Fakultetni predpisi poleg citiranja in bibliografije praviloma urejajo tudi osnovno oblikovanje tabel in grafov, zato je v nadaljevanju podanih zgolj nekaj splošnih usmeritev, ki se nanašajo predvsem na njihovo konceptualiziranje, umestitev, razumevanje in interpretacijo.

Nekatere tabele oziroma grafi nastanejo spontano, naravno in nesporno, pri čemer ni nobenih dvomov, alternativ ali kreativnih zagat. Pogosto pa je treba o učinkoviti grafični predstavitvi rezultatov temeljito razmisliti. Tak razmislek zahteva in tudi manifestira tako globino našega analitičnega razumevanja (glej 4.3.3 Analitičnost) kot tudi občutek za učinkovito predstavitev rezultatov. Izdelava tabel in grafov, ki so kakovostni z vsebinskega vidika in ustrezajo kontekstu besedila, je zato lahko zelo zahtevna in pogosto ne uspe v prvem koraku. V takem primeru je še posebej pomembna in dobrodošla pomoč tretjih oseb (3.3.3 Zunanji bralci), ki bodo znale hitro presoditi, ali je določena tabela oziroma graf za kontekst odgovarjajočega besedila ustrezna oziroma ustrezen. Predvsem bodo znali presoditi, ali je izdelava učinkovita in razumljiva. V ta namen lahko izvedemo majhne uporabniške teste (angl. usabilty test), kjer izbrani osebi pokažemo tabelo oziroma graf in opazujemo, katera vprašanja in nerazumevanja se ob tem pojavljajo, nato pa ugotovitve upoštevamo pri izboljšavah. Tabele in grafi morajo namreč biti razumljivi v nekaj sekundah, izjemoma v nekaj deset sekundah (če so res zelo kompleksni), sicer niso dobro zastavljeni in jih je treba izboljšati.

Znano je, da ena slika lahko nadomesti mnogo besed. Poleg tega določenih sporočil, ki jih izražajo tabele ali grafi, z besedami sploh ni mogoče ustrezno povedati. Kreativno izbrane slike in tabele so zato izredno pomemben vidik kakovostne diplome. Pri tem se je treba zavedati, da uporaba tabele ali grafa tudi avtomatično pomeni, da je njuna vsebina za naše besedilo izjemno pomembna. Osnovni kriterij za odločitev o izdelavi (ali neizdelavi) določenega grafa ali tabele je zato predvsem vprašanje, ali je vsebina, ki jo tabela oziroma graf sporoča, res dovolj pomembna za tovrstno poudarjeno predstavitev. Tabele in grafe torej vključujemo iz treh osnovnih razlogov:

  • ker s tem v primerjavi z običajnimi opisovanjem prihranimo veliko besedila;
  • ker je to sploh edini način, da izrazimo oziroma prenesemo želeno informacijo;
  • ker želimo s tem podkrepiti ugotovitve v besedilu in poudariti njihovo pomembnost.

Pomembnost slike ali grafa je seveda treba potrditi tudi v spremljajočem besedilu, ki se praviloma začne še pred tabelo ali grafom. V spremljajoči interpretaciji navedemo tudi bistveno analitično sporočilo. Nikakor pa pri tem mehanično ne ponavljamo množice elementov, ki so v tabeli ali grafu (npr. vrednosti, odstotke), kar je pri študentih sicer nadvse pogosta napaka. Podrobne številke ponovimo kvečjemu v oklepaju kot dopolnitev analitične oziroma vsebinske ugotovitve, npr. »…več kot polovica respondentov (52 %) je mnenja…«. V tem okviru velja upoštevati, da imajo nekatere globalne korporacije, ki izdelujejo poročila za različna poslovna področja, za svoje analitike izrecno navodilo, da se številka, ki se nahaja v tabeli ali grafu, načeloma v besedilu sploh ne sme ponoviti v besedilu, kar zelo dobro ilustrira dejstvo, da je spremljajoče besedilo namenjeno predvsem interpretaciji. Tendenca nekaterih študentov, ki s besedilu pod tabelo v stavku enostavno sistematično in mehanično ponovijo vse številke iz tabele, je torej povsem napačna.

Kljub temu pri tabeli (ali grafu), če je kognitivno zahtevna in se je ne da poenostaviti, včasih ponovimo in interpretiramo eno vrednost (npr. »odstotek 32 % v prvi vrstici pomeni delež žensk med bralci«). S tem lahko uporabniku močno poenostavimo razumevanje. Pri vsem tem pride zelo do izraza analitični pristop, in tudi analitična sposobnost študenta (glej podpoglavje 4.3.3 Analitičnost).

Kriterije za vključitev tabel in grafov, ki smo jih v diplomi razvili, moramo uporabljati nadvse dosledno in se za graf ali tabelo odločiti (oziroma ne odločiti) v vseh okoliščinah enako.

V tem okviru se neredko pojavi vprašanje o pogostnosti vključevanja tabel in grafov. Na eni strani obstaja nevarnost prevelikega števila pojavljanj, posebej v primeru mehaničnega generiranja, ko se kar za vsako anketno vprašanje avtomatično izdela tudi tabela ali graf. Avtomatizem lahko študente zapelje celo tako daleč, da kreirajo povsem odvečne ali nesmiselne tabele (npr. tabela z izpisi in frekvencami odprtih odgovorov za zgolj eno ali dve enoti) ali nesmiselne grafe (npr. strukturni krog, kjer je 100 % odgovorov DA). Na drugi strani obstaja nevarnost, da se študent ne potrudi in pomembnih ugotovitev ne prikaže v ustreznem grafu ali tabeli. Pri tem je koristno, da se zgledujemo po novinarjih in urednikih, ki imajo praviloma zelo dober občutek tako za izbiro tabel in grafov kot tudi za pogostnost njihovega pojavljanja. Tako npr. v dvostranskem članku, ki obravnava neko empirično področje, novinar navede največ okoli štiri grafe ali tabele.

A. Nekaj splošnih priporočil glede izdelave tabel in grafov

  1. v glavi vedno zelo jasno navedemo naslednje elemente (pri čemer lahko celotno glavo ali pa zgolj besedo Tabela/Graf poudarimo krepko): Tabela (oziroma graf), zaporedna številka poglavja, zaporedna številka tabele, naslov tabele, vir, datum in po možnosti tudi velikost vzorca, npr.: Tabela 3.1: Delež uporabnikov interneta v slovenski populaciji 10–75 let (Vir: Telefonska anketa RIS, junij 2001, n = 900);
  2. zelo pomembno je, da v glavo (oziroma naslov) tabele ali grafa zelo jasno zapišemo osnovno enoto, ki je predmet prikaza. S tem praviloma tudi začnemo opis v glavi tabele oziroma grafa in šele nato nadaljujemo opis glede na kriterije prikaza (npr. Število oseb podjetja X glede na starost, Delež migrantov po državah). Tako pri prikazu podjetij in njihovih dohodkov ne zapišemo »Dohodek podjetij …«, temveč »Podjetja glede na dohodek …«. Podobno v primeru, ko so v tabeli navedeni odstotki uporabnikov interneta ne zapišemo »Uporabniki interneta…«, ampak »Delež (%) uporabnikov interneta…«;
  3. navedba v glavi naj bo po potrebi raje nekoliko daljša, tako da je tabela čim jasnejša, pa tudi čim bolj »samostoječa«, tj. razumljiva zunaj konteksta oziroma besedila, ki jo obdaja;
  4. položaj glave tabele oziroma grafa (nad ali pod) običajno določajo fakultetna pravila. Možnih je več pristopov. Če tega ne določajo fakultetna pravila, se odločimo za določen način (vedno pod, vedno nad, pri tabelah nad in pri grafih pod) in se ga dosledno držimo;
  5. če je v tabeli prikaz podatkov omejen glede na določen filter (npr. samo podjetja, ki so pred tem navedla, da imajo določeno tehnologijo), je treba to zelo jasno povedati v sami glavi tabele (in ne npr. zgolj v spremnem besedilu);
  6. tabele in grafe dosledno oštevilčujemo, in sicer v skladu z navodili. Večinoma to pomeni, da najprej navedemo številko poglavja in nato zaporedno številko tabele/grafa znotraj istega poglavja, včasih pa to pomeni enostavno zaporednost brez navedbe številke poglavja in po vrsti od začetka diplome do konca;
  7. priporočljivo je avtomatsko oštevilčevanje in sklicevanje, kar nam lahko v primeru premeščanja tabel oziroma grafov po besedilu močno olajša urejanje, posebej pogledu sklicevanja. Če tega morda ne znamo izvesti, napotke poiščemo na spletu prek iskalnika Google, kar je tudi sicer zelo dober test naše informacijske pismenosti, ki bi jo kot bodoči diplomant vsekakor morali obvladati. V primeru težav pa se pozanimamo pri znalcih. Če je tabel in grafov malo (npr. manj kot pet) in je potrebnih zelo malo naknadnih sprememb, avtomatsko označevanje verjetno niti ni učinkovito. Na drugi strani pa je avtomatsko oštevilčevanje nepogrešljivo, če imamo veliko sklicevanj na grafe in tabele ter veliko sprememb besedila;
  8. tabele in grafe vrinemo v besedilo brez prekrivanja, torej tako, da se lahko premikajo s praznimi vrsticami, enako kot celotno ostalo besedilo in jih torej ni treba pozicionirati posebej, ker bi sicer zakrivale besedilo. Tudi v tem primeru poskrbimo za ustrezne nastavitve (npr. v programih Word, Excel);
  9. med tabele oziroma grafe in besedilo dosledno dodajamo prazne vrstice. Če je ta podrobnost urejena s fakultetnimi pravili (npr. ena vrstica pred grafom ali tabelo ter dve vrstici za tem), jo brezpogojno spoštujemo. Prazna vrstica je tudi med tabelo oziroma grafom in morebitno legendo;
  10. ponoviti velja priporočilo (glej podpoglavje 3.3.6 Statistične analize, alineja H), da se izogibamo prepodrobnemu navajanju decimalk. Praviloma se zato odstotke navaja kar brez decimalk (npr. 90 % in ne 90,1 %), povprečja pa z eno decimalko (npr. 3,4 za lestvico 1–5 in ne 3,42). Pri številkah uporabljamo decimalno vejico, kot to določa slovenski pravopis in ne decimalne pike, ki jo uporabljamo za ločevanje tisočic, torej 123.425,67 (in ne 123,425.67 kot je to običajno ponekod v tujini, npr. v ZDA). Podobno pri odstotkih sledimo slovenskem pravopisu in dodajamo presledek, npr. 5 % (in ne 5%, kot je to običajno tuji literaturi in v ZDA);
  11. poskrbimo, da v tabeli ni odvečnih znakov; poleg prevelikega števila decimalnih števil, se izogibamo tudi navajanja npr. znaka % ali € prav v vseh celicah določene kolone. Namesto tega to označimo le v glavi odgovarjajoče kolone oziroma vrstice;
  12. za glavo tabele oziroma grafa običajno uporabljamo nekoliko manjši font, npr. 11 ali 10 pt, če je siceršnji font 12 pt, razen če je s fakultetnimi navodili to urejeno drugač;
  13. posebej pazimo na velike začetnice. Načeloma se vse oznake količin (labele) v glavi kolone oziroma vrstice začenjajo z veliko začetnico in enako velja, če so v celicah tabele besede oziroma besedni opisi.

B. Specifična priporočila za izdelovanje tabel

  1. pri enostavni vzročni/kavzalni povezavi (npr. spol vpliva na mnenja) v dvodimenzionalnih tabelah vedno obrnemo tabelo tako, da za kategorije neodvisne spremenljivke (moški/ženske) po vrsticah razberemo odstotke za vsako kategorijo odvisne spremenljivke (delež mnenja DA/NE za moške in za ženske). Pri tem običajno prikažemo le odstotke po vrstici, vendar za vsako vrstico vedno navedemo tudi skupno absolutno število enot;
  2. pri kompleksnih vzročnih/kavzalnih povezavah je orientacija, gnezdenje kriterijev, vrstni red ipd. lahko zelo zapleteno. V takem primeru je treba rešitev dobro domisliti in jo pokazati osebi iz svojega socialnega kroga. V primeru, ko imamo za določene socio-demografske skupine določene karakteristike (npr. deleže, povprečja), skupine gnezdimo v tabeli navpično (npr. starostne skupine znotraj kategorij spola), karakteristike oziroma odvisne spremenljivke pa navajamo v posameznih kolonah, ki si sledijo vodoravno.
  3. v primeru kategorialnih spremenljivk (nominalna in ordinalna lestvica) v tabelo praviloma zapišemo vse možne vrednosti posamezne spremenljivke (vključno z vrednostmi »ne vem«, manjkajočimi vrednostmi ipd.). Če smo nekatere vrednosti oziroma kategorije izpustili, pa to posebej označimo v opombi. Od konteksta je odvisno, ali zapisujemo v tabelo absolutne vrednosti ali odstotke, morda je primerno zapisati celo oboje;
  4. poskrbeti moramo za ustrezno število kategorij v tabeli za frekvenčne porazdelitve (priporoča se združevanje v štiri do osem kategorij);
  5. v vsaki tabeli, kjer so v stolpcih ali vrsticah navedena števila oziroma odstotki, vedno navedemo tudi stolpec ali vrstico, kjer so navedene skupne vsote teh števil oziroma odstotkov;
  6. enote, kategorije oziroma spremenljivke vedno razvrščamo po vsebinsko najprimernejšem kriteriju, izrecno premislimo in se na tej osnovi tudi odločimo. Vrstni red ne more biti kar tisti, ki je zatečen (npr. izpis iz statističnega programa). Če obravnavamo podjetja po dohodku, razvrščamo lahko po dohodku, lahko pa tudi po abecedi (odvisno od konteksta). Podobno (npr. po povprečju) razvrščamo komponente, ki smo jih ocenjevali na lestvici 1–5 (npr. cena, kakovost, dostopnost) bodisi po velikosti, po pomembnosti, po vrstnem redu vprašalniku, po abecedi. Tabele torej nikakor ne pustimo take, kot je bila generirana v statističnem orodju, npr. v programu IBM-SPSS;
  7. neposredni izvozi tabel iz statističnih orodij (npr. IBM-SPSS), kjer so opisi oziroma oznake v angleščini (npr. »frequency« namesto »frekvence«) niso primerni niti za v priloge. Angleške izraze moramo posloveniti, bodisi neposredno v izpisani tabeli, bodisi originalne izpise pustimo in naredimo legendo. Slednje je priporočljivo v primeru, ko imajo izpisi zelo specifične izraze, katerih prevodi v slovenščino še niso uveljavljeni in bi bili zato za uporabnika neprepoznavni. V primeru dilem kontaktiramo mentorja.+

C. Specifična priporočila za izdelovanje grafov

  1. izogibamo se pretiravanju z nepotrebno tridimenzionalnostjo, kadar so naši podatki dvodimenzionalni (npr. dohodek glede na spol). V takem primeru je tretja grafična dimenzija v osnovi nepotrebna motnja, ki v smislu informacij nima dodane vrednosti;
  2. izogibamo se uporabi preveč žive, raznolike, neokusne in kičaste barvne kombinacije;
  3. grafi morajo biti v diplomi med seboj podobni in oblikovani na primerljiv način, z enakim pristopom, istimi barvami ipd.;
  4. v primeru dvo- ali tridimenzionalnih grafov, kjer imamo razmernostno spremenljivko, se mora izhodišče oziroma lestvica na abscisni osi x (in na ordinatni osi y) vedno začeti z ničlo (0). Zelo dobri razlogi morajo obstajati, da začetek ni nič – v takem primeru gre večinoma za povečave, ker so npr. vse vrednosti med 10 in 12, zaradi česar razlike na polni lestvici 0–100 sploh ne bi bile vidne. Res pa je, da v takem primeru razlike (npr. 10–12) praviloma tudi niso pomembne, zato jih s povečavo niti ni smiselno umetno izpostavljati. V splošnem je v primeru povečave treba priložiti oba grafa (npr. celovitega na lestvici 1–100 in izsekanega oziroma povečanega na lestvici 10–12), sicer postane nevarnost manipulacije prevelika. Zelo pogosti so namreč grafi, ki kažejo npr. na videz izjemno veliko rast plač, čeprav gre le za povečanje povprečne plače npr. s 1,010 na 1,020 evrov. V primeru lestvice z izhodiščem nič (0) je jasno razvidno, da gre dejansko za zelo majhno povečanje, na lestvici z začetkom pri 1,000 in zaključkom pri 1,100 evrih pa je ta sprememba lahko videti izjemno velika, kar pa je seveda zmotno;
  5. strukturni krogi so primerni kvečjemu za manjše število kategorij (2–4), v splošnem pa so primernejši strukturni stolpci;
  6. strukturni stolpci so v primeru več kontrolnih skupin v splošnem primerni v vodoravni obliki (in na navpični), saj laže napišemo oziroma opišemo ustrezno vrednost, posebej če ima več besed. V primeru ene same skupine pa je primernejši navpični strukturni stolpec (ne pa vodoravni in praviloma tudi ne strukturni krog – glej zgoraj). V primeru, ko imamo neko strukturo (npr. sumo oziroma vsoto 100%) pa strukturnega stolpca oziroma kroga praviloma ne prikazujemo s stolpci frekvenčne porazdelitev; slednji namreč ne dajejo dobrega občutka za relativni delež v celoti;
  7. lestvica oziroma koordinatna os mora imeti sorazmerne vizualne razdalje med točkami, tako da odražajo ustrezne intervalne razlike (npr. razdalja med 2 in 3 ne sme biti enaka kot med 3 in 10), kar je posebej kritično pri časovnih prikazih;
  8. prikaza, ki je v resnici tabela, ne smemo označevati kot graf ali sliko;
  9. za grafe poskrbimo tako, da je v ozadju grafa (oziroma sestavni del) tudi razpredelnica, iz katere smo naredili graf (npr. Excel). Na tej osnovi lahko vedno popravimo ali rekonstruiramo podatke in jih pozneje ne iščemo v ločenih datotekah.
<< Nazaj Naprej >>