Uvodoma se na tem mestu predpostavlja, da je študent motiviran za diplomo. V tem okviru je zato vprašanje »Zakaj diplomirati?« načeloma povsem odveč. Študent se je namreč glede tega – sicer implicitno, vendar zelo jasno – izrekel že z vpisom v izbrani študijski program in nato znova ob vsakoletnem napredovanju po letnikih, pa tudi z vsakim opravljenim izpitom. Zelo dobri razlogi morajo obstajati, da bi to vprašanje načenjal, potem ko je opravil (skoraj) vse obveznosti študijskega programa in ga čaka samo še diploma. Tovrstne situacije sicer obstajajo, vendar so redke in posebne, zato so obravnavane ločeno in naknadno (1.4.2 Vzroki za nediplomiranje). Ko je motivacija za diplomiranje nesporna, je pri odločitvi za diplomo bistveno predvsem določitev obdobja, v katerem bo proces diplomiranja potekal.

V nadaljevanju je torej izključni predmet obravnave glavnina študentov, ki z osnovno motivacijo nimajo težav. To med drugim pomeni, da celo študenti, ki imajo z diplomiranjem največje težave, premorejo motivacijo, da bi v hipotetičnem primeru, ko bi za diplomiranje zadoščal zgolj pritisk na čarobni gumb, tak gumb brez pomislekov (in z velikim veseljem) uporabili. Z drugimi besedami, predpostavlja se, da študenti nimajo načelnih zadržkov do diplomiranja niti nimajo nekih nepremostljivih načelnih ovir, ampak kvečjemu izvedbene težave (npr. pomanjkanje časa, pomanjkanje motivacije, neugodne okoliščine ipd.). Navedene težave so lahko v znatni meri posledica neustrezno rešenih vprašanj, ki so obravnava v nadaljevanju: izbira obdobja (1.1.1 Izbira obdobja), realnost odločitve (1.1.2 Realnost umestitve) ter formalizacija procesa odločanja (1.1.3 Formalizacija odločitve).

 

<< Nazaj Naprej >>