Poleg osnovne intonacije je pri pisanju izjemnega pomena, da zagotovimo ustrezen tok (angl. flow), kar pomeni, da naše besedilo dobro teče in je vsak stavek, poved, odstavek, podpoglavje in poglavje umeščeno v logično povezano celoto.

Zagotavljanje dobrega toka pripovedi je tudi sicer eden najpomembnejših in najzahtevnejših vidikov diplomskega dela. S tem študent pokaže in dokaže svojo intelektualno zrelost, saj mora obravnavano problematiko ne le pregledati, zaobjeti, predelati, razumeti, jo držati v glavi, procesirati, analizirati in priti do novih spoznanj oziroma rešitev, ampak mora nato znati vse to zapisati na urejen, tekoč, logičen in zanimiv način. Vse to sodi v srčiko intelektualnega dela.

Na tej točki je usmeritev s strani mentorja izjemno pomembna. To je pravzaprav ena najosnovnejših mentorjevih vlog. Nikakor se ne pričakuje, da bo študent tematiko uredil povsem sam in zastavil celoten potek tako, da ne bi potreboval nobene usmeritve ali popravkov s strani mentorja. Zagotavljanje ustreznega toka je namreč intelektualno precej zahtevno in terja tudi precej izkušenj. S tem je tesno povezano tudi vprašanje strukturiranja (podpoglavje 5.2. Struktura).

V določenem smislu mora vsako kakovostno pisanje oziroma podajanje snovi, od znanstvenega, strokovnega, poljudnega, novinarskega pa do literarnega, filmskega, dramskega, pravljičarskega, marketinškega ali zabavnega področja, slediti principu pripovedovanja zgodbe (angl. storytelling). V tem okviru morajo biti vse komponente in elementi (npr. tok pripovedi, stavki, povedi, odstavki, poglavja, podpoglavja) jasno povezani in smiselno umeščeni. Pripoved mora potekati tekoče od uvoda, kjer vsebine (bolj ali manj dramatično) napovemo, do osrednjega dela, kjer jih smiselno razvijemo, do zaključka, kjer jih povzamemo, osvetlimo v luči uvodnih napovedi ter komentiramo še v najširšem kontekstu. Večinoma se vse to zgodi spontano, posebej če je naboj sporočila oziroma zgodbe dovolj velik, jasen in entuziastičen. V takem primeru se včasih celo začuti, da je študent diplomo napisal na dah, v zanosu, kjer ni zato noben stavek odveč ali premalo.

V primerih, ko se tok pisanja zatika, ko se zgodba ne piše na dušek, ko v začetku glavna poanta sploh še ni jasna, v primeru kompliciranih zadev in kompleksnih kompozicij in posebej v primerih siceršnje miselne razpršenosti študenta, pa je treba temu posvetiti dodatno pozornost. V tem okviru velja preveriti oziroma pretehtati naslednja priporočila:

  • potek celotne propovedi ter odgovarjajočo strukturo je smiselno skicirati na papir in imeti nenehno pred očmi – gre za celoto oziroma za t. i. »veliko sliko« (angl. big picture);
  • zagotavljanje ustreznega toka se mora kontinuirano preverjati pri vsakem napisanem podpoglavju zadnjega nivoja;
  • po potrebi je treba poglavja, podpoglavja, razdelke, odstavke, povedi in stavke nadalje prestavljati, premetavati, usklajevati, vse dokler nismo zadovoljni;
  • izdelati je treba več različic, dokler se ne doseže ustreznega toka in vseprisotne rdeče niti, kjer ni več potrebe po dopolnjevanju;
  • posebej je pomembno, da študent besedilo pokaže bralcem iz svojega socialnega kroga, ki zlahka prepoznajo – zgolj z zdravo pametjo – če miselni tok ni jasen, sorazmeren, konsistenten ali tekoč;
  • pri branju, ki ga opravi študent sam, pa tudi pri branju zunanjih bralcev je glavni kriterij, da branje oziroma pregledovanje poteka brez zatikanj. To v prvi vrsti pomeni, da tok branja teče nemoteno in enakomerno ter brez nejasnosti, vprašanj in pripomb. Ne pojavljajo se nenapovedani in nepotrebni preskoki v slogu, enakomernosti in zahtevnosti besedila, predvsem pa ni nenadnih, neutemeljenih ali neumestnih miselnih oziroma vsebinskih preskokov;
  • za zagotavljanje rdeče niti se je primerno občasno sklicevati na cilje diplome in pojasniti, kako in zakaj se ti cilji z odgovarjajočim delom (npr. podpoglavjem) diplome tudi dosegajo;
  • stavki, povedi in odstavki, ki so sicer pomembni z vidika informacije in morda tudi z vidika pričujočih priporočil, vendar ne sodijo na določeno mesto v strukturi (poglavja, podpoglavja, razdelka), morajo biti premeščeni drugam;
  • v celotnem procesu tudi sicer ne sme biti nobenih odvečnih delov in nepotrebnih ponavljanj;
  • elementi morajo biti smiselno umeščeni in pravočasno definirani oziroma uvedeni, tako da je sklicevanje na prejšnje pojme, misli, odstavke, razdelke, podpoglavja in poglavja tekoče, smiselno in konsistentno;
  • vsa problematika mora biti obravnavana enakomerno, tako da ne prihaja do delov, ki so glede na celoto nesorazmerni:
    • na eni strani gre lahko za nesmiselno podrobno oziroma preveč poglobljeno obravnavo ali celo za obravnavo, ki je podana nepričakovano bolj zgoščeno oziroma je povezana z bistveno večjo težavnostjo razumevanja kot ostalo besedilo;
    • na drugi strani imamo lahko prekratko, preveč enostavno in popreproščeno, premalo poglobljeno ali drugače pomanjkljivo obravnavo vidikov, ki pa so za diplomo zelo pomembni;
  • zagotovljena mora biti rdeča nit, tako da stavki, povedi, odstavki in podpoglavja na naraven način prehajajo iz enega v drugega. K temu lahko pomembno pripomorejo, nikakor pa to ni nujno in večinoma se v diplomah to ne izvaja, saj je precej zahtevno, uvodni in zaključni odstavki poglavij in (po potrebi) tudi podpoglavij. Pri tem vključujemo naslednje elemente:
    • na koncu lahko povzamemo glavne ugotovitve odgovarjajočega dela (npr. poglavja), umestimo v celoto in napovemo naslednji del (npr. poglavje);
    • na začetku, torej v uvodnem odstavku, takoj za naslovom, v korenu (angl. root) poglavja oziroma podpoglavja navedemo, kako se navezuje na prejšnje poglavje, kako se umešča v celoto in katere vsebine bomo v nadaljevanju obravnavali;
    • pri tem je pomembno, da smo konsistentni in uvodni oziroma zaključni odstavek, če se za to odločimo, navedeno pri vseh notranjih poglavjih (razen pri uvodnem in zaključnem, ki sta v tem pogledu nekoliko posebna). Seveda pri tem ne pretiravamo in brez potrebe vsakič navajamo prav vse elemente.

Zagotavljanje ustreznega toka pripovedi je na eni strani tesno povezano s procesom znanstvene argumentacije (podpoglavje 4.2 Teorija in argumentacija), na drugi strani se močno prepleta tudi z zagotavljanjem ustreznega jezika (podpoglavje 5.4 Jezik in izražanje) in z ustreznim strukturiranjem, kar je predmet obravnave v naslednjem podpoglavju (5.2. Struktura).

 

<< Nazaj Naprej >>