Splošni principi znanstvene argumentacije in znanstvenega pisanja so prezapleteni, da bi jih na tem mestu podrobno obravnavali. S problematiko se med drugim ukvarja področje epistemologije, ki ima nato za vsako vedo (npr. družboslovje) še nadaljnje posebnosti. Kot je bilo nakazano že na začetku poglavja, pa se v pričujočem okviru obravnava omejuje predvsem na ključne praktične vidike. To med drugim pomeni, da je obravnava pogosto poenostavljena, kar vključuje tudi določene terminološke ohlapnosti.

Najprej velja izpostaviti, da se v jedru znanstvene argumentacije nahaja zaporedje trditev (oziroma kreativnih korakov), s katerimi dokazujemo, razlagamo, izpeljujemo, utemeljujemo in gradimo svoje sporočilo oziroma svojo rešitev. Pri tem nastopajo štirje gradniki oziroma elementi:

  1. Trditve oziroma kreativni koraki so osnovni nosilci nove informacije (novih pogledov, novih rešitev ipd.). Ne smejo biti presplošni ali trivialni, ampak specifični, konkretni, kritični in pomembni za določeno področje. Graditi morajo neko novo dodano vrednost, nova spoznanja, novo storitev ali kreacijo. Poleg tega morajo vključevati tudi določen izziv, presenečenje oziroma nek nov ali drugačen pogled.
  2. Dokazi so vsa dejstva, ki podpirajo naše trditve oziroma korake. Gre za različne vire, podatke, informacije in analize. Vse to mora biti čim natančnejše, preverljivo, po možnosti tudi ponovljivo in zaupanja vredno. Pri tem gre lahko za lastne empirične rezultate (npr. primarni podatki, statistične analize, opazovanja, eksperimenti, izpeljave), lahko pa kombiniramo druge (primarne, sekundarne, terciarne) vire. Za dokaze po potrebi dodatno utemeljimo, zakaj so ustrezni. Vsi dokazi morajo tudi biti – po našem najboljšem vedenju – kakovostni in v skladu s strokovnimi standardi (npr. volilne ankete ne moremo izvesti zgolj na vzorcu desetih oseb). V nasprotnem primeru določenega dokaza ne uporabimo ali ga upoštevamo v manjši meri, pri čemer vključimo jasno opozorilo o odgovarjajoči omejitvi.
  3. Predpostavke so privzete misli, stališča, ideje ali teorije, o katerih se ne sprašujemo in ki na eni strani omogočajo, da problematiko sploh obravnavamo. Na drugi strani lahko vnašajo v argumentacijo tudi veliko in pogosto nevidno motnjo. Večinoma je zato priporočljivo, če že ne kar obvezno, da eksplicitno navedemo oziroma opozorimo na vse predpostavke – na nekaterih področjih jih imenujemo tudi aksiomi (matematika) ali dogme (teologija) –, ki smo jih privzeli in jih uporabljamo brez dokazovanja. Pri tem se je smiselno omejiti predvsem na predpostavke, ki pomembno vplivajo na izid sklepanja, in seveda na tiste, ki se jih po svojem najboljšem vedenju sploh zavedamo. V splošnem se namreč predpostavke večinoma ne navajajo, in to predvsem iz naslednjih razlogov:
  • ker so tako splošne, da v resnici na argumentacijo ne vplivajo, temveč jo zgolj omogočajo;
  • ker so tako samoumevne (kar včasih sicer ne drži), da to nikakor ni potrebno;
  • ker se jih ne zavedamo (čeprav so pomembne);
  • ker želimo z njimi zavestno, vendar prikrito (torej neetično) priti do določenega rezultata.

Predpostavke so torej pomemben, hkrati pa pogosto zapostavljen in tudi zamolčan vidik znanstvene argumentacije. Neredko se razkrijejo šele posredno oziroma naknadno, čeprav lahko usodno vplivajo na izid argumentacije. V primeru, ko pomembne predpostavke ozavestimo, identificiramo in zapišemo, se lahko prelevijo v običajne predpogoje in morda ne govorimo več o predpostavkah. Tako lahko npr. pri obravnavi spletnih anket na samem začetku izrecno navedemo, da obravnavamo le ankete, ki potekajo na računalnikih, ne pa tudi na mobilnikih. Če tega ne izrečemo, postane na določeni točki obravnava problematična, saj bralec ne ve za našo zožitev in nekaterih sklepanj ne razume ali pa se z njimi ne strinja. Tako se npr. razprava o tem, da mora biti na eni spletni strani vprašalnika toliko vprašanj, kot jih vidimo na enem zaslonu, v primeru mobilnikov povsem spremeni. Ravno tako lahko pri sociološki obravnavi določenega problema (npr. spolne vloge v vrtcu) uvodoma navedemo, da izhajamo iz določene sociološke teorije (npr. teorije spola), ki je sicer lahko za mnoge sporna. Z jasnim izrekanjem predpostavke pa na samem začetku preprečimo vsako razpravo o morebitnih spornih teoretskih predpostavkah, saj navedena teorija kot taka sploh ni predmet naše obravnave. Obravnavamo namreč implementacijo navedene teorije v kontekstu spolnih vlog otrok v vrtcu. S tem tudi preprečimo, da bi se predpostavke omenjene teorije prek argumentacije prikradle med zaključke. Na drugi strani s tem izostrimo dodatno vrednost svoje obravnave in odgovarjajočo argumentacijo, ki se s takim posegom lahko zato osredotoči zgolj na nivo, na katerem svojo obravnavo izvajamo.

  1. Utemeljitev povezuje trditve z dokazi in predpostavkami. Pri tem preverimo in poskrbimo, da so dokazi glede na trditev ustrezni, relevantni, konsistentni in tudi zadostni. Vse navedeno mora veljati tudi za postopke in metode pridobivanja dokazov, virov in njihove analize. Pri utemeljevanju uporabimo tudi vsa znana in splošno sprejeta dejstva ter principe logičnega sklepanja (npr. če iz A sledi B in iz B sledi C, potem iz A sledi tudi C). Posebej skrbno preverimo, ali so naše trditve, dokazi in utemeljevanja v skladu s splošnim znanjem, osnovnimi načeli vzročnosti (npr. starost lahko vpliva na mnenje, mnenje pa ne more vplivati na starost) ter teoretskimi in metodološkimi standardi določenega področja. Utemeljitev mora biti razumljiva, prilagojena ciljni populaciji bralcev. Poleg predpostavk, ki jih obravnavamo že uvodoma, je treba nadvse skrbno obravnavati tudi morebitne specifične omejitve. Zelo redko so namreč naše trditve brezpogojne, univerzalne in nesporne. V tem okviru je treba z vso skrbnostjo in jasno navesti, da trditve, dokazi in utemeljevanja veljajo zgolj z določeno verjetnostjo, zgolj pri določenih predpogojih ali zgolj v določenih okoliščinah (npr. določena podpopulacija, določeno obdobje, določena značilnost).

V okviru utemeljevanja lahko že vnaprej obravnavamo tudi možne ugovore oziroma kritike. Najočitnejše oziroma pričakovane ugovore, ki jih seveda zavračamo, zato eksplicitno predstavimo in vnaprej podamo pojasnilo, zakaj jih zavračamo. Ravno tako odkrito navedemo vse glavne ugovore, ki jih morda ne moremo zavrniti, in pri tem pojasnimo, zakaj kljub temu vztrajamo pri svojem, npr. ker ugovore ocenjujemo kot nerelevantne ali kot manj pomembne. Če so namreč ugovori relevantni in pomembni, potem svoje trditve ne moremo utemeljiti.

Pri tem se moramo zavedati, da dokončne resnice pogosto ne bomo ugotovili, saj lahko naknadna dejstva, spoznanja in raziskovanja našo trditev, dokaz in utemeljevanje razkrijejo kot napačne. Lahko smo se enostavno zmotili, bili nepazljivi ali ne dovolj poglobljeni, lahko so se pojavile tudi nove okoliščine, nova dejstva, novi viri ali nove metode. Ugotovitve, do katerih z znanstveno argumentacijo pridemo, torej niso niti nujno dokončne niti nujno pravilne. Kot vemo, skoraj na vsakem področju obstajajo različni pogledi, čeprav vsi raziskovalci uporabljajo ista načela znanstvene argumentacije. Razhajanja nastajajo iz različnih razlogov (nenamerne napake, premajhna strokovnost, zavestne manipulacije), predvsem pa zato, ker so dokazi razmeroma šibki, zaradi česar so možne različne interpretacije. Aktualen primer za to sta npr. teorija o globalnem segrevanju in evolucijska teorija, posebej pa so tipična tudi brezštevilna med seboj protislovna dognanja s področja prehranjevanja.

Zaradi pomanjkljivih dejstev in različnih empiričnih omejitev imamo pravzaprav pogosto razmeroma veliko prostora za postavljanje svojih trditev, dokazov, interpretacij in utemeljitev, posebej če pri tem spreminjamo tudi različne predpostavke. Pri prevladi med različnimi možnimi razlagami namesto dejanskih argumentov pogosto odločajo zgolj formalna kakovost argumentacije, intelektualna ostrina ter format nastopa in promocija. Razmere so nekoliko podobne obravnavi na sodiščih, kjer so poleg argumentov in dejstev pomembne tudi lastnosti odvetniške hiše, ki jo določena stran najame. Štejejo namreč ostrina argumentov, prodornost, uveljavljenost, izkušenost, ugled, včasih pa tudi premetenost, morda celo podkupljivost in ne nazadnje tudi cena. Načeloma je seveda nesprejemljivo, da bi navedeni dejavniki kakorkoli vplivali na ugotavljanje resnice. Dejstvo pa je: manj ko je resnica očitna in nesporno dokazljiva, pomembnejši pri njenem ugotavljanju postajajo dejavniki, ki so lahko sporni.

Pri vsem tem je pomembno, da svoj proces argumentacije izvedemo z ustreznim strokovnim znanjem, upoštevajoč vse razpoložljive vire, v dobri veri, etično in ob čim večjem upoštevanju načel znanstvene argumentacije, kar v prvi vrsti pomeni, da s svojimi trditvami ne nasprotujemo nespornim dejstvom oziroma osnovni logiki.

Seveda so zgoraj opisani elementi znanstvene argumentacije zelo zahtevni. To velja že za postavljanje dobrih trditev. Določeno področje moramo najprej zelo dobro poznati zgolj zato, da ga lahko kompetentno opisujemo, kaj šele, da bi na njem odkrivali novo znanje in kreativne rešitve. Še zahtevnejše je zagotavljanje dobrih dokazov in ustreznih utemeljitev, saj pogosto zahteva ne le kompleksno, dolgotrajno in drago empirično delo, ampak tudi zelo visoka etična načela.

 

<< Nazaj Naprej >>