strukturirano ponudbo (npr. Cambridge Information Group). Na področju družboslovja je treba tudi skrbno premisliti, ali nas morda zanimajo tudi sekundarni podatki. V takem primeru velja pregledati tudi podatkovne arhive (ADP) in nekatera specializirana spletna mesta (npr. EuropeansSocialSurvey). Razmisliti je tudi treba o drugih specifičnih domenah oziroma smereh iskanja, ki lahko vključujejo za nas pomembne vire, od (arhivskih izdaj) revij in časopisov, pa do poslovnih podatkov, patentnih podatkov ipd.

C. Strategija iskanja ustreznih virov. V procesu iskanja je treba okvirno določiti potek iskalnega procesa, ki ga izvajamo ločeno npr. v vsaki od zgornjih šestih domen (B.1-B.6). Najpomembnejši vidiki, ki jih je treba doreči oziroma specificirati vnaprej, so predvsem naslednji:

  1. Kdaj prenehamo z iskanjem?
    1. Formalni kriteriji. Pri tej odločitvi si lahko pomagamo s številom relevantnih zadetkov med vsemi zadetkov na določeni strani iskalnega izpisa. Minimalni pristop je, da pregledamo prvih 10 zadetkov. Običajno je na eni strani izpisanih 10-20 zadetkov. Na tej osnovi lahko za kriterij, kjer iskanje prekinemo, postavimo npr. do pet strani (vsaka s 10-20 zadetki) brez ustreznega zadetka. Recimo torej, da smo na straneh 1-5 našli uporabne vire na prav vsaki strani, nato tudi še na straneh 7 in 9 (ne pa tudi na straneh 6 in 8), nakar pa na straneh 10, 11, 12, 13, in 14 nismo našli nobenega zadetka. V takem primeru na strani 14 zaključimo z iskanjem, saj na petih zaporednih straneh nismo našlo nobenega ustreznega zadetka. Koliko strani brez zadetka bomo tolerirali pri določenem iskalnem nizu, je odvisno od vrste okoliščin. Pri zelo pomembnih in natančno opredeljenih iskanjih, lahko dejansko insistiramo na kriteriju petih (ali celo desetih) praznih straneh. Tak primer je lahko, kadar želimo poiskati vsa orodja za spletno anketiranje, ki so dostopna v angleškem jeziku. Če pa gre za nekoliko manj pomembno in bolj splošno iskanje, posebej iz razširjenega kroga nizov, ga lahko zaključimo po dveh ali treh straneh brez ustreznih zadetkov. V primeru zelo natančno opredeljenega niza (npr. ime in priimek določene osebe), pa lahko iskanje prekinemo, že ko prvič naletimo na stran z zadetki, kjer nismo našli nobene nove informacije. Pri vsem tem so zaradi specifičnih okoliščin seveda mogoča velika odstopanja.
    2. Vsebinski kriteriji. Na drugi strani pa se je smiselno zanašati na vsebinske kriterije, kjer gre predvsem za vprašanje, ali smo našli vse pomembne vire. Pri odgovoru na to vprašanje se je na eni strani najbolje obrniti na mentorja ali na drugega strokovnjaka oziroma izvedenca, ki področje pozna. V tem okviru pa nam je lahko pomoč tudi opažanje, da na neki točki dodatna iskanja ne prinašajo nobene dodatne vrednosti, ampak zgolj ponavljajo vire, ki smo jih že našli. V takem primeru je precej nesporno, da lahko iskanje zaključimo, seveda le, če smo ga izvedli pravilno, imamo o problematiki zrelo predstavo in v kontekstu naše diplome ustrezno razumemo koncept pomembnosti virov.
  2. Koliko časa naj porabimo za iskanje? Proces iskanja seveda nenehno spremlja tveganje, da porabljamo čas v napačno smer ali v smer razmeroma nepomembnih virov. Na drugi strani preži tudi nevarnosti, da glavnega vira (npr. novejšega članka, ki obravnava prav našo problematiko) kljub naporom ne bomo uspeli najti. V tem okviru je znano Paretovo načelo, po katerem – prilagojeno kontekstu iskanja virov – v 20 % časa najdemo 80 % vseh virov. Na tej osnovi lahko dobro izostrimo občutek, kdaj je treba z iskanjem virov prenehati. Če npr. po petih urah iskanja ocenimo, da smo v zadnjih štirih urah našli zgolj razmeroma nepomembne vire, ki predstavljajo manj kot petino korpusa informacij, potem je verjetno čas, da iskanje zaključimo. Pri tem lahko kot merilo korpusa informacij običajno uporabimo kar grobo subjektivno percepcijo. Lahko pa smo bolj natančni in uporabimo število pridobljenih referenc, kjer po možnosti posebej označimo ključne reference, in na tej osnovi izračunamo 20 %. Obstajajo primeri, ko je iskanje smiselno zaključiti že po nekaj minutah, saj imamo trden občutek – za katerega je sicer dobro, da ga potrdi še kdo drug, npr. mentor – da smo našli vse, kar potrebujemo. Na drugi strani lahko tudi po peturnem iskanju še vedno nismo našli pomembnega vira, čeprav vemo, da obstaja (npr. nanj smo pred časom že naleteli ali pa zgolj intuitivno čutimo, da določen vir mora obstajati). Vsekakor je za določeno iskanje smiselno postaviti grobe časovne omejitve; v primeru osnovnega iskanja so to lahko po posvetu z mentorjem npr. štiri ure ali dva dni. Za manjše sklope iskanj se lahko pred preveliko porabo časa pri iskanju zavarujemo tudi z vnaprej določeno časovno omejitvijo, npr. 10, 20, 30, 60 ipd. minut za določeno smer iskanja.
  3. Kako je s kreativnostjo pri iskanju? Pri iskanju in identifikaciji ustreznih virov se ne omejujemo strogo zgolj na vnaprej identificirane ključne besede, vnaprej določene domene oziroma točno določene smeri. Nasprotno, pri iskanju smo kar najbolj kreativni, hkrati pa moramo seveda ostati osredotočeni. V tem pogledu so nadvse pomembne izkušnje, pa tudi intuicija. Če zaslutimo, da se v določeni smeri nahajajo obetavne informacije, v tako smer nadalje klikamo (»pobrskamo«). Seveda se pri tem ne smemo izgubiti v podrobnostih, čeprav moramo dopustiti neko kvoto neuspešnih sledi oziroma poizvedb določenega iskalnega niza. Delež iskalnih poti, kjer smo našli koristne informacije, se lahko nahaja v širokem razponu, ki je odvisen od vrste okoliščin. V izjemnih primerih je lahko tudi zgolj 5 %, kar pomeni, da je uporabne zadetke obrodila le ena od 20 sledi. Večinoma se sicer gibljemo v območju, ko 20–80 % iskalnih sledi obrodi nek uporaben zadetek oziroma ustrezen vir. V primeru 20 % torej lahko štirikrat zavijemo na neko stransko pot iskanja, kjer ne najdemo ničesar, iskanje na osnovi pete variacije iskalnega niza pa se nam iskanje obrestuje z nekim kakovostnim virom. Poizkušanje različnih poti iskanja je odvisno od konteksta, pogosto pa so koristno naslednji pristopi:
    1. Nadalje in preko običajnega pojma sopomenk razširimo koncept sinonimov in horizontalnih širitev ter uporabimo zelo ohlapno podobne pojme. Če nas npr. zanimajo neodgovori v spletnih anketah, potem iščemo tudi npr. »težave respondenti«.
    2. Na drugi strani lahko izvajamo zožitve z dodajanjem nadaljnje vsebinske komponente (v osnovi gre pri tem za specifično obliko vertikalne zožitve) in namesto dveh uporabimo tri, namesto treh pa štiri ali pet komponent. V primeru »nonresponse web surveys« lahko torej iskalnemu nizu dodajamo še eno ali dve dodatni komponentni , npr. »oficial statistics«, »opinion polls«, »statistical models«, »European« ipd.
    3. Iskalnemu nizu lahko dodamo kot dodatno komponento v iskanje še dodatne generične besede. Gre za standardne splošne pojme, ki pa lahko obrodijo zelo dobre rezultate:
      1. Za izjemno koristno se pogosto izkaže beseda »criticism«, posebej kadar obravnavamo določenega avtorja, idejo, knjigo, teorijo ipd. Lahko pa uporabimo še druge podobne pojme, npr. »contraversy«, »scandal«, »dispute«, »problem« ali »origin«,
      2. Uporabimio lahko tudi časovne izraze, ki poudarijo aktualnost, npr. »latest« ali »recent«. ali letnico, npr. 2024
      3. Zelo koristno je dodajati našemu osnovnemu nizu še »conferences«, kar se včasih izkaže za bistveno potezo, da najdemo kake najnovejše obravnave.
      4. Posebej ugodna je lahko tudi uporaba oziroma dodajanje besede »review« ali »pregled« ali »meta analiza«, saj lahko na ta način najdemo najbolj pomemben zadetek, ki prinaša sistematičen pregled našega področja.
  4. Kaj storimo z zadetki, ki so videti ustrezni? V takem primeru seveda kliknemo in preletimo vstopno stran (npr. izvleček, povzetek, uvod, začetek), nato pa na tej osnovi presodimo, ali je potrebno podrobno pregledati tudi celoten vir. Če je vir mogoče pregledati v nekaj minutah – mejo je treba postaviti vnaprej (dve minuti), potem to storimo takoj in relevantno informacijo oziroma dodano vrednost tudi takoj obdelamo (npr. zapišemo, izpišemo, povzamemo, citiramo). Nato se k temu viru ne vračamo več, razen če se naknadno iz nekih tehtnih in novih razlogov izkaže, da je vir posebej pomemben in zahteva vnovično obravnavo. Kadar presodimo, da gre za obsežnejši vir, ki je pomemben, in zato zahteva podrobno branje, kjer torej nekajminutna obravnava ne zadošča, pa ga uvrstimo med gradiva, ki si jih bomo pozneje pregledali natančno in poglobljeno. Pri tem si pri odločanju pomagamo z naslednjimi vprašanji (podrobnosti pregledovanja virov so v nadaljevanju, (razdelek 2.3.3 Napredno iskanje):
    • Ali je bil določen vir navodilo, priporočilo ali usmeritev s strani mentorja?
    • Ali je z virom povezan kak zelo pomemben in uveljavljen avtor?
    • Ali je vir novejši?
    • Ali je vir res pomemben za mojo temo?
  5. Kaj storiti, če imamo po zaključenem iskanju občutek, da iskanje ni bilo (dovolj) uspešno? V takem primeru se predvsem z nekom pogovorimo. Lahko je to vrstnik ali oseba iz našega socialnega kroga. Povsem mogoče je, da bo druga oseba z neobremenjenim pogledom v hipu našla, kar pogrešamo. Posebej pogosto je, da že sam pogovor zbistri naše poglede in razumevanje. Nadvse primerno seveda je tudi, če s pogovorimo s poznavalcem, bodisi z mentorjem bodisi z izvedencem (ekspertom) za določeno področje. Druga smer reševanja tovrstne zagate pa je lahko nadaljnje izboljševanje naše strategije iskanja. V tem okviru je lahko koristen nekajdnevni premor (če si ga zaradi rokov lahko privoščimo), predvsem pa aktivnosti za izboljšanje strategija iskanja:
    • spletno samo-izobraževanje o procesu iskanja,
    • posvetovanje z osebo, ki pozna problematiko iskanja (npr. zaposleni v knjižnici) ter
    • razširjanje iskalnih domen oziroma smeri (npr. iskanje na osnovi drugih iskalnikov).

V grobem bi moral na samem začetku, vsekakor še pred prijavo, študent praviloma porabiti vsaj štiri ure za zavzeto in sistematično osnovno iskanje virov. To je tudi temelj za osnovno delovno bibliografijo, ki obsega do okoli deset enot. Brez tega se študent sploh ne bi smel lotiti prijave. Če gre za ambiciozno diplomo ali pa je poudarek diplome na izrazitem iskanju virov, mora seveda porabiti še več časa. Na drugi strani pa lahko v primeru posebej jasno definirane problematike, ki ima podrobno določeno področje (npr. izdelava določenega računalniškega programa), zadošča za osnovno iskanje virov tudi bistveno manj časa. Podobno velja tudi za diplome na manj zahtevnem nivoju študija (višješolska ali visokošolska diploma).

Po kakovostno opravljenem osnovnem iskanju bi moral študent imeti dober občutek, da je seznanjen z vsemi glavnimi viri, ki jih bo v nadaljevanju zgolj bolj ali manj pomembno nadgradil. Ne bi smel imeti nobenih večjih dvomov ali bojazni, da ga lahko kdo preseneti z virom, ki manjka, čeprav je za diplomo bistven, hkrati pa tudi zlahka dostopen (npr. Google preko najosnovnejših ključnih besed).

Dodatno je treba navedeno proceduro osnovnega iskanja v skrčenem obsegu (vsaj Google in Google Scholar kjer iskanja filtriramo zgolj po zadnje letu), ki pa naj kljub temu traja najmanj eno uro, opraviti tudi še pred oddajo končnega osnutka. Lahko so se namreč v času pisanja pojavili novi zelo pomembni viri, zlasti če so od prvega pregleda literature minili več kot trije meseci.

V primeru, da se diploma vleče dlje časa, velja tovrstno (vsaj enourno) obnovitev tudi sicer izvesti vsake tri mesece.

Ključne besede oziroma ključne iskalne nize je potrebno preveriti in se o njih pogovoriti tudi na (prvem) sestanku z mentorjem (glej podpoglavje 2.2.4 Sestanek pri mentorju).

<< Nazaj Naprej >>