Gre za upad operativne motivacije med samim delom na diplomi in ne za načelne oziroma uvodne probleme z motivacijo in ključno odločitvijo (poglavje 1 Odločitev), zato osnovna motivacija ni sporna. Kljub temu je lahko tudi tovrsten upad operativne motivacije kritičen ali celo usoden, saj preprečuje premagovanje izzivov diplomskega procesa oziroma izzivov spremljajočih življenjskih težav (npr. nepredvidene nove obveznosti, družinski zapleti, dodatne obremenitve v službi, projekti, osebne okoliščine), ki nas ovirajo pri delu na diplomi. Tudi v tem primeru je potrebno predvsem naslednje:

  • ponoviti in formalizirati življenjsko odločitev za diplomo. Treba je torej še enkrat predelati celoten proces motivacije in realne umestitve polletnega obdobja diplomskega procesa v svoje življenje, vključno z jasnim obvestilom celotnemu svojemu socialnemu krogu (službenemu in zasebnemu) o svoji zasedenosti (glej podpoglavje 1.1.3 Formalizacija odločitve),
  • urediti ustrezno časovno organiziranost. Treba je (vnovič) formalno zapisati časovne termine, nato pa vztrajno, odgovorno in požrtvovalno izvajati zastavljeni načrt (glej podpoglavje 3.1 Projektni plan).
  • vzdrževati je treba spisek prioritetnih aktivnosti, ki jih moramo v okviru procesa diplomiranja opraviti, kot tudi spisek ostalih dopustnih aktivnosti. Smiselno je namreč, da je možnosti več, tako da če doživimo npr. blokado pri pisanju, lahko preidemo na statistične analize ali na pregledovanje virov.

V primeru nadaljnjih težav je najpomembneje, da se o zadevi pogovarjamo:

  • smiselno je, da se kljub morebitnim pomislekom samoiniciativno in z dodatno proaktivnostjo v vseh primerih najprej obrnemo na mentorja, saj nas bo na osnovi svojih izkušenj lahko ustrezno motiviral in usmerjal tudi v primeru, ko delo na diplomi povsem zastane in je nadaljevanje morda videti brezupno. V obdobjih, ko sicer imamo čas in pogoje za delo, ne moremo pa se dovolj motivirati, je namreč bistveno, da mentorja redno (npr. mesečno ali tedensko) osebno obiščemo, kjer pretresemo situacijo. Mentor bo poskrbel za dodatno motivacijo, predvsem pa bo znal poiskati aktivnosti oziroma sprožilce, ki so primerni za tovrstne težave. Hkrati bo naše aktivnosti in napredek tudi kompetentno preverjal, česar osebe iz našega socialnega kroga običajno ne morejo. Vse to nas bo dodatno zavezovalo k delu. V primeru, da si iz kakršnegakoli razloga z mentorjem pri tem ne moremo pomagati, razmislimo o kakem drugem profesorju, s katerim se bodisi razumemo bodisi nam je lahko na voljo za reševanje težav po svoji funkciji (npr. skrbnik programa, prodekan, tutor);
  • čim več in čim iskrenejše se moramo pogovarjati tudi s svojim celotnim socialnim krogom (pri tem naj bo ta krog kar najširši), narediti na tej osnovi ustrezne sklepe in zaveze ter nato o njihovem poteku čim več oseb tudi sproti obveščati;
  • določeno pomoč lahko za nekatere študente predstavljajo tudi razni prijemi samomotivacije – o tem je na spletu bogata ponudba nasvetov in pomoči –, kot so npr. jutranje afirmacije, večkratni dnevni opomniki, sistem osebnih samospodbud (npr. dosledno samonagrajevanje), podrobno beleženje napredka (npr. število prebranih, pregledanih ali napisanih strani, količina porabljenega časa);
  • v redkih primerih, ko vse to ne pomaga in gre za resnejše težave, uporabimo še druge kanale neformalne in formalne pomoči (podpoglavje 4.4.7 Osebne težave).

Bistveno je predvsem, da ne zapademo v malodušje, dvome ali negotovost (npr. razmišljanje, ali bomo sploh kdaj diplomirali) in posledično v neko nejasno odlašanje. To je v življenju tudi sicer povsem nepotreben, nekoristen in dolgoročno škodljiv način spopadanja s problemi. Vse, kar je potrebno, je, da v vsakem trenutku, znova in znova, zavzeto in iskreno izvajamo eno od aktivnosti procesa diplomiranja (glej sliko 1 v podpoglavju 1.5 Odločitvena shema):

  1. delamo na diplomi;
  2. smo v intenzivnem procesu razmišljanja, načrtovanja oziroma konzultiranja, iskanja in usklajevanja termina oziroma časovnega razporeda ali posebne obravnave, kar pa sme trajati nekaj ur, v izjemnih primerih nekaj dni;
  3. imamo nek realen (nikakor ne zgolj navidezen, ki služi le za izgovor) in dokončen termin, na katerega iz nekih upravičenih razlogov zavestno in organizirano čakamo, da se bomo v njem zadeve lotili.

V nasprotnem primeru delo ne bo učinkovito napredovalo, hkrati pa bo lahko naraščal negativen občutek, ki bo težave poglabljal. Ob tem pa lahko narašča tudi zlovešča nevarnost kritičnega izida (npr. nediplomiranje). Na drugi strani tak mrtvi tek ne prinaša ničesar pozitivnega, temveč je zgolj velika in nepotrebna izguba časa.

Nekateri študenti sicer rabijo določeno tamponsko obdobje ogrevanja, kjer ne gre za aktivne počitnice, ampak za nekakšno pasivno pripravo na resno delo. V takem primeru so lahko (pogojno in delnima) produktivna in rodovitna tudi tovrstna obdobja, čeprav so kljub temu nepotrebna, še posebej, če jih spremlja malodušje. V realnem življenju (npr. služba, družina) si takega zavlačevanja, oklevanja in ogrevanja večinoma ne bomo mogli privoščiti.

<< Nazaj Naprej >>