Pri izbiri teme, pri prijavljanju in tudi pri raziskovanju ter pisanju je ustrezna obravnava virov, na katere se v diplomi sklicujemo, izredno pomembna. Pri tem pojem viri označuje najširšo množico vseh referenc, ki jih pri diplomskem delu uporabimo ali se nanje sklicujemo.

Med viri imajo osrednje mesto seveda bibliografske enote oziroma literatura. Nadvse pomemben vir so tudi podatki, ki so lahko v diplomskem procesu predmet naše (npr. statistične) analize. Za sodobne praktične potrebe bi lahko podatke v najširšem smislu – in z nekoliko poenostavitve – opredelili kot množico vrednosti, zapisanih v digitalni obliki, za katere pri uporabi oziroma analizi potrebujemo še določeno metodologijo, orodje oziroma analitični pristop. V družboslovju se s podatki pogosto razume vrednosti, ki pripadajo določenim enotam proučevane populacije. Tipičen primer so odgovori respondentov v anketi.

Podatki so lahko strukturirani, kjer je za vsako enoto vnaprej predpisana enaka struktura, v kateri je določeno polje z odgovarjajočo spremenljivko (npr. administrativni podatki, baza odgovorov respondentov). Podatki pa so lahko tudi nestrukturirani, kjer po enotah ni nobene večje vnaprejšnje organiziranosti (npr. forumski zapisi na spletu, multimedijski zapisi ipd.).

V okviru obravnave virov je ključnega pomena predvsem aktivnost iskanja virov, ki se nanaša na proces identificiranja ustreznih in za naše raziskovanje pomembnih virov. Enako ključna je tudi aktivnost pregledovanja identificiranih virov, ki se nanaša na branje, študiranje in analizo virov, ki smo jih predhodno našli oziroma smo jih v fazi iskanja identificirali kot pomembne.

Pri obravnavi virov je treba ločevati primarne, sekundarne in terciarne vire. Pri tem je smiselno slediti kar klasifikaciji, ki jo ima Wikipedia (Wikipedia: Primary, Secondary, Tertiary Sources):

  • primarni viri se nanašajo na neposredno objavo empirične realnosti, signalov iz realnega časa oziroma na originalno objavo določenih ugotovitev. V družboslovju se primarni viri posebej pogosto pojavljajo kot članek, knjiga, prispevek na konferenci ali drugo knjižnično gradivo (npr. poročilo). Med primarne vire pa poleg tega sodijo tudi spletna mesta ali drugi zapisi na spletu, pravni predpisi (npr. zakon, uredba) ali uradni dokumenti (npr. patent, rojstni list, odločba), strokovni zaznamki ali zapisniki, zgodovinski dokumenti ali arheološki najdbe, izdelki, eksponati ali umetnine, predmeti, snovi, spojine ali sestavine, medijski zapisi (npr. govor, glasba, video, slika, animacija, film), arhivi in najrazličnejši drugi podatki, algoritmi in računalniški programi, elektronski zapisi in digitalne sledi, pričevanja in transkripti govorov, dnevniki in osebni zapiski, javna in osebna korespondenca ter vsak zapis sestanka, srečanja, pregleda, soočenja ali pogovora. Posebej velja izpostavitvi, da sodi med primarne vire tudi osebna pogovorna komunikacijo, kjer nam je sogovornik npr. neformalno podal določeno – za našo diplomo oziroma raziskovanje pomembno – informacijo, idejo ali usmeritev;
  • sekundarni viri so en korak oddaljeni od primarnih virov, katere uporabljajo kot osnovo za povzetke, preglede, refleksije (evalvacije, primerjave, interpretacije, komentarje, kritike ipd.), sinteze in analize. Sekundarni viri nastopajo večinoma v obliki besedil (npr. knjiga, članek, gradivo, kritika, zapisnik), čeprav se lahko pojavijo tudi v drugih oblikah (npr. multimedijski zapis). Sekundarni viri imajo seveda – oziroma bi morali imeti – izčrpno in natančno navedbo primarnega vira;
  • terciarni viri so za še en dodatni korak oddaljeni od sekundarnih virov in s tem seveda tudi od primarnih virov. V prvi vrsti gre za preglede, ki sistematično povzemajo primarne in sekundarne vire na določenem področju. Ne gre torej zgolj za pregled npr. literature kot del določenega članka, ampak je terciarni pregled virov po svoji naravi namenjen izključno zbiranju in povezovanju primarnih in sekundarnih virov. Terciarni viri se, podobno kot sekundarni viri, večinoma pojavljajo kot besedila. Najpogosteje so v obliki komentiranih bibliografij (angl. annotated bibliography), spiskov referenc, indeksov, enciklopedij, slovarjev in priročnikov. V določenih primerih so terciarni viri lahko tudi učbeniki, pregledni članki, almanahi, kronologije, vodniki ipd. Najbolj znan terciarni vir je seveda Wikipedia.

Zgornje strukturiranje virov je zelo okvirno, saj je konkretna razmejitev odvisna od znanstvenega oziroma strokovnega področja in drugih okoliščin. Tako je lahko določen vir, odvisno od okoliščin, obravnavan bodisi kot primarni ali sekundarni bodisi kot sekundarni ali terciarni. Zelo redko pa bo nek vir nastopal alternativno kot primarni ali terciarni. Ponoviti tudi velja, da gre pri tej klasifikaciji virov predvsem za kriterij oddaljenosti od prvotnega vira.

Na videz podobna, čeprav v resnici povsem drugačna, je klasifikacija glede na nastanek in avtorstvo podatkov, pri čemer so podatki, tako kot je navedeno zgoraj, seveda le eden od virov. V tem okviru imata oznaki primarni podatki in sekundarni podatki poseben pomen. V obeh primerih gre namreč za primarni vir, le da smo primarne podatke zbrali sami za potrebe naše odgovarjajoče raziskave, sekundarni podatki pa so bili zbrani že v neki predhodni raziskavi. Do njih smo prišli preko bodisi neposredno bodisi posredno, preko javnih ali zasebnih posrednikov oziroma repozitorijev (npr. podatkovni arhivi, ki hranijo anketne podatke). Seveda pa smo lahko tudi sekundarne podatke zbrali mi sami v kakšni od preteklih raziskav. Med sekundarne podatke sodijo tudi vsi ostali tako imenovani »organski« podatki, ki nastajajo avtomatično, kot stranski produkt določenega poslovnega, administrativnega ali računalniškega procesa, kjer v primeru posebej obsežnih podatkov govorimo tudi o masovnih podatkih (angl. big data). Sekundarnost ima torej pri virih (npr. sekundarni viri) povsem drugačen pomen kot pri podatkih (npr. sekundarni podatki).

<< Nazaj Naprej >>