Na osnovi projektnega strukturiranja procesa diplomiranja v zaokrožene aktivnosti (podpoglavje 3.1.1 Proces diplomiranja kot projekt), določitve njihovega zaporedja (3.1.2 Zaporedje aktivnosti), ocene potrebnega časa (3.2.1 Koraki in mejniki) in njegovega razporeda (3.2.2 Ocena števila ur) je smiselno okvirni časovni načrt tudi zapisati oziroma grafično skicirati.

V časovnem načrtu dela strnemo zgornje ugotovitve in odločitve ter določimo roke za glavne rezultate (angl. deliverables) in odgovarjajoče mejnike (angl. milestones). Gre za časovne točke, ko se začnejo oziroma zaključijo pomembne faze oziroma aktivnosti. Pri tem v prvi vrsti izhajamo iz sheme oziroma skice osnovnih aktivnosti (glej podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti). Navedene mejnike je treba koledarsko umestiti in ob tem upoštevati ocenjeno število potrebnih ur dela. Nadvse koristno je skupno število ur na tej točki razdeliti tudi po mesecih. Kako točno določimo mejnike, je odvisno od okoliščin in strukture poteka. Najosnovnejši način določanja izhaja iz zaporedja aktivnosti, za katere nato ocenimo začetek in konec. Navedimo primer:

  • pregled teorije (npr. 1.–31. marec, skupno 100 ur);
  • empirični del, skupaj z interpretacijami (npr. 1. april–31. maj, skupno 100 ur);
  • pisanje (npr. 1. junij–15. julij, skupno 200 ur).

Pri dokončni časovni umestitvi upoštevamo tudi morebitne zunanje roke, v okviru katerih bi radi z diplomo zaključili. V tem okviru so nekatere zunanje omejitve bolj dokončne (npr. vpis v določen študijski program), nekatere pa manj (npr. odhod na počitnice).

Vizualnim osebam pogosto zelo pomaga, če se zgoraj navedene informacije označijo tudi grafično oziroma kronološko (slika 8).

Slika 8: Grafični prikaz osnovnih aktivnosti in mejnikov

V shemo na sliki 8 je smiselno nato uvrstiti še podrobnejše opredelitve aktivnosti – npr. datum pričetka in/ali zaključka določene empirične faze (npr. zbiranje podatkov), datum pričetka in/ali zaključka pregledovanja nekega obsežnega vira – in predvsem rezultate, kot npr. okvirni datumi oddaje posameznih faz besedila (podpoglavje 5.3. Faze pisanja). Slika 9 ilustrira možni primer.

Slika 9: Podrobnejši grafični prikaz aktivnosti, mejnikov in rezultatov

Za nekatere študente pa je primernejši časovni načrt v obliki tabele. Spodaj je primer časovnega načrta za diplomo, ki ima 10 ECTS, kar pomeni okoli 300 ur (Excel predloga za izdelavo časovnega razporeda je tukaj>>).

AKTIVNOST Mesec Ure
Izdelava načrta Februar 10
Teorija 1 Marec 50
Empirija April 70
Pisanje 1 Maj 80
Teorija 2 Maj 10
Uvod & zaključek Maj 50
Formalnosti Junij 30
Skupaj 300

Načrt je seveda treba primerjati z realnostjo in ga po potrebi prilagajati, posebej v primeru zastojev, sprememb, novih okoliščin ali izkušenj na osnovi samega dela na diplomi. Če pa se proces diplomiranja prekine, prilagajanje seveda ni smiselno, ampak je treba počakati na začetek novega diplomskega obdobja, ko se naredi nov časovni načrt.

Časovni načrt je smiselno preveriti in uskladiti z mentorjem, ki bo znal oceniti njegovo realnost in izvedljivost. Opozoril nas bo npr. na njegovo morebitno odsotnost ali administrativno neaktivnost fakultete v času počitnic. Priporočljivo je s časovnim načrtom okvirno seznaniti tudi svoje sorodnike, prijatelje in sodelavce, tako da nam bodo lahko v oporo in razumevanje, posebej na točki večjih naporov in mejnikov.

Zelo koristno je zgoraj opisani časovni načrt skicirati čim nazornejše, preglednejše in razumljivejše in ga z glavnimi mejniki postaviti na vidno mesto (npr. stena nad delovno mizo).

Po potrebi ga je treba tudi obnavljati, tako da je vedno aktualen in da nas zato realno zavezuje. V tem okviru je primerno enkrat mesečno posvetiti nekaj minut formalnemu pregledu poteka aktivnosti. Na tej osnovi ga lahko po potrebi dopolnimo, prilagodimo ali celo izdelamo novega. Zelo pomembno je, da za načrtovanimi številkami resnično stojimo, kar pomeni, da so ocene domišljene in realne, hkrati pa imam jasen namen plan tudi izpolniti. Časovni načrt, ki ni realen (kot so npr. časovni načrti, ki jih študenti navedejo na predstavitvah prijave), namreč bolj škodi kot koristi, saj zgolj še dodaja k splošnemu občutku nepreglednosti.

Izkušnje kažejo, da velika večina študentov proces diplomiranja načrtuje neverjetno nerealno – zagovor je običajno najmanj pol leta (ali več let) pozneje, kot to ocenijo na začetku pisanja diplome. K temu nemalo prispeva tudi dejstvo, da procesa diplomiranja ne obravnavajo kot projekt in ga zato tudi ne strukturirajo in formalizirajo. Posledično o prekoračitvi rokov in načrtov nimajo jasnih predstav. V tem smislu pa je proces diplomiranja dejansko res pravi projekt: ima namreč svoj začetek, konec in tudi jasne omejitve v virih (npr. razpoložljivo število ur dela) in času (npr. roki poteka in izdelave), zato ga je smiselno tako obravnavati, čeprav brez pretirane projektne formalizacije in zgolj v smislu okvirnega konceptualnega razmišljanja.

Na koncu velja še enkrat ponoviti, da je daleč najpriporočljivejši časovni načrt predviden že z uradnim ritmom študijskega programa, ki je pogosto opredeljen takole:

  • zimski semester: izbiranje teme,
  • začetek letnega semestra: prijava,
  • letni semester: osrednje delo na diplomi,
  • konec študijskega leta: zagovor.
<< Nazaj Naprej >>