Prvi obisk pri mentorju je izjemno pomemben, saj običajno definira odnos, motivacijo, temo in časovni okvir. Za izbiro mentorja in tudi za izbiro teme je prvi sestanek v veliki večini primerov tudi dokončen. Ko namreč študent pride enkrat na pogovor, se skoraj ne zgodi, da pri tem mentorju ne bi izbral tudi teme.

Na drugi strani je lahko nadvse koristen zgolj preliminaren in neobvezujoč pogovor pri potencialnem mentorju. Žal študenti tak pristop premalo uporabljajo, saj je odnos profesor – študent pogosto pod vplivom osnovnošolske in srednješolske hierarhične rutine. Celo ko določeni študijski programi priredijo »borzo« možnih tem, kjer se na enem mestu zberejo vsi profesorji in so na voljo za pogovor, je kroženje študentov običajno minimalno. Vsekakor pa bi bilo za študenta poučno in koristno, če se pred izbiro teme neformalno in preliminarno pogovori s čim več profesorji in kolegi.

Za razumevanje odnosa profesorjev do mentorstva velja upoštevati tudi sistem, ki ga ima določena fakulteta ali študijski program. Če je mentorstvo dodatno plačano, če je pomembno za napredovanje ali pa ima neke druge posledice, potem so lahko (večina ali vsaj nekateri) profesorji močno motivirani, da pridobijo čim več študentov. To se lahko kaže v njihovi poudarjeni prijaznosti, motiviranosti in privlačni ponudbi zanimivih tem, ki so tudi dobro razdelane. Posebej pomembno je vedeti, če so mentorji s strani študentov za mentorstvo diplome tudi evalvirani, tako kot so evalvirani za predmete.

V nadaljevanju so obravnavani ključni vidiki uvodnega pogovora z mentorjem: (A) Priprave na sestanek, (B) Obvezni elementi sestanka, (C) Priporočljivi elementi sestanka, (D) Problem naslednjega koraka in (E) Vprašanje zapisnika.

A. Priprave na sestanek. Ko gre za prvi obisk pri mentorju – ki je, kot rečeno, za izbiro teme praviloma tudi že dokončen –, je priporočljivo, da se na sestanek dobro pripravimo:

    1. Primerno se je napovedati prek emaila, tako da profesor izbere oziroma potrdi nek miren termin. S tem se izbira termina ne prepušča študentu, ki običajno pride kar na začetku govorilnih ur, ko lahko nastane gneča zaradi drugih študentov. V takem primeru študent najprej izgublja čas s čakanjem, nato pa se mu morda profesor – zaradi pritiska čakajočih in nenehnih motenj – ne more dobro posvetiti. S tako potezo študent tudi pokaže iniciativnost, proaktivnost in osebno zrelost glede upravljanja s svojim in profesorjevim časom.
    2. Obnovimo svojo ključno odločitev o tem, katero polletno obdobje smo izbrali za proces diplomiranja in do kdaj želimo diplomirati. Preverimo tudi naše zaveze glede realnosti oziroma primernosti tega obdobja (1.1.2 Realnost odločitve). Še enkrat tudi premislimo, kako ambiciozno diplomo pravzaprav hočemo oziroma si jo lahko privoščimo (1.2 Nivo zahtevnosti);
    3. Na sestanek pridemo, če je le mogoče, z jasno odločitvijo, na kakšen način izbiramo temo (glej 2.1.2 Strategija izbiranja teme). Lahko seveda pridemo že kar z dokončno izbranim predlogom. V takem primeru se je primerno o tej temi dodatno razgledati, tako da smo kompetenten sogovornik. Še več, preliminarno lahko izvedemo nekatere aktivnosti iskanja literature (glej 2.3 Literatura in viri). Seznanimo se lahko tudi z dilemami glede določanja naslova (2.1.3 Naslov diplome) in – če smo temo že identificirali – , morda pripravimo predlog naslova oziroma ga dopolnimo (če gre za razpisano temo). V določenih primerih oziroma situacijah sicer lahko študent pride na pogovor tudi brez vseh idej, s prazno glavo. Tudi v takem primeru je smiselno, da se študent na sestanek pripravi, in sicer tako, da razmisli in zna artikulirati svoje vsebinske interese, formalne preference (npr. glede ambicioznosti diplome) in sposobnosti. Študent lahko v takem primeru morda prepusti mentorju – če se ta seveda s tem strinja (in običajno se bo strinjal) –, da mu glede na študentove interese, preference in sposobnosti (npr. nivo statističnega znanja) predlaga določeno temo oziroma področje.
    4. Koristno je tudi, če se dobro razgledamo po naslednjih dveh korakih procesa diplomiranja, prijavi diplome (2. Prijava) in načrtovanju aktivnosti (3. Načrt). Na tej osnovi bomo lahko z mentorjem razjasnimo morebitne dileme, predvsem seveda glede prijave.
    5. Predhodno pregledamo nekaj preteklih diplom tega profesorja, posebej, če imamo temo oziroma področje bolj ali manj ugledano. Na tej osnovi ga bomo lahko vprašali, katera diploma je bila naši temi podobna ali pa je bila posebej kakovostna (takšno diplomo lahko nato upoštevamo in se po njej zgledujemo, predvsem glede formalnosti). Če profesor izpostavi neko preteklo diplomo, je koristno pridobiti še njegovo refleksijo o tej diplomi (npr. kako jo ocenjuje, je bilo z njo veliko dela, ali je dovolj kakovostna za zgled, v katero smer bi jo bilo mogoče izboljšati itd.).
    6. Poizvemo pri kolegih, na spletu ali kako drugače, če so pri izbranem mentorju kakšne posebnosti. V nekaterih primerih morda ni odveč pridobiti tudi kako informacijo o motivih, ki jih ima potencialni profesor za mentoriranje: Potrebuje mentorstva za napredovanja? Mentorira le zato, ker je dodano plačan? Dela zgolj po službeni dolžnosti ali celo zato, ker mora (nekoliko nerad) izpolniti s strani programa ali fakultete predpisano kvoto mentorstev? Ali pa je – in to je seveda najbolj zaželeno – mentoriranje v žlahtnem smislu ponotranjil in ga izvaja kot integralni del svojega akademskega poslanstva? Morda ga mentoriranje enostavno veseli? Kot rečeno, pa morebitne razlike, ki izhajajo iz različnosti mentorjev, vključno z razlikami v motivacijah za mentoriranjem, običajno niso posebej velike, saj se mentorji z leti izbrusijo in standardizirajo, tako da nians v njihovi motivaciji običajno ne bomo zaznali. Morebitni vtisi in priporočila kolegov pa kljub temu niso odveč, posebej glede odzivnosti. Seveda pa obstaja nevarnost, da bodo mnenje prejšnjih diplomantov v primeru negativnega vtisa pristranska in subjektivna (npr. študent se ni držal navodil, posledice in zaplete pa je nekritično pripisal mentorju), zato jih moramo vzeti z veliko rezervo.
    7. Sistematično pripravimo agendo, tako da ne pozabimo vprašati kake pomembne informacije. Mentorji sicer poskrbijo, da so obdelani vsi obvezni elementi (vse alineje točke B), morda tudi nekateri priporočljivi elementi (alineje točke C) in naslednji korak (D), vendar je kljub temu smiselno – posebej, če nas določen vidik zelo zanima ali pa je problematičen –, da ga imamo označenega in njem na sestanku izrecno spregovorimo.
    8. Vnaprej se opredelimo glede zapisa sestanka: lahko se odločimo, da zapisa načeloma ne bomo delali, razen morda kake specifične zabeležke oziroma kake izrecne profesorjeve zahteve. Lahko pa se tudi odločimo – in se na to tudi ustrezno pripravimo (npr. s sprotnim beleženjem) –, da bomo naredili zapis. Ne glede na našo opredelitev, pa mora biti jasno, da bomo v primeru, ko bi v pogledu zapisa pobudo prevzel mentor, sledili njegovim navodilom. V vsakem primeru pa moramo biti v tehničnem smislu (npr. mobilnik, računalnik ali papir in svinčnik) pripravljeni nekaj zabeležiti.

B. Obvezni elementi sestanka. Že na prvem sestanku je treba obravnavati – in če je mogoče, tudi doreči (v kolikor je to mogoče in smiselno, sicer pustimo za naslednji sestanek) – naslednje:

    • Tema diplomske naloge. Če gre za s strani mentorja razpisano temo (glej 2.1.2 Strategija izbiranja teme), je zadeva enostavna in zahteva morda le nekaj dodatnih pojasnil in usmeritev. Če pa gre za temo, ki jo predlaga študent, je proces bolj kompleksen. V takem primeru je treba namreč definirati področje diplome, opredeliti problem, določiti namen, cilje in metodologijo, prilagoditi diplomo našim ambicijam in sposobnostim ter preveriti, ali je tema skladna s predpisi fakultete in usmeritvami študijskega programa. Če je bilo vse to mogoče uspešno opraviti, se lahko že kar takoj (na tem sestanku) identificira in razjasni vsebinske elemente za prijavo (2.4.3 Vsebina prijave, alineja A).
    • Naslov diplome. V okviru določanja teme je primerno, da se doreče tudi naslov diplome (glej 2.13 Naslov diplome). Če je tema povsem dorečena ali celo vnaprej opredeljena, se naslov dokončno oblikuje oziroma potrdi, sicer se ga začrta vsaj okvirno ali morda v alternativah. Zelo priporočljivo je, da študent (delovni) naslov oziroma alternativne naslove zapiše.
    • Opredelitev ambicioznosti diplome. Nivo zahtevnosti diplome sodi med odločitve, ki jih je študent sprejel (oziroma bi jih moral) še preden se je sestal z mentorjem. V vsakem primeru je na tej točki izjemno dragoceno, da študent svoje poglede na zahtevnost zastavljene diplome izmenja z mentorjem (1.2. Nivo zahtevnosti) in nato v tem pogledu sprejme jasno in dokončno odločitev.
    • Opredelitev empiričnega dela. Če je le mogoče, je treba že na prvem sestanku nakazati obseg in naravo empiričnega dela. Gre za najbolj delikatno in potencialno tudi najbolj težavno komponento diplome, ki lahko pomeni veliko časovno, intelektualno in etično tveganje (2.4.3 Vsebina prijave, alineja C. Vprašanje empirije).
    • Raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze. Že uvodoma se lahko dotaknemo dileme, ali bomo postavljali hipotezo oziroma tezo ali bomo obravnavali raziskovalna vprašanja (2.4.3 Vsebina prijave, točka D. Teze, hipoteze in raziskovalna vprašanja).
    • Viri, literatura in nabor ključnih besed. Eden najpomembnejših vidikov, ki ga je treba obravnavati na sestanku z mentorjem, so viri. Od mentorja moramo pridobiti ključno literaturo in tudi usmeritve za nadaljnje iskanje virov. Treba je tudi identificirati ali preveriti spisek oziroma nabor ključnih iskalnih besed (2.3 Literatura in viri).
    • Določitev časovnega okvira. Nadvse koristno je, če študent že na prvem sestanku – lahko sicer tudi na nekem kasnejšem srečanju – sposoben realne časovne umestitve svojega dela na diplomi, predvsem opredelitve okvirnega datuma prijave in datuma diplomiranja (glej podpoglavje 1.1.4 Formalizacija odločitve). Smiselno je, da študent insistira, da mentor komentira njegov okvirni časovni načrt in ključne mejnike (1.2.3 Koraki in mejniki), saj je na tej točki povratna informacija s strani mentorja nadvse dragocena. Študent namreč lahko zaradi pomanjkanja izkušenj globoko podceni ali preceni potrebni čas. V tem okviru časovno dorečemo tudi, kdaj (in kaj) je naslednji korak v procesu diplomiranja – za podrobnosti glej spodnjo točko D. Problem naslednjega koraka.
    • Obravnava etičnih vidikov. Študentu mora biti na samem začetku povsem jasno, kakšne so osnovne etične zakonitosti (3.4. Avtorstvo in etika). Mentor pa bi moral študentovo razumevanje etičnih vidikov v pogovoru preveriti, tako da ima glede študenta dober osnovni občutek. V primeru specifičnih dilem ali težav (posebej npr. v pogledu empiričnega dela) se mora študent na tej točki o morebitnih nejasnostih ali celo problemih seveda pogovoriti.

C. Priporočljivi elementi. Na prvem sestanku se je smiselno dotakniti tudi naslednjih vsebin, posebej če ima študent občutek, da so z njimi povezane kake nejasnosti:

    • Koristno je mentorja že na začetku vprašati, koliko časa bo trajal celoten proces, koliko osebnih razgovorov je pri njem običajno potrebnih, kje po njegovih izkušnjah najpogosteje nastajajo težave in na kaj je treba biti posebej pozoren (npr. kje se največkrat pokažejo težave).
    • Preveriti velja, kako je s telefonsko, elektronsko, osebno ali pisno komunikacijo ter mentorjevim odzivnim časom: kaj lahko v tem pogledu pričakujemo, kako je z dopusti, odsotnostjo in predvsem, kako naj ravnamo v primeru njegove neodzivnosti. Koristno je, če mentor navede, da npr. na email odgovarja v dnevu ali dveh, za branje osnutkov pa praviloma potrebuje en teden, izjemoma dva. V primeru zapletov (ko je npr. mentor dlje časa neodziven) je namreč lahko tovrstni pogovor na prvem srečanju neprecenljiv.
    • Dobro se je dotakniti tudi pomembnosti upoštevanja mentorjevih pripomb in usmeritev. Prenekateri študenti namreč ne upoštevajo (vseh) pripomb mentorja, bodisi zaradi nestrinjanja z njimi bodisi, ker ocenjujejo, da niso pomembne, ali pa so enostavno površni. Nekateri študenti se želijo na tak (potuhnjen) način morda celo izogniti delu, ki ga določena pripomba zahteva. To vse je lahko eden večjih vzrokov za težave z mentorjem (4.4.6 Težave z mentorjem). S strani študenta je zato že na tej točki smiselno pridobiti zavezo, da bo pripombe dosledno in resno upošteval, morebitno nestrinjanje, nerazumevanja, neupoštevanje ter težave pri njihovi implementaciji pa bo mentorju promptno in jasno izpostavil. S strani mentorja pa je nadvse koristno, če se vnaprej zaveže, da bo svoje pripombe eksplicitno ločeval na obvezne in zgolj priporočljive.
    • Koristno se je preliminarno izreči tudi glede ravnanja v primeru časovne stiske. Veliko diplom namreč na koncu pristane v časovni stiski, kjer nato študent na različne (bolj ali manj subtilne) načine izsiljuje mentorja v hiter odziv. To je sicer lahko že začetni scenarij (npr. študent že na prvem sestanku odkrito pove, da je v časovni stiski), lahko pa časovna stiska nenačrtovano nastane šele proti koncu. Študent namreč lahko po mesecih ali letih nezavzetega dela nenadoma ugotovi, da se mu izjemno mudi, npr. zaradi službe ali zaradi nadaljnjega vpisa, in mentorjeva odzivnost postane ozko grlo na poti do diplome. Koristno je, če mentor predstavi svoje poglede na časovne pritiske. To še posebej velja za primere, ko je mentor izrecno alergičen na tovrstne situacije (glej tudi 4.4.6 Težave z mentorjem).
    • Smiselno je identificirati dobre diplome, ki so nastale pri mentorju v preteklih letih, po katerih se bi lahko v formalnem (in morda tudi v vsebinskem) smislu zgledovali v pogledu usmeritev in dilem, posebej glede strukture in formata. Kot dober primer sicer lahko uporabimo tudi eno izmed diplom, ki so navedene v pričujočem gradivu (npr. Činkole, Primožič, Crnkovič, Lutman, Logar). Če obstaja v vsebinskem smislu neka posebej relevantna diploma, pa jo z mentorjem ravno tako jasno identificiramo.
    • Primerno je tudi, da je študent čim prej – če se da, že kar ob zaključku prvega srečanja – sposoben mentorju v enem stavku jasno artikulirati, kaj je glavni namen diplome. Omenjeni stavek je smiselno izreči in nato pridobiti mentorjevo potrditev.
    • Zaželeno je, da študent že po prvem sestanku z mentorjem dobi podrobnejše vsebinske in procesne napotke za pripravo prijave: kako je z izdelavo in izmenjavo vsebinskih osnutkov, delovno dispozicijo, neformalno odobritvijo, formalno oddajo, predvsem pa s časovno umestitvijo. V tem okviru so v podpoglavju 2.4.2 Formalna prijava navedeni ključni vidiki, ki jih mora študent razjasniti z mentorjem preden se loti pisanja prijave.

D. Problem naslednjega koraka. Celoten proces diplomiranja v osnovi nadzira študent, ki tudi narekuje tempo. Mentor se načeloma zgolj pasivno odziva, kadar ima študent kako vprašanje ali kadar je pripravil določen osnutek. Študentu je namreč bistveno več do konkretne diplome kot mentorju, ki se ne vznemirja pretirano, če kak študent začne z diplomo in nikoli ne diplomira, kar pa bi bila na drugi strani za študenta življenjska katastrofa. Celotna iniciativa je torej načeloma na strani študenta in če študent (začasno) ustavi delo na diplomi, lahko mineta tudi dva meseca, dve leti ali dve desetletji brez interakcije z mentorjem. Nekateri mentorji sicer imajo nek sistem spodbujanja oziroma opominjanja študentov (npr. vsake pol leta ali enkrat letno pobarajo vse študente, ki so jih prevzeli). Podobno imajo lahko nek neformalen ali celo formalen sistem tudi fakultete ali študijski programi. Na prvem sestanku se problema zastoja pri delu na diplomi običajno ne omenja, saj nihče na to ne računa. To pa ni najbolje, saj se tovrstni zastoji pogosto dogajajo in v takem primeru je študent prepuščen svoji (težavni) situaciji ter neodzivu mentorja oziroma neznanemu sistemu (če obstaja) opominjanja, preverjanja in spodbujanja s strani mentorja ali fakultete. Študent lahko zato sklene z mentorjem že na začetku bolj čvrst in proaktiven dogovor. Tako se lahko na vsakem sestanku z mentorjem oziroma po vsakem zaključenem koraku izrecno dogovori za naslednji korak, predvsem kdaj točno je mejnik za dokončanje določene aktivnosti. Seveda gre pri tem predvsem za večje sklope aktivnosti, ki so označeni z mejniki (3.2.3 Koraki in mejniki) ali s fazami oddajanja osnutkov (glej 5.3 Faze pisanja). Lahko se študent (skupaj z mentorjem) sproti odloča tudi za manjše sklope oziroma korake, ki pa morajo biti zaokroženi, z nekim merljivim rezultatom oziroma izidom (angl. deliverable). Ko je določen korak izpolnjen, študent mentorja – praviloma še pred iztekom roka – obvesti (e-pošta, telefon, osebno) in ga po potrebi prosi za povratno informacijo. Ob uspešnem zaključku določenega koraka se nato vsakič definira naslednji korak in seveda njegov rok.

Namesto, da npr. na prvem sestanku mentor in študent skleneta, da bo študent osnutek prijave, ko ga bo zaključil, poslal mentorju, raje skleneta, da bo študent v dveh tednih mentorju poslal prvi osnutek prijave. Na ta način bosta mentor in študent vedno vedela, kjer se diploma nahaja in kdaj je naslednji mejnik.

Znano je, da jasno navedeni roki zelo pomagajo, saj študenti tudi sicer – in to že od dijaških let naprej – zadeve pogosto opravijo v zadnjem roku. Eksplicitno naveden rok za izvedbo določene aktivnosti je zato lahko bistven za (pravočasno) izvedbo. Tudi v primeru zastoja ali zamika je eksplicitno pojasnilo mentorju o zastoju, kjer je naveden tudi načrtovani datum nadaljevanja, za študenta nadvse koristno, saj prinaša eksplicitno zavezo. Mentorju vse to ne prinaša skoraj nobenega dodatnega bremena, saj so vse te dodatne aktivnosti določanja in poročanja o rokih na strani študenta. Za študenta pa lahko z vsem tem nastane velika korist, saj vsakič pridobiva jasno (vsebinsko in časovno definirano) zavezo, ki ga spodbuja in obvezuje. Vse skupaj ima seveda smisel le, če se študent za to odloči z vso resnostjo in odločnostjo, tako da roke, ki jih dogovori z mentorjem, tudi spoštuje. V primeru kršitve zato mentorja pravočasno obvesti, pojasni okoliščine, se mu opraviči in postavi nov (realen) rok. Smiselno je – pravzaprav je to kar nujno – da se vsi ti koraki ustrezno umeščajo tudi v siceršnji časovni načrt (3.2.3 Koraki in mejniki).

Lahko pa gre študent še nekoliko dlje in pri mentorju preveri, če je morda mentor pripravljen prevzeti bolj aktivno vlogo opominjanja in bi torej mentor sam v primeru, ko bi študent opazno prekoračil rok, študenta opomnil. To je seveda za mentorja velika in tudi razmeroma nenavadna zaveza, ampak v določenih situacijah (npr. ko je študent v težkih okoliščinah, ko je vzpostavljen zelo dober odnos mentor-študent, ko morda tudi mentor zaradi napredovanja potrebuje ravno še to diplomo ipd.) je izvedljiva in tudi nadvse koristna.

E. Vprašanje zapisnika. Običajno se formalen zapis sestanka pri mentorju ne vodi niti seveda ni predpisan. Res pa je, da študenti pogosto samoiniciativno zapišejo lastne zabeležke in podobno velja tudi za nekatere mentorje. Obstaja določena dilema, ali je koristno vztrajati na bolj formalnem zapisu, ki si ga študent in mentor nato tudi izmenjata. Na eni strani to seveda pomeni dodatno delo in predstavlja določeno administrativno in komunikacijsko breme. Sproža lahko tudi dvom v intelektualne kapacitete mentorja in študenta, saj naj bi – za zaščito pred pozabljanjem in pred kršitvijo dogovorjenega – potrebovala zapisnik že za tako zelo enostavno srečanje. Na drugi strani pa je zapis lahko nadvse koristen:

    • dokumentira sestanek,
    • dodaja sestanku pomembnost (ki si jo ta tudi zasluži),
    • zavezuje k izvedbi dogovorjenega,
    • že na samem začetku vzpostavlja delovno interakcijo, kjer lahko mentor začuti resnost in odzivnost študenta,
    • mentor lahko na tej osnovi oceni pismenost študenta in tudi njegove intelektualne sposobnosti, predvsem sposobnost za abstrahiranje in povzemanje, natančnost in pozornosti za neizpuščanje pomembnih vidikov, pa tudi morebitno nagnjenje k nepotrebnimi podrobnostim,
    • odstranjuje možne nesporazume v razumevanju dogovorjenega,
    • prepreči pozabljanje in izgubljanje idej,
    • sledi načelu transparentnosti poslovnega komuniciranja, ki narekuje, da se za vsako pomembno poslovno srečanje naredi zabeležka, še posebej, če obravnava kompleksno tematiko.

Odločitev o vzajemnem formalnem zapisu je vsekakor na strani mentorja. Tudi v primeru, ko se mentor za to ne odloči, pa je smiselno, da si študent zapiše vsaj glavne poudarke. Precej nesprejemljivo bi namreč bilo, če mentor navede neko pomembno dejstvo ali informacijo (npr. določen članek, ki ga mora študent pregledati), študent pa tega ne upošteva ali celo pozabi, tako da mora mentor naslednjič zadevo navesti ponovno.

Opozoriti velja, da ima lahko študent na sestanku občutek, da je nemogoče, da bi določen vidik pozabil. Tako lahko misli, da npr. dogovorjene tri alternative za naslov diplome – za kar sta z mentorjem npr. porabila 10 minut dragocenega časa –, ne bo pozabil nikoli v življenju. Izkušnje pa kažejo, da imata s tovrstnim spominjanjem lahko že čez teden ali dva težave oba, mentor in študent, zaradi česar morata postopek poglabljanja v morebitne naslove ponoviti še enkrat in s tem brez potrebe izgubljati čas. Poleg tega se neredko zgodi, da pride študent – kljub drugačnim načrtom – naslednjič k mentorju šele čez mesec, tri mesece, eno leto ali celo čez več let, ko se sled za prvotnim dogovorom povsem izgubi, kar je seveda velika škoda. Vedno je namreč smiselno nadaljevati na točki, do katere se je pred tem že prišlo.

Če se odločimo oziroma dogovorimo za zapis, je primerno, da so njem zabeleženi predvsem naslednji vidiki:

    1. vsebinski dogovori glede (B) obveznih elementov (1-8),
    2. morebitni dogovori glede (C) priporočljivih elementov (1-5)
    3. naslednji dogovorjeni korak (D), npr. dogovor, da v enem dnevu študent pošlje zapis, v tednu dni pa pošlje prvi osnutek prijave,
    4. morebitne druge dogovore.

Možnosti za dogovor o načinu vodenja zapisa je več:

    • Včasih zapis naredi kar mentor, saj so ga izkušnje naučile, da je to najbolj učinkovit način dela. Na eni strani s tem zagotovi, da se zapiše res vse, kar je pomembno, tako da se nič važnega ne izgubi ali pozabi. Na drugi strani s tem prepreči, da bi študent, ki običajno nima izkušenj z zapisovanjem sestankov, pri svoji obnovi v zapisu naredil napake (npr. izpustil pomembne vidike, opisoval nepotrebne zadeve, dodajal napačen poudarke, narobe razumel in zapisal usmeritve ipd.). Vse to bi namreč od mentorja zahtevalo poglabljanje v študentov zapis, popravljanje in s tem torej vsaj še eno iteracijo. V primeru mentorjevega sprotnega zapisovanja mentor običajno tudi kar takoj odpošlje študentu zapis po emailu.
    • Mentor lahko na začetku sestanka pozove študenta, da sproti zapisuje dogovorjeno, kar na koncu po potrebi še skupaj pregledata. Študent pa kasneje končno verzijo še formalno uredi in dopolni ter mentorju pošlje (najbolje še isti dan) tudi po e-pošti.
    • Mentor lahko zaprosi študenta za zapis na koncu sestanka, tako da ga ta sestavi po zaključenem sestanku, torej po spominu oziroma na osnovi morebitnih samoiniciativnih zapiskov in ga nato mentorju pošlje npr. v enem dnevu ali dveh.
    • Če mentor v pogledu zapisnika ne izraža nobenega interesa oziroma iniciative – ali pa se celo izrecno ne želi obremenjevati z nobeno dodatno komunikacijo – je kljub temu priporočljivo, da študent zapis naredi, četudi zgolj zase.
<< Nazaj Naprej >>