Etična vprašanja so sicer sistematično obravnavana v podpoglavju Etična vprašanja 3.4.5, vendar je zaradi specifičnosti procesa argumentacije potrebno nekater vidike posebej izpostaviti in jih obravnavati tudi v okviru procesa argumentacije.

V celotnem procesu znanstvene argumentacije namreč ne sme biti nobenega prostora za zavestno pristranskost, namerno zavajanje, izkrivljanje stvarnosti, zamolčevanje dejstev, neosnovana subjektivna mnenja, posebej pa ne za predsodke, ideologije in interese. Pri znanstveni argumentaciji gre namreč zgolj za objektivno ugotavljanje, kaj je res oziroma kaj je resnica.

Pri tem velja – poleg splošnega tveganja, da argumentacijo izvedemo slabo (pomanjkljivo, nestrokovno) –, izpostaviti nekaj najbolj tipičnih nevarnosti:

  1. Celoten proces argumentacije lahko pomembno ovirajo (nezavedni) predsodki in predhodna osebna prepričanja raziskovalca. V tem okviru je posebej poučno raziskovanje polpretekle zgodovine, ki je v skoraj vseh družbah močno povezano in obremenjeno s svetovnim nazorom, nacionalnostjo, politično pripadnostjo in morebitno osebno izkušnjo raziskovalca oziroma njegovih bližnjih. Na tej osnovi je nastala tudi znana misel, da »zgodovino spišejo zmagovalci«. V takih primerih se namreč izvedejo pristranske argumentacije, ki ne temelji na dejstvih, ampak na predsodkih, osebnih zamerah in ideoloških prepričanjih. Na tej osnovi se nekatera pomembna dejstva zamolči, druga pa nesorazmerno izpostavlja. S tem se gradi argumente za interpretacijo, ki je v skladu z določenimi vnaprejšnjimi stališči, ni pa v skladu z realnostjo oziroma resnico.
  2. Posebej kritično lahko proces znanstvene argumentacije ogrožajo komercialni interesi. Lep primer je tobak, saj je znanost porabila eno celo stoletje, da je dokončno dokazala škodljivost kajenja. Tobačna industrija je namreč najemala vrhunske znanstvenike, predvsem zdravnike in statistike, ki so dokazovali, da med kajenjem in boleznimi pljuč ne gre za vzročno povezavo, ampak za posledico nekih tretjih dejavnikov (npr. stresa, prehrane, življenjskega stila). Podobno so znani številni prefinjeni in težko dokazljivi primeri sponzoriranja raziskav, kjer prihaja do »znanstvenih ugotovitev«, ki na osnovi izkrivljenih postopov argumentacije ustrezajo npr. prehranski, farmacevtski in vojaški industriji.
  3. Podobno oviro znanstveni argumentaciji lahko predstavljajo tudi ideološki ali religiozni interesi. Vemo npr., kako težko se je uveljavilo že spoznanje o vrtenju Zemlje okoli Sonca. Posebna skrbnost je zato potrebna v primeru, ko nek (goreč) pripadnik določene ideologije (npr. nacizma), znanstvene teorije (npr. teorija spola) ali religije (npr. islam) obravnava raziskovalno vprašanje s področja, ki je tesno povezano z odgovarjajočo ideologijo, teorijo ali religijo. Navedeno posebej velja za raziskovanje npr. medicinskih vidikov abortusa, pravnih vprašanja LGTB, veljavnost evolucijske teorije, proučevanje zgodovine ipd.
  4. Predsodki, prepričanja in zamere lahko nastajajo tudi na povsem osebnem nivoju, kjer raziskovalec oziroma pisec (npr. študent) zaradi osebnih vzgibov – ki se lahko raztezajo od neposrednih ali posrednih koristi (materialnih, avtorskih) pa vse do prestiža, stremuštva, zamere, prizadetosti ali maščevanja – izkrivlja proces znanstvene argumentacije.
  5. V vseh zgoraj navedenih primerih gre tudi za nesporne primere konflikta interesa. V takih okoliščina je treba navedeni konflikt interesa jasno in javno navesti (angl. disclaimer). V prvi vrsti se to nanaša na navedbo financerjev in sponzorjev raziskave ter na sedanjo ali preteklo povezanost avtorja s proučevano problematiko. V takih primerih je treba – če bi želeli kljub konfliktu interesa ostati objektivni – nato pri argumentaciji posebej skrbno spremljati logiko izvajanja argumentov, kakovost argumentov, preverjenost empiričnih dejstev ter nadzorovati skriti vpliv predpostavk, ki izhajajo iz določenega konflikta interesa.
  6. Eno osrednjih vprašanj kakovostne argumentacije je vezano na celovitost obravnave in upoštevanja vseh dejstev. Najlaže je namreč »dokazati« trditve oziroma »interpretirati« dejstva tako, da se osredotočamo le na tiste vidike, ki nam odgovarjajo, hkrati pa zamolčimo, relativiziramo, minimiziramo ali celo potvorimo vidike, ki nam ne ustrezajo. Tovrstni pristopi so morda v določenih primerih dobra (in celo legitimna) osnova npr. za učinkovitejšo neposredno prodajo in druge marketinške pristope, pa tudi za piar, javno nastopanje in politično prepričevanje oziroma propagando, nimajo pa prostora v resnem strokovnem oziroma znanstvenem delu.
  7. Posebej pomembno je tudi, da je metodologija izbrana tako, da ustreza obravnavanemu problemu in odgovarjajočim strokovnim standardom. Znano je, da je mogoče s spreminjanjem metodološkega pristopa vplivati na dobljene rezultate. Po tem, ko je enkrat izbran metodološki pristop, ki pa za obravnavani problem ni najbolj ustrezen, namreč njegova korektno izvedena implementacija brez vseh dodatnih izkrivljanj dejansko pokaže želene ugotovitve. Tako se lahko npr. pri primerjavi orodij za spletne ankete namerno izpusti določen vidik, ki je za primerjave sicer zelo pomemben (npr. možnost lastne instalacije), hkrati pa zelo neugoden za orodje, ki se ga želi postaviti na prvo mesto. Na tej osnovi korektno izvedene primerjave na preostalih vidikih nato postavijo določeno orodje avtomatično v prednost. Podobno lahko npr. hitrost orodij merimo zgolj iz Slovenije in s tem vsem orodjem, ki so inštalirana na strežnikih v Sloveniji, potihoma podarjam prednost, saj ima namreč spletno mesto na ameriškem strežniku zaradi oddaljenosti običajno nekaj sto milisekund počasnejši odzivni čas.
  8. Raziskovalec se lahko v postopku argumentacije tudi nenamerno zmoti, kar je treba seveda ločevati od namerne napake in neetične argumentacije. Napake sicer v nobenem primeru niso ugodne in imajo za odgovorno osebo lahko bolj ali manj težke posledice. Pogostost napak namreč posledično manjša ugled odgovornega raziskovalca (študenta) in s tem tudi karierne možnosti, njegov ugled, možnosti napredovanja, ceno na trgu dela ipd. Pri tem pa je treba jasno ločiti nenamerne napake, ki si jih raziskovalec sicer lahko privošči (in zanje seveda tudi odgovarja), od namernih »napak«, ki si jih ne sme privoščiti. Njihov cilj je namreč izkrivljanje procesa argumentacije, da bi se doseglo vnaprej določene rezultate oziroma interpretacije, do katerih bi sicer s korektno izpeljavo procesa argumentacije ne prišli. Tako lahko pri primerjavi spletnih storitev različnih izvajalcev (npr. orodij za spletno anketiranje) raziskovalec oziroma študent naredi pri določeni meritvi (npr. hitrost) namerno »napako«, ki nato izpostavi orodje, za katerega želi, da je najboljše.

Obstajajo tudi pogledi, da so v družboslovnem raziskovanju tako velike posebnosti, da (i) raziskovalca (in njegovih stališč) pravzaprav ni mogoče povsem ločiti od objekta proučevanja. Posledično tudi (ii) empiričnih dejstev ni mogoče povsem ločiti od raziskovalca in njegovih stališč. Podobno naj bi veljalo tudi za nezmožnost ločevanja (iii) metodologije raziskovanja od teoretskih izhodišč. Vse navedeno so seveda zelo relevantna in resna vprašanja, ki so zato tudi predmet številnih znanstvenih razprav. Kljub temu pa navedene dileme v ničemer ne spremenijo dejstva, da so zgoraj opisane neetične prakse, ki se lahko pojavijo v procesu znanstvene argumentacije, povsem nesprejemljive.

Ponoviti velja, da so etična vprašanja celovito obravnavana v podpoglavju Etična vprašanja 3.4.5).

 

<< Nazaj Naprej >>