Etična vprašanja se ne dotikajo zgolj vprašanja avtorstva (3.4.2 Plagiatorstvo), ampak segajo široko v različne smeri. V tem okviru je priporočljivo, da si študent zgodaj ogleda in tudi upošteva celoten etični kodeks odgovarjajoče stroke, v okviru katere deluje. Na področju družboslovja so to npr. statistično društvo, sociološko društvo, komunikološko društvo, politološko društvo, društvo novinarjev, društvo ekonomistov, društvo za marketing, društvo psihologov itd. Posebej primerno je upoštevati tudi evropski kodeks akademskega poštenja.

Poleg širše problematike avtorstva in specifičnih strokovnih dilem so glavni etični problemi, s katerimi se lahko srečamo pri pisanju diplomske naloge, predvsem naslednji:

    • Varovanje oseb in drugih objektov proučevanja. Osebo, ki je predmet našega proučevanja, lahko v fazi raziskovanja prizadenemo (npr. vznemirimo, užalimo) ali drugače oškodujemo. To je posebej kritično na področju družboslovja, medicine in humanistike, Na tehničnih področjih pa obstaja nevarnost, da objekt proučevanja poškodujemo, čeprav ni naša last. V primeru tovrstnih tveganj se zato pogosto zahteva, da anketiranci podpišejo izjavo o informirani privolitvi oziroma obveščenem soglasju (angl. informed consent), s katero potrjujejo, da so bili vnaprej in celovito seznanjeni z okoliščinami in morebitnimi posledicami raziskovanja. Na vse več področjih se zahteva tudi odobritev posebne etične komisije. Če to zavezuje tudi našo raziskavo, nas bo s tem skoraj zagotovo seznanil že mentor in nas po potrebi usmeril, ni pa odveč, če to z njim izrecno preverimo.
    • Varovanja osebnih podatkov. Če smo v procesu raziskovanja zbrali podatek, ki omogoča identifikacijo respondenta, posebej če je kakorkoli občutljiv (npr. premoženje ali zdravje anketiranca), potem je treba zagotoviti standarde varovanja, ki so s slovensko in evropsko zakonodajo lahko izredno zapleteni in zahtevni. Tako npr. ne smemo na računalniku hraniti nobenega spiska oseb, ne da bi za to imeli pravno podlago v predpisih oziroma ne da bi to javili informacijskemu pooblaščencu. Kršitve pomenijo visoke globe. Podobno morajo orodja za anketiranje že v fazi zbiranja podatkov ločevati – in to brez možnosti naknadnega tehničnega uparjanja – osebne podatke (oziroma identifikatorje) od odgovorov, ki jih je respondent podal v anketi.
    • Hramba podatkov. Kakršnakoli hranjenje osebnih podatkov mora biti posebej skrbno urejeno. Po opravljeni raziskavi je zato treba vse osebne podatke (npr. kontaktne podatke) izbrisati. Ostale podatke, iz katerih ni mogoče razkriti identitete, pa je treba hraniti ( za potrebe morebitnega preverjanja) še nekaj časa kot dokumentacijo (priporoča se vsaj pet let) ali pa jih predati v ustrezne arhive oziroma repozitorije. Podrobna obravnava problematike hrambe je v razdelku 6.3.2 Hramba podatkov.
    • Metodološka korektnost. Gre za zavezo, da uporabljamo metodološke pristope, ki so v stroki uveljavljeni, in z izbiranjem in prilagajanjem metodologije ne izsiljujemo določenih zaključkov. Posebej velja to za prekomerno analiziranje podatkov, kjer na koncu izmed množice opravljenih pristopov izberemo le analizo, ki nam posebej odgovarja, ostale analize in vidike pa zamolčimo (angl. »If you torture your data long enought they will confess«).
    • Uporaba znanstvene argumentacije. Gre za najosnovnejše poštenje in etiko pri nizanju argumentov, izčrpnost in objektivnost navajanja dejstev, za dosledno izogibanje vsakemu prikrivanja dejstev ali necelovitim obravnavam ter za odsotnost zavajanja in zavestnega manipuliranja (podrobnejša obravnava je v podpoglavju 4.2.6 Etika argumentacije).
    • Poseganje v primarne podatke. Uporabiti in analizirati je seveda treba podatke, kakršne smo pridobili. Morebitni posegi v podatke (npr. editiranja, urejanje, imputacije manjkajočih vrednosti, uteževanje ipd.) morajo biti skrbno dokumentirani. Kakršnokoli namerno spreminjanje (falsificiranje) podatkov je seveda povsem nesprejemljivo, kar velja tudi za njihovo izmišljanje (fabriciranje). Upreti se torej moramo npr. skušnjavi, da bi naknadno spremenili nekaj odgovorov respondentov v anketi, čeprav bi s tem uspeli dokazati statistično značilnost in s tem svojo hipotezo (kar si morda močno želimo) ter s tem močno poenostavili tok pisanja celotne diplome.
    • Prikrivanje in manipuliranje. V procesu diplomiranja lahko poznamo določena dejstva, ki so pomembna za druge udeležence, vendar jih zaradi svojih koristi zamolčimo. Nekaj primerov:
      • Tako npr. mentorju ne povemo, da pri njemu v bistvu ne nameravamo diplomirati, ampak ga potrebujemo zgolj začasno, ker potrebujemo lahko dostopnega mentorja za fiktivno prijavo (glej 2.3.4 Časovna razporeditev, točka C).
      • Podobno lahko v procesu diplomiranja na mentorja časovno pritiskamo z izmišljenimi zgodbami o boleznih, družinskih nesrečah ipd.
      • Mentorju tudi lahko zagotavljamo, da bomo oziroma smo dali diplomo lektorirati, čeprav tega v resnici ne nameravamo oziroma nismo storili.
      • Nesprejemljivo je tudi, če mentorju prikrivamo dejstva, da smo ali bomo pri diplomi uporabili prikrito plačano (3.4.3 Plačana avtorska pomoč) ali neplačano (3.4.2 Neplačana avtorska pomoč) zunanjo pomoč, posebej v primeru empirije (4.3.7 Pomoč pri empiriji).
      • Na drugi strani lahko dejstva prikrivamo tudi respondentom v anketi, kjer jim npr. zagotavljamo, da bo anketa trajala tri minute, čeprav vemo, da bo trajala 13 minut.
      • Podobno lahko podjetjem, ki so sodelovala, obljubimo rezultate, vendar na to obljubo takoj po diplomi pozabimo.
    • Splošen konflikt interesa. Konflikt interesa je vsako dejstvo oziroma okoliščina, ki bi lahko neugodno vplivala na potek procesa diplomiranja, tako da bi ogrozila njegov etični, strokovni oziroma znanstveni potek. O vsakem takem potencialnem konfliktu interesov se je treba pogovoriti z mentorjem, ki bo presodil, ali je konflikt interesa morda nesprejemljiv. Nekaj tipičnih primerov v kontekstu argumentacije je navedenih že v podpoglavju 4.3.5 Etika argumentacije. V primeru, da se določenega konflikta interesa, ki sicer ni kritičen (kar bo presodil mentor), čeprav bi lahko vplival na potek naše diplome, ni mogoče izogniti, pa je treba to jasno navesti:
      • Tako npr. mora študent, ki obravnava podjetje X kot študijo primera, in je hkrati v tem podjetju X tudi zaposlen (ali pa je celo njegov solastnik), to v uvodu ali v opombi jasno navesti.
      • Podobno mora študent navesti, če je podjetje Y financiralo odgovarjajočo empirično raziskavo, ali je empirična raziskava potekala kot del nekega komercialnega projekta v tem podjetju. Ob tem mora seveda tudi poskrbeti, da je avtorstvo v celoti ustrezno in urejeno.
      • Enako velja tudi za druge osebne ali interesne povezave, npr. če je glavni intervjuvani ekspert bližnji sorodnik ali če diploma služi promociji družinskega podjetja ipd.
    • Konflikt interesa z mentorjem. V okviru konflikta interesa velja posebej omeniti etične dileme, ko je študent z mentorjem v nekem specifičnem razmerju (npr. dolžniškem, upniškem, intimnem, sorodstvenem ipd.). Takšno razmerje z diploma običajno niti ni neposredno povezano, povzroča pa lahko težave. V takih primerih imata zato mentor in študent zelo jasne etične obveze. Na Univerzi v Ljubljani tovrstna razmerja ureja etični kodeks, ki velja tako za učitelje in zaposlene kot tudi za študente. V tem pogledu so lahko posebej kritično romantična oziroma spolna razmerja. Podobno kritično je lahko tudi pristajanje študenta na prisvajanje avtorskega dela s strani mentorja ali pristajanje študenta na kako drugo obliko izkoriščanja (npr. brezplačno delo na mentorjevem projektu). Vse navedeno je podrobno obdelano v podpoglavju 4.4 6 Težave z mentorjem, točka F.

Etična vprašanja so neredko zapletena, čeprav glede osnovne etične drže in poštenosti ne bi smelo biti večjih dilem. Vse več fakultet zato razvija posebne etične kodekse tudi za študente npr. FOV.

Ponoviti velja, da se v primeru kakršnihkoli etičnih vprašanj najprej seveda obrnemo na mentorja, ki nas bo v primeru, da našo diplomo spremljajo kakšna očitna etična tveganja, verjetno tudi že sam opozoril in ustrezno usmeril. V specifičnem primeru, ko je vir težav prav mentor sam, pa lahko – kot rečeno – pregledamo razdelek 4.4.6 Težave z mentorjem.

V splošnem si lahko – tako kot vedno v takih primerih – pomagamo s fakultetnimi organi in službami, študentskimi organizacijami, študentskimi svetovalnicami in drugimi viri (npr. pravna pomoč). Preden se izpostavimo in obrnemo na kakršnokoli zunanjo pomoč, pa je priporočljivo, da v prvem koraku problem preverimo z odkritimi neformalnimi pogovori v svojem socialnem krogu, kar bo zagotovo pomagalo, tako da problem vidimo bolj jasno in se na tej osnovi odločimo za ustrezno potezo.

<< Nazaj Naprej >>