V procesu diplomiranja imajo posamezne vede (naravoslovje, tehnika, biotehnika, medicina, družboslovje, humanistika) svoje posebnosti. Nadaljnje posebnosti imajo tudi področja znotraj ved (npr. psihologija, sociologija, ekonomija ipd. znotraj družboslovja). Vse te razlike se najbolj izrazito pokažejo ravno pri empiriji. Pri tem je morda bolje kot o posebnostih in razlikah smiselno govoriti o vidikih, ki so v določenih vedah oziroma področjih bolj ali manj pomembni.

Tako so v družboslovju posebej izpostavljena vprašanja empiričnega merjenja. V tem okviru so pomembni nekateri ključni koncepti oziroma pojmi empiričnega raziskovanja, ki jih moramo v primeru navajanja v naši diplomi razumeti in ustrezno uporabiti. V nasprotnem primeru je bolje, da jih ne omenjamo.

  1. Jasno je treba ločevati primarne podatke (npr. anketa, kvalitativni intervju, opazovanje ipd.), ki jih zberemo sami za specifične potrebe našega raziskovanja, od sekundarnih podatkov, ki jih je zbral nekdo drug in so javno shranjeni (npr. podatkovni arhivi), ali pa nastajajo avtomatično oziroma organsko (npr. analiza logov oziroma računalniških sledi na strežniku določenega spletnega mesta). Podrobna opredelitev primarnih oziroma sekundarnih podatkov ter primarnih in sekundarnih virov se sicer nahaja v podpoglavju 2.3.1 Opredelitev pojmov). Za primarno zbiranje podatkov se odločimo le v primeru, ko za naš problem res ni na voljo nobenih ustreznih sekundarnih podatkov. Lastno zbiranje primarnih podatkov je praviloma zapleteno in dolgotrajno. Pogosto je povezano tudi s stroški in nepredvidenimi zapleti. Poleg tega so napake, ki jih pri tem morda naredimo, precej očitne, hkrati pa so rezultati neredko trivialni, z razmeroma majhno dodano vrednostjo. Da v empiričnem delu, ki je vezano na zbiranje primarnih podatkov, prežijo na nas številne nevarnosti, ilustrirajo tudi nekateri specifični problemi, ki so obravnavani v nadaljevanju, od veljavnosti do reprezentativnosti.
  2. V empiričnem družboslovnem raziskovanju so pogoste razprave o definiciji, odnosu, uporabi in kombinaciji kvalitativnega (npr. poglobljeni intervjuji, izvedenski oziroma ekspertni intervjuji, fokusne skupine, delfi študije ipd.) in kvantitativnega raziskovanja (npr. ankete, opazovanja in eksperimenti). V tem okviru velja izpostaviti, da so za proučevanje nekega novega pojava običajno primernejše kvalitativne raziskave, kar velja tudi za preliminarno fazo empiričnega raziskovanja. Tako se moramo, preden izdelamo anketni vprašalnik, v problematiko najprej poglobiti. Zgolj pregledovanje sekundarnih virov pogosto ni dovolj, temveč se je treba s ciljno populacijo tudi pogovoriti (npr. poglobljeni intervju, fokusna skupina) ali pa se v problematiko vživeti kako drugače (npr. akcijsko raziskovanje). Le tako bomo svoje vsebine res dobro razumeli. Kvalitativno raziskavo pa lahko izvedemo tudi po opravljeni kvantitativni komponenti, z namenom, da bi rezultate bolje razumeli. V zadnjem času so nasploh v vzponu tudi t. i. kombinirane metode (angl. mixed methods), kjer se več korakov kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja kombinira in prepleta. Včasih, ko se nam mudi ali pa nimamo virov za kvantitativno raziskovanje – posebej v primeru, ko je diploma manj ambiciozna –, pa lahko s kvalitativnim raziskovanjem morda celo nadomestimo kvantitativni del.
  3. Pri zbiranju primarnih podatkov oziroma pri izvajanju empiričnih meritev je treba v prvi vrsti poskrbeti za veljavnost (angl. validity) merjenja. Veljavnost se nanaša na usklajenost teoretske trditve z odgovarjajočimi empiričnimi podatki, ki naj bi trditev osvetljevali, pojasnjevali, preverjali ali dokazovali. Meriti je namreč dejansko treba to, kar je potrebno meriti oziroma želimo meriti. Tako npr. trditve oziroma hipoteze, da je TV-nadaljevanka X najbolj gledana v samostojni Sloveniji, ni mogoče preverjati z anketnim spraševanjem gledalcev v obdobju, ko je taista nadaljevanka še na sporedu. Današnji gledalci namreč zaradi oddaljenosti ne morejo objektivno oceniti in primerjati gledanja vseh slovenskih TV-nadaljevank v razponu več desetletij, posebej pa ne morejo to storiti v desetih sekundah, kolikor običajno traja odgovarjajoče anketno vprašanje. Tovrstno spraševanje bi bilo torej v očitno škodo TV-nadaljevank prejšnjih let. Trenutni priklic kot empirično merjenje zato v tem primeru ni veljaven način, da bi merili to, kar v resnici želimo oziroma je potrebno meriti. Namesto neposrednega spraševanja gledalcev je treba v takem primeru uporabiti (pridobiti ali kupiti od ustreznega ponudnika, npr. AGB Nielsen) podatke tako imenovane telemetrije, ki na osnovi naprav, nameščenih v izbranih gospodinjstvih, na standardiziran način meri dnevno gledanost vseh TV-oddaj v Sloveniji. Šele na tej osnovi bi lahko primerjali gledanost TV-nadaljevank in nato glede na specifičen kriterij (npr. največja gledanost, povprečna gledanost) in izbrano ciljno skupino (npr. 10-75 let, 18-45 let) presodili, katera TV nadaljevanka je dejansko vodilna. Iz zgornje ilustracije je razvidno, da je izbira oziroma razvoj empirične meritve, ki je za določen problem veljavna, lahko zelo zahtevno opravilo.
  4. Z veljavnostjo je tesno povezana tudi nepristranskost oziroma pristranskost (angl. bias) merjenja. Tako lahko nekateri intervjuvanci, respondenti, izvedenci, pričevalci ali pismeni viri (npr. zgodovinski viri) iz različnih razlogov poročajao pristransko, npr. zamolčijo določene vidike, prikrivajo dejansko stanje ali pa ga celo prirejajo. Na tej osnovi so lahko naše ocene (glede na dejansko stanje) v zadnji fazi napačne. Pristranska pa je lahko tudi statistična ocena, ker smo za raziskavo izbrali neustrezen vzorčni okvir. Tako npr. telefonska anketa na osnovi fiksnih telefonskih priključkov izpušča mlajše generacije, kar je lahko osnova za pristranske ocene določenih pojavov (npr. potovanja).
  5. Na drugi strani je za empirično meritev pomembna tudi zanesljivost (angl. reliability). Gre za vprašanje, ali bi ob vnovični meritvi dobili enake rezultate. V naravoslovju so tovrstni problemi nekoliko manjši, saj npr. daje tehtnica ob ponovljeni meritvi vsakič praviloma povsem enake rezultate. Drugače je v družboslovju. Na vprašanje o spolu in letu rojstva bo sicer respondent skoraj zagotovo odgovoril enako tudi v ponovljenem merjenju (npr. naslednji dan), v primeru stališč (npr. zadovoljstvo) pa bodo pogosto nastale določene razlike. Znano je namreč, da je ocena splošnega zadovoljstva z življenjem močno odvisna tudi od tega, kakšno je bilo predhodno vprašanje. Če se pred tem sprašuje, kako je respondent zadovoljen z vremenom, to vnaša tudi v odgovore o zadovoljstvu z življenjem določeno nezanesljivost in pri vnovičnem merjenju bi bili rezultati lahko drugačni – odvisno od vremena.
    Posebej so problematična občutljiva vprašanja (angl. sensitive questions) s področja financ, spolnosti, religije in družbeno nezaželenega obnašanja (npr. droge, kajenje, alkohol, nasilje ipd.). Tako je lahko vprašanje, ali ima oseba doma orožje, ne le občutljivo, ampak tudi močno odvisno od tega, kdo (npr. prijatelji, sosedje, policija, anketar, raziskovalec), kdaj (npr. po nekem medijsko odmevnem strelskem škandalu) in kako (npr. osebno, telefonsko, spletno) o tem sprašuje. V različnih okoliščinah bi respondent verjetno podal različne odgovore in morda bi tudi v povsem enakih okoliščinah ob ponovitvi vprašanja odgovoril drugače. Zanesljivost takih odgovorov je zato nizka, kakovost odgovarjajočih empiričnih podatkov pa posledično slaba.
    Dodati velja, da se s splošnim problemom zanesljivosti merjenja srečujemo na številnih drugih področjih, ne le v družboslovnem raziskovanju. Tako npr. lahko dajejo udeleženci določenega (zgodovinskega) dogodka nezanesljive izjave in jih v ponovnem spraševanju naknadno spreminjajo. Posebej izpostavljeni so tovrstni problemiv preiskovalnih in v sodnih postopkih, kjer lahko obtoženci, priče in celo izvedenci podajajo nezanesljive odgovore in svoje izjave (večkrat) spreminjajo. Manj zanesljive odgovore pogosto pripisujemo tudi otrokom ali nezrelim osebam.
  1. Pri družboslovnem empiričnem raziskovanju je še posebej pomembno, da za izbrano metodologijo najdemo kakovosten, preverjen, sodoben in praktično uporaben metodološki vir, priročnik, navodila oziroma priporočila. Pri tem je smiselno, da najdemo en sam izčrpen in kakovosten vir, kar povečuje učinkovitost našega dela, hkrati pa preprečuje, da bi prihajalo do protislovij in nekonsistentnosti in do nepotrebne porabe časa. Nekaj primerov:
<< Nazaj Naprej >>