Gradivo je smiselno uvodoma preleteti, nato pa uporabiti odgovarjajoča poglavja v skladu s potrebami in potekom dela. Za najosnovnejšo uporabo ima vsako poglavje urejene tudi odkljuknice oziroma kontrolne sezname (angl. checklist), ki opominjajo in preverjajo bistvene aktivnosti. Pri hitrem branju zadošča pregledati predvsem tiste dele besedil, ki so označeni krepko (angl. bold).
V primeru manjše zahtevnosti študijskega programa (npr. višješolska ali visokošolska diploma) se priporočila seveda smiselno poenostavijo. Na drugi strani je v zahtevnejših primerih – npr. diplome na drugi bolonjski stopnji, diplome z več kot 20 kreditnih točk, raziskovalni oziroma znanstveni magisteriji – potrebno doslednejše upoštevanje usmeritev, posebej tistih, ki so podane pri obravnavi teorije (4.1 Teorije in empirija), empirije (4.3 Posebnosti empirije) in argumentacije (4.2. Teorija in argumentacija).
Študenti, ki nimajo težav z motivacijo in s časovno umestitvijo procesa diplomiranja, lahko prvo poglavje (1 Odločitev) v glavnem preskočijo in začnejo z drugim poglavjem (2 Prijava). Študenti z že prijavljeno temo lahko pričnejo s tretjim poglavjem (3 Načrt), v primeru, da gre polega tega za samostojne študente z dobro samoorganizacijo in izkušnjami pa neposredno s četrtim (4 Raziskovanje) ali celo s petim poglavjem (5 Pisanje).
So tudi študenti, ki imajo izdelan življenjski fokus, motivacijo, delovne izkušnje, samoorganizacijo, razvito konceptualno mišljenje in dober nivo pismenosti. Taki študenti praviloma skrbno preberejo – in upoštevajo – tudi ustrezna fakultetna administrativna navodila glede diplomiranja. V procesu diplomiranja nato intuitivno oziroma avtomatično, torej sami od sebe, upoštevajo skoraj vse napotke pričujočih priporočil. Taki študenti pregledovanja priporočil skorajda ne potrebujejo, zadoščajo jim mentorjeve (vsebinske) usmeritve. Kljub temu so lahko tudi zanje koristne nekatere obravnave, posebej s področja etike (podpoglavje 3.4.5 Etična vprašanja), znanstvene argumentacije (podpoglavje 4.2 Teorija in argumentacija) in ubesedovanja oziroma formata (6. Pisanje).
Druga skrajnost so povsem nesamostojni študenti, ki jim mora mentor na vsakem koraku podajati podrobne organizacijske in procesne usmeritve. V takem primeru so priporočila posebej koristna, saj lahko prihranijo številne interakcije z mentorjem in večajo študentovo samostojnost.
Velika večina študentov je v vmesnem prostoru med obema skrajnostnima popolne samostojnosti in popolne nesamostojnosti.
V priporočilih se zaradi jezikovne enostavnosti izraz »študent« uporablja v moški obliki, vendar se enakovredno nanaša na vsako osebo s študentskim statusom, ne glede na biološki ali sociološki spol. Podobno velja tudi za ostale izraze, kot so »mentor«, »profesor«, »kolega«, »prodekan« ipd.