Umberto Eco je eden najodmevnejših sodobnih pisateljev in mislecev. Poleg tega je bil tudi profesor. V tem okviru je že leta 1977 objavil delo »Kako napišemo diplomsko nalogo« in ga 1985 ponatisnil. Pri tem ga je vodila predvsem potreba, da študentom ne bi znova in znova razlagal ključnih zadev v zvezi s pisanjem diplome.
Knjiga je izšla tudi v slovenskem prevodu leta 2003 pri založbi Vale-Novak:
- Eco, Umberto, Polona Mesec, Bernard Nežmah, Martin Grum, in Martina Ožbot. 2003. Kako napišemo diplomsko nalogo: [esej]. Ljubljana: Vale-Novak.
Pri primerjavah z današnjimi diplomami v Sloveniji velja upoštevati določene razlike v časovnem obdobju in tudi v odgovarjajočem izobraževalnem sistemu v Italiji. Okvirno ima avtor v mislih predvsem obsežnejše diplomsko delo, ki je na nivoju bolonjskega magisterija in se po obsegu in zahtevnosti bliža raziskovalnemu magisteriju (angl. research master) in celo staremu znanstvenemu magisteriju. Kljub temu velja številna priporočila smiselno upoštevati.
V nadaljevanju je nekaj zanimivejših priporočil tega žlahtnega avtorja.
Kaj je diplomska naloga in zakaj jo je treba napisati? Diplomska naloga je pisni izdelek, v katerem študent obravnava določeno vprašanje, ki zadeva študijsko smer, na kateri bi rad diplomiral. Univerzitetna diploma v svojih različnih oblikah pomeni, da lahko začnemo opravljati svoj poklic. Raziskava o izbrani temi mora o tem predmetu povedati kaj, česar ni še nihče povedal, oziroma z drugačnega zornega kota pogledati na tisto, kar je že bilo povedano.
Kaj pomeni napisati diplomsko nalogo? Napisati diplomsko delo pomeni:
– izbrati natančno določeno temo;
– zbrati gradivo s to temo;
– to gradivo urediti;
– preučiti temo neposredno na podlagi zbranega gradiva;
– povezati vsa prejšnja razmišljanja v skladno celoto;
– izdelek oblikovati tako, da bo bralec razumel, kaj smo hoteli povedati, in bo lahko ob primerni priložnosti znova uporabil to gradivo in se sam lotil te teme.
Osnovni napotek: Nalogo morate doživljati kot izziv, pri katerem ste izzivalec vi sami (str. 260).
Koliko časa potrebujemo za diplomsko delo? Ne več kot tri leta in ne manj kot šest mesecev. Seveda pa to ne pomeni, da ves ta čas polno delamo na diplomi. Če v treh letih ne spišemo naloge, to pomeni, da smo bodisi izbrali napačno temo, ki nas ne veseli ali presega naše moči, bodisi nismo nikoli zadovoljni in ne znamo postaviti okvira, kjer nehamo, bodisi se je začela živčnost, odložimo-se lotimo-odložimo, itd. Meja manj kot šest mesecev pa pomeni mejo, ker neizkušenemu piscu v krajšem času ni mogoče spisati cca 60 strani (oziroma več kot 60) koherentnega teksta. Za res poglobljeno diplomsko delo je optimalno, da ga izberemo že v drugem ali tretjem letniku (od štirih) in imamo za to na voljo dve do tri poletja.
Ali lahko napišemo diplomo v šestih mesecih? Tudi v šestih mesecih je mogoče spisati spodobno diplomo, vendar le, če je tema dovolj omejena, ni preširoka, je dovolj sodobna (kjer ni treba zbirati literature do Grkov), so gradiva dovolj enostavno dostopna. Sicer pa je v splošnem potrebno več časa.
Štiri pravila za izbiro teme:
– tema naj ustreza kandidatovim zanimanjem (lahko je povezana z vrsto izpitov, ki jih je opravil, s tistim, kar je prebral, z njegovim političnim, kulturnim ali verskim življenjem);
– viri, iz katerih bo črpal, morajo biti obvladljivi, se pravi, kandidatu morajo biti dostopni glede na njegovo kulturno obzorje;
– metodološki okvir raziskave mora biti primeren glede na kandidatovo izkušenost;
– pri vsem tem je pomembna tudi izbira mentorja.
Delovni načrt: Ena prvih stvari, ki jih moramo narediti, še preden začnemo pisati diplomsko nalogo, je napisati naslov, uvod in stvarno kazalo. Če takoj razgrnemo kazalo kot delovno hipotezo, lahko takoj določimo okvir naloge. Še bolje je, če je kazalo povzetek, v katerem je za vsako poglavje napisana kratka obnova. Tako se sproti ve, kaj se želi.
POZOR: Dokler nismo sposobni napisati kazala ali uvoda, ne bomo nikoli povsem prepričani, ali je to res naša diplomska naloga. Če ne znamo napisati predgovora, pomeni, da še nimamo jasne predstave o tem, kako začeti.
Uvod napišemo zato, da je videti, kaj je središče in kaj obrobje naloge. Kazalo določa, kakšna bo logična razdelitev naloge v poglavja, razdelek in podrazdelke. Ureditev kazala mora odslikavati ureditev besedila tudi prostorsko. Pogosto v nalogi govorimo, o čemer smo že govorili; takrat uporabimo navzkrižno oziroma interno povezavo. Interna povezava je namenjena temu, da nam ni treba prevečkrat ponavljati istih stvari, in pripomore k povezanosti naloge.
Komu pišemo? Denimo, da je diplomska naloga delo, ki je zaradi posebnih okoliščin namenjeno le mentorju ali somentorju, toda brali naj bi ga tudi drugi, tudi znanstveniki, ki se ne ukvarjajo neposredno z obravnavano disciplino. V nalogi je treba definirati pojme, ki jih uporabljamo, razen če gre za temeljne in splošno sprejete strokovne izraze določene discipline in zato o njih ni treba več razpravljati. Pišemo za bralce in ne za mentorje.
Kako pišemo? Napišemo vse, kar nam pade na pamet, vendar le v prvem osnutku. Pozneje se znebimo delov v oklepajih in ekskurzov ter jih damo v opombe in dodatek. Namen naloge je dokazati hipotezo, ki smo jo izdelali na začetku.
Retorične figure lahko uporabljamo ali tudi ne. Slednjih nam ni treba pojasnjevati, saj z uporabo nakazujemo, da jih bo bralec razumel.
Vselej definiramo izraz, preden ga vpeljemo. Če ga ne znamo definirati, se mu izognemo.
Uporabljati izraze jaz ali mi? Pisanje je družabno dejanje, pišem, da boste vi, ki berete sprejeli, kar vam ponujam. Največ, kar lahko naredimo, je, da se izognemo zasebnim zaimkom in se zatečemo k neosebnim izrazom, kot so: »iz tega sledi, kakor rečeno, kakor je vidno iz besedila« itn.
Zakaj je pisanje diplome pogosto travmatično? Študent se je moral doslej predvsem učiti, obnavljati in zagovarjati ideje drugih avtorjev, zdaj pa je prvič soočen z večjim lastnim avtorskim izzivom. Pri tem se zaveda, da je v primerjavi z avtorji, ki jih je je bral in študiral, zmožen le skromnega prispevka.
Kakšne spremembe prinaša za pisanje diplome računalnik? Postopek pisanja se je revolucionarno spremenil. Predvsem se je pojavila opcija neskončnega popravljanja in dopolnjevanja. Hkrati s tem, pa tudi namesto pisanja elementov, idej oziroma koščkov na listke ipd., imamo zdaj zmogljiva informacijska orodja. Kljub temu pa moramo – in to se ni spremenilo – za večje delo še vedno imeti celotno idejo in strukturo najprej v glavi.
Monografska ali pregledna diplomska naloga? Prednost ima monografska (problemska) naloga pred pregledno zaradi temeljnega načela: čim bolj bomo zamejili področje, tem boljše in manj tvegano bo naše delo. Bolje je, da naloga spominja na esej kot na zgodovinsko obravnavo ali enciklopedijo.
Kako se izognemo temu, da bi nas mentor izkoriščal? Ko mentorji predlagajo teme, lahko upoštevajo dve različni merili. Predlagajo lahko temo, ki jo zelo dobro poznajo in pri kateri lahko svojega »gojenca« zlahka spremljajo, ali pa temo, o kateri ne vedo dovolj in bi radi izvedeli kaj več.
Lahko se zgodi, da mentor dela obsežno raziskavo in diplomante uporabi kot člane delovne skupine.
Vsem neprijetnostim, ki se lahko zgodijo v zvezi z izbiro mentorja, se izognemo tako, da se pozanimamo o mentorju pri kolegih in študentih, ki so pri njem že diplomirali ali pišejo diplomsko nalogo. Tako se prepričamo, da je mentor pravšnji za pomoč pri izbrani temi diplomske naloge, obenem pa tudi, da nas ne bo izkoriščal.
Raziskovanje gradiva: Ne smemo zanemariti razlike med viri in strokovno literaturo. V strokovni literaturi so pogosto odlomki iz naših virov, toda to so viri iz druge roke. Navadno se za temo odločimo, če vemo, da bomo prišli do virov, pri tem pa moramo vedeti, kje jih lahko dobimo, ali so dovolj dostopni, ali so obvladljivi. Edino, česar ne smemo narediti, je, navajati vir iz druge roke tako, da bi se zdelo, da smo brali izvirnik. Čeprav seveda lahko določene podatke, kot sta rojstvo in smrt Napoleona, navajamo iz sekundarnih virov, kot so zgodovinske knjige.
Moramo knjige res brati in v kakšnem zaporedju? Najpametnejši odgovor se mi zdi tale: takoj se lotite dveh ali treh bolj strokovnih besedil, da boste dobili predstavo o kontekstu, v katerem se gibljete; nato se neposredno soočite z izvirnim avtorjem in poskušajte razumeti, kaj pravi, potem preverite preostalo strokovno literaturo. Na koncu znova preučite avtorja v luči na novo pridobljenih pogledov. Vendar je to zelo teoretičen nasvet. Pri nalogi o knjigah uporabljamo dve vrsti knjig: knjige, o katerih pišemo, in knjige, s katerimi si pomagamo pri pisanju. Besedila moramo razlikovati od strokovne literature.
Čemu so namenjene opombe? Opombe uporabljamo,
da označimo vir navedkov;
da temo, o kateri razpravljamo v besedilu, podpremo z drugimi bibliografskimi podatki;
za zunanja in notranja napotila;
za navedke, s katerimi podkrepimo svojo razpravo;
da dopolnimo trditve, ki smo jih postavili v besedilu;
če želimo popraviti trditve v besedilu;
da kak navedek, napisan v tujem jeziku, opremimo s prevodom.
Vloga preteklih in sedanjih krivic: Mnogim študentom so se pri študiju in v življenju dogodile večje krivice. Morda se niso mogli vpisati na želeno smer ali pa jih je kak profesor pri predmetu po krivici ocenil negativno. Nekateri so nad študijem razočarani, drugi so revni, tretji morajo ob študiju veliko delati, nekateri se slabše znajdejo. Kljub vsemu temu je diplomsko delo novo poglavje. Lahko napišemo dostojno diplomo. Lahko celo znova dobimo nek pozitiven občutek glede stroke in študija.
Kakšna so najpogostejša vprašanja o diplomskem delu? Najpogostejše vprašanje v pismih študentov je naslednje: »Ali bi lahko dobil bibliografijo za določeno področje?« Odgovor je naslednji: »Nisem čarodej, da bi zmogel kaj takega. Izčrpna bibliografija in pregled sekundarnih virov namreč zahtevata več kot mesec dela. Tudi če bi imel na voljo toliko časa, prisežem, da bi ga znal bolje uporabiti. S knjigo sem hotel predvsem podučiti o samostojnem delu.«