V nadaljevanju je sistematično obravnavan proces formalnega prijavljanja diplome. V tem okviru so osvetljeni (A) predpogoji za formalno prijavo, (B) narava prijave, (C) priprava osnutka prijave ter (D) oddaja prijave in njeno procesiranje. V tem okviru velja posebej poudariti, da v administrativnem smislu med fakultetami in programi obstajajo velike razlike, saj gre za razmeroma kompleksne procese. To najlepše ilustrirajo sheme, ki so jih za svoje potrebe razvili na Fakulteti za upravo.

A. Predpogoji in predpriprave

Preden se lotimo izpolnjevanja prijavnega formularja je treba na sestanku z mentorjem doreči ključne elemente (2.2.4 Sestanek pri mentorju):

  1. časovni okvir,
  2. ambicioznost oziroma zahtevnost diplome,
  3. naslov diplome,
  4. okvirno vsebino,
  5. raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze,
  6. obseg, naravo in specifičnosti empiričnega dela,
  7. nabor iskalnih nizov za iskanje literature.

Dokler zgornje ni povsem jasno, se pisanja prijave ni smiselno lotevati. Če katerega od zgornjih vidikov z mentorjem na sestanku nismo dorekli, ga razčistimo naknadno, po emailu, telefonu ali osebno. Če se prijave kljub nedorečenostim lotimo, pa bomo zgornje vidike slej ko prej morali doreči enkrat kasneje, ko pa bo za to verjetno potrebno še nekaj dodatnih (in nepotrebnih) iteracij z mentorjem. Mogoče so tudi druge komplikacije, stranpoti in nesporazumi, ki bodo povzročali slabo voljo, zamik in neproduktivno porabo časa.

Pri prijavi se še enkrat potrjuje, kako zelo pomembno je uvodno srečanje z mentorjem (glej 2.2.4 Sestanek pri mentorju). V primeru, ko se študent na sestanek dobro pripravi (in ima ob tem tudi dobro razjasnjene cilje), je namreč lahko prijava konceptualno povsem dorečena že na prvem sestanku.

Res pa je, da je včasih lahko – tudi v primeru dobre pripravljenosti študenta – za izdelavo prijave potrebnih več iteracij z mentorjem. Dodatne oziroma nadaljnje izmenjave osnutka se sicer običajno uredijo prek e-pošte (ali odgovarjajoče spletne platforme). V nekaterih primerih, ko študent zaradi določenih razlogov ali okoliščin (npr. zelo kompleksna problematika) potrebuje več časa za presojo in izostritev, je za prijavo potrebnih tudi več osebnih pogovorov z mentorjem. Posebej v primerih, ko študent ne izbere teme, ki jo je razpisal in vnaprej definiral že mentor, ampak prihaja z lastno temo, s katero se pred tem ni ukvarjal, je pravzaprav običajno, da zgolj en osebni razgovor pri mentorju ne zadostuje.

Ravno tako se je treba še pred začetkom pisanja prijave seveda poglobiti v njeno vsebino, kar je bilo podrobno obravnavano v podpoglavju 2.4.1 Vsebina prijave. Pisanje prijave brez predhodne vsebinske poglobitve je morda na videz hitrejše, v resnici pa je manj produktivno, saj bo taka opustitev v celoti gledano na neki kasnejši točki – bodisi v procesu prijava bodisi kasneje v procesu diplomiranja – zahtevala naknaden, dodaten in nepotreben čas, tako za študenta kot tudi za mentorja.

B. Narava formalne prijave

Pri formalni prijavi je potrebno upoštevati naslednje:

  • Splošnost prijave. Prijava naj odgovori na ključna vsebinska vprašanja in s tem usmeri nadaljnje delo, vendar naj bo pri tem tudi kar najbolj splošna, kratka in, kjer je mogoče, ne-zavezujoča (posebej v empiričnem delu). Vse to seveda ne sme iti na škodo kakovosti, ki ne sme postati kritično nizka.Navedeno še posebej velja, če temo prijavljamo v časovni stiski (npr. da ujamemo formalni rok prijave), saj moramo puščati prostor za morebitne spremembe. Ni namreč smiselno, da bi si brez potrebe zoževali manevrski prostor.
  • Neobremenjevanje s prijavo. Prijava mora ujeti ravnotežje, tako da je na eni strani čim bolj domišljena, na drugi strani pa v kar največji meri poskrbimo tudi, da si ne zapiramo možnosti za spremembe. Če ozadje, problem, raziskovalno vprašanje, teza oziroma hipoteza v trenutku oddajanja prijave namreč še niso povsem jasni (so pa seveda dovolj jasni za še sprejemljivo nivo kakovosti prijave), se s tem posebej ne obremenjujemo, saj bomo vse to lahko še izostrili v toku raziskovanja in pisanja.
  • Tudi sicer se s prijavo preveč ne obremenjujemo, saj bi jo lahko res dobro in v celoti opredelili šele takrat, ko se dokončno približamo osrednjemu delu na diplomi. Ker pa to večinoma ni mogoče, poiščemo neko realno rešitev, s katero ugodimo vsebinskim in administrativnim zahtevam, hkrati pa si s tem vnaprej preveč ne zavezujemo rok.
  • Že v fazi koncipiranja vsebine se moramo zavedati, da moramo prijavo napisati tako, da bo razumljiva (npr. razumeti bi jo moral vsak kolega na študijskem programu) in ustreznega formata (npr. brez tipkarskih napak, upoštevanje formalnih fakultetnih navodil).
  • Jasno je tudi, da se prijava ne ocenjuje, kar je še en indic, zakaj ni tako zelo pomembna. Ocenjuje se namreč samo diploma oziroma njen zagovor. Prijava je torej zgolj nek – v zadnji fazi koristen – formalni element v procesu diplomiranja, ki ga je treba izvesti na spodoben način.
  • Načeloma se mora diploma seveda ujemati s prijavo in posebej velikih odstopanj ne sme biti. Dejstvo je tudi, da se skladnost prijave in diplome praktično nikoli ne preverja. Ravno tako je tudi dejstvo, da za morebitna večja odstopanja obstajajo procedure, ki razkorak razrešijo (v skrajnem primeru je to pač nova ali spremenjena prijava).

C. Priprava osnutka formalne prijave

Na nekaterih fakultetah se naslov diplome najprej najavi preliminarno, sama prijavna vloga pa se odda kasneje. Preliminarna prijava naslova običajno nima druge vsebine, ampak je le administrativna vloga z osnovnimi podatki o študentu, mentorju in naslovu, zato v pričujočem okviru v nadaljevanju ni predmet obravnave. Obravnavana je le končna formalna vloga za prijavo diplome.

V splošnem bo mentor osnutek prijave pred samo formalno oddajo seveda želel pregledati. Študent zato najprej pripravi osnutek prijave, ki ga nato predstavi (npr. pošlje po e-pošti) mentorju, da ga ta pregleda in odobri. Pri izdelavi prvega osnutka prijave študent upošteva predvsem naslednje:

  1. za izhodišče vzame uradni prijavni obrazec in nato natančno sledi vsem elementom predpisane strukture, pri čemer upošteva vse odgovarjajoče uradne napotke, pojasnila, opombe in omejitve;
  2. upošteva pretekle primere prijav, npr. na družboslovju:
  3. upošteva vse usmeritve mentorja (podpoglavje 2.2.4 Sestanek pri mentorju);
  4. skrbno upošteva vse napotke glede vsebine prijave (podpoglavje 2.4.1 Vsebina prijave) in zgornja priporočila glede (A) predpogojev in (B) narave prijave;
  5. upošteva vse fakultetne predpise, od neposrednih navodil pri izpolnjevanju obrazca, navodil za diplomsko delo, načina navajanja literature, usmeritev oziroma omejitev glede naslova, pa do posebnih okoliščin, npr. ko se diploma piše v angleščini, ko želimo pritegniti (kot somentorja, kot člana komisije) strokovnjaka iz prakse, ki nima habilitacije ipd.;
  6. osnutek pripravi po najboljših močeh, kar pomeni, da ga pred oddajo vsaj dvakrat skrbno prebere, kar velja za zavzete študente, ki so pred tem skrbno upoštevali zgornje alineje (točke 1-5) in imajo poleg tega tudi dober nivo izražanja. Večinoma pa je treba za zagotavljanje vsebinske kakovosti izdelati in pregledati bistveno več kot dve verziji. V tem okviru je treba posebej upoštevati naslednje vidike:
  • Poljudnost in razumljivost. Pomembno je, da je prijava napisana poljudno, tako da jo lahko razume vsakdo z našega področja (npr. kolega študent na istem študijskem programu). V grobem bi morala biti razumljiva tudi vsem drugim (intelektualnim) osebam, vključno s študenti drugih programov oziroma fakultet.
  • Strokovnost. Zaradi težnje k poljudnosti prijava ne sme problematike preveč poenostavljati, npr. do točke, ko bi bile opredelitve in opisi nejasni. Strokovnost in poljudnost se namreč ne izključujeta, res pa je, da je za njuno povezovanje in usklajevanje potrebno več poglobitve, več napora, več časa in več piljenja.
  • Konciznost. Izredno pomembno je tudi, da je prijava koncizna, kar pomeni, da je (i) v vseh delih prisoten povezovalni duh oziroma rdeča nit. Pomeni tudi neko (ii) uravnoteženo in logično celoto, ki je na vseh mestih napisana enakomerno jasno in premišljeno, predvsem pa povsod enako zahtevno (»gosto«) in z enakim stilom. Poleg tega konciznost pomeni (iii), da v prijavi ni nedomišljenih stavkov, praznih besed, fraz in mašil. Vsak stavek mora imeti svojo vlogo in pomen, predvsem pa moramo stati za vsakim napisanim stavkom, kar pomeni, da ga razumemo in znamo utemeljiti in zagovarjati. Posebej pomembno je, (iv) da v prijavi natančno in medsebojno usklajeno definiramo osnovne koncepte, pri čemer se sklicujemo na ustrezno literaturo. Važna je tudi (v) doslednost in usklajenost pri uporabi pojmov oziroma izrazov. Tu ne gre za omejevanje rabe sopomenk (sinonimov), ampak za konsistentnost in natančnost v primerih, ko obravnavamo isti pojem oziroma koncept. Ne moremo npr. v prvi polovici osnutka govoriti v ednini, v drugi polovici pa v množini; v enem odstavku govoriti o tezah, v drugem o hipotezah; v enem stavku govoriti o spletnih anketah, v drugem pa o internetnih anketah ipd. Glavni dejavnik doseganja konciznosti je vlaganje napora. V prijavo je enostavno treba vložiti dovolj truda in časa. Seveda so v tem pogledu med študenti velike razlike. Nekateri študenti se izražajo učinkovito in koncizno z veliko lahkoto, naravno in avtomatično, drugi potrebujejo pri tem več razmisleka – slednji morajo za prijavo pač porabiti nekoliko več časa.
  • Poglobljenost. Za kakovostno prijavo je bistvena poglobljenost v problematiko. Če smo temeljito in izčrpno pregledali literaturo, natančno prebrali in se vživeli v primere dobrih prijav, zadeve dobro razmislili, se v primeru nejasnosti posvetovali z mentorjem in se poleg tega pogovorili še s kako osebo, potem se bomo tudi bistveno lažje, hitreje in bolj koncizno izražali.
  • Zavzetost. Pri pisanju prijave, in nato tudi diplome, močno pomaga zavzetost ali – še bolje – entuziazem, navdušenje in veselje, ki ga imamo z izbrano temo. Če prijavo delamo težko, z odporom, kot nujno zlo, potem postane težko in nerodno tudi odgovarjajoče pisanje. V takih primerih lahko pomaga, če preverimo in prevetrimo motivacijo in odločitev. Pomaga morda tudi, če izberemo kako bolj privlačno ali bolj enostavno temo. Sicer se moramo sprijazniti, da bomo ob šibki zavzetosti v zadnji fazi porabili bistveno več časa za izdelavo kakovostne prijave, da o neprijetnosti celotnega procesa diplomiranja ne govorimo.
  • Pogovor o osnutku. Pogovarjanje o naši prijavi je več kot priporočljivo (ni pa seveda obvezno), saj lahko pomembno pripomore k razjasnitvi vsebine in pohitritvi procesov. Pri tem je koristno, da sogovornik vsaj v grobem pozna obravnavano področje (npr. kolega študent, še bolje pa kak poznavalec tematike). Dragocen je pa lahko tudi že vsak pogovor s katerokoli (intelektualno) osebo, ki nas z naklonjenostjo posluša (npr. starši, sorojenci, prijatelji, kolegi). Za vsebinsko razjasnitev namreč lahko zelo pomaga že samo dejstvo, da imamo poslušalca, ki nas spodbuja, da zadeve formuliramo in jih izrečemo.
  • Bralci osnutka. Podobno kot pogovarjanje je priporočljivo in koristno (ni pa seveda obvezno) pridobiti predhodno povratno informacijo tudi na izdelan oziroma napisan osnutek prijave. Bralci osnutka bodo namreč v hipu in z lahkoto našli vse bistvene vsebinske in jezikovne nedorečenosti, ki jih mi morda ne vidimo več.
  • Jezikovni pregled. Na vsak način je treba v prijavi zagotoviti ustrezen jezik. Na tej točki sicer ni nujno, da je jezik tudi formalno oziroma uradno brezhiben (lektoriran), kot se to zahteva pri sami diplomi. Je pa to zelo zaželeno. Prijava je namreč uradni dokument, ki se arhivira, zato v jezikovnem smislu ne sme biti očitnih napak in nerodnosti, ki se sicer zlahka zgodijo, kadar hitimo in ne zagotovimo zadostnega števila verzij. Tipkarske napake, nesporno manjkajoče vejice ali druge očitne jezikovne ohlapnosti, ki nastajajo zaradi površnosti in premajhne poglobljenosti, zato ne pridejo v poštev. Če študent kljub naporu ni zmožen samostojno zagotoviti minimalnega jezikovnega standarda, potem potrebuje na tej točki jezikovno pomoč. To ni nujno najeti lektor, ampak lahko minimalno jezikovno urejenost pomaga urediti oseba iz študentovega socialnega kroga. Mentor, skrbnik oziroma druge osebe, ki bodo prijavo procesirale in jo morale odobriti, bodo namreč večje jezikovne napake takoj opazile in prijavo zato bodisi zavrnile bodisi jo bodo obravnavale kot nekakovostno in sumljivo. Kdor namreč nima dovolj sposobnosti, skrbnosti, zavzetosti in organiziranosti, da odda jezikovno urejeno prijavo, je v prijavi zelo verjetno zagrešil tudi resne vsebinske pomanjkljivosti. Hkrati je to tudi indic (za mentorja in komisijo) za nevarnost, da se bo tak študent s podobnim pristopom lotil tudi dipoloma.

Osnutek je torej primeren za oddajo šele, ko študent upošteva zgornja priporočila in ko je na tej osnovi študent z njim povsem zadovoljen. Po zadnjem branju pred oddajo mora imeti študent zelo jasen občutek, da je dal vse od sebe in da osnutka prijave – kljub morebitnimi dodatnim naporom in iteracijam – ne bi mogel napisati bistveno bolje.

Vse zgoraj navedeno velja smiselno upoštevati tudi za vse morebitne nadaljnje osnutke. Neredko je namreč po prvem osnutku potrebno na osnovi mentorjevih komentarjev izmenjati še enega ali več osnutkov. To je lahko znak, da tema morda ni bila dobro dorečena, kar je posebej pogosto, kadar študent prihaja z lastno temo. Lahko pa je to le znak, da je tema kompleksna in zahtevna. V takih primerih lahko mentor celo vnaprej predlaga, da se osnutek prijave naredi v dveh korakih (npr. najprej splošen uvod, teorija in literatura, nato šele empirija). Največkrat pa večje število iteracij osnutkov prijave, žal, pomeni zgolj to, da je študent proces prijave podcenjeval, ali pa se enostavno ni dovolj potrudil, poglobil in si vzel dovolj časa ter upošteval navodila.

Zelo dober pokazatelj razumevanja, zrelosti, poglobljenosti, resnosti in zavzetosti našega dela je, če mentor prijavo oziroma prvi osnutek prijave po pregledu potrdi brez dodatnih zahtev po dopolnitvah. Kot rečeno, se to zgodi razmeroma redko. Zelo velik dosežek je pravzaprav že, če je potreben samo en popravek. Dva popravka sta zato kar običajna. Iteracij pa je seveda bistveno manj, če na določeni točki mentor končni osnutek enostavno po-editira, kar je pogosta praksa. Dober indikator zrelosti je v primeru, ko obstaja nek rok za oddajo prijave, tudi datum, ko študent prijavo dejansko odda. Če študent prijavo odda zadnji dan (ali predzadnji dan) – čeprav je za skrajni rok oddaje vedel leta in mesece vnaprej ter seveda imel na voljo dovolj časa –, je to lahko zelo neugoden signal oziroma slaba popotnica za pisanje celotne diplome. Tudi pri diplomi se namreč lahko zgodi podobno, da bo – ob odsotnosti ustrezne organizacije in časovnega načrta – celoten tempo narekoval predvsem zadnji rok oddaje. V primeru, da nekega ostrega roka za oddajo diplome študent sploh nima, tovrstna odsotnost časovnega načrta pomeni predvsem veliko nevarnost za odlaganja diplome in nediplomiranja (glej podpoglavje 1.4.1 Posledice nediplomiranja). Če pa kritičen rok za oddajo diplome obstaja (npr. zaradi vpisa, službe, štipendije), potem lahko odsotnost časovnega načrta vodi bodisi v velik (in nepotreben) stres v dnevih pred rokom za oddajo bodisi v velika (in nepotrebna) tveganja, da diploma do skrajnega roka sploh ne bo zaključena, z vsemi posledicami vred.

Iz zgoraj navedenih razlogov je prijavo priporočljivo oddati vsaj en teden pred morebitnim rokom. To je znak oziroma dokaz, da smo se diplome lotili organizirano, resno in zavzeto, hkrati pa je to tudi odličen signal oziroma obet za nadaljnje delo. Oddaja prijave en teden pred rokom pa se ne zgodi sama od sebe, ampak je za to potrebna ustrezna organizacija, čas in več-mesečni načrt. Vse to lahko služi predvsem kot mala vaja za pripravo za delo na celotni diplomi.

D. Formalna oddaja in obravnava prijave

Najprej velja še enkrat izpostaviti, da osnutka prijave praviloma mentorju ne posredujemo, dokler z osnutkom nismo povsem zadovoljni, pri čemer moramo seveda upoštevati zgornja priporočila (A, B, C). Mentor nam bo nato osnutek bodisi potrdil bodisi zavračal, dokler ne bo z njim zadovoljen. Šele, ko ga bo odobril, lahko študent prijavo tudi formalno odda v nadaljnje uradno procesiranje. Včasih bo mentor odobril osnutek (oziroma njegovo formalno oddajo), s katerim sicer ne bo povsem zadovoljen, vendar bo zaupal, da bo študent še pred oddajo uredil preostale vidike, na katere je bil opomnjen. V določenih okoliščinah lahko mentor študentu zaupa tudi do te mere, da oceni – glede na zrelost študenta ter na dorečenost teme – , da bo študent že v prvem koraku samostojno napisal ustrezno (kakovostno) prijavo. V takem primeru bo mentor študenta izrecno pozval, naj prvi osnutek prijave tudi že kar formalno odda v spletni referat. Brez tovrstnega izrecnega poziva pa študent ne sme formalno oddati neodobrene prijave v uradno procesiranje. Navedene okoliščine, ko študent odda prijavo, ki je mentor pred tem ni izrecno odobril, lahko posebej pogosto nastopijo v primeru izjemne časovne stiske, npr. ko študent zadnji hip lovi rok za oddajo. Seveda pa se mora tudi v takem primeru mentor z oddajo nepotrjenega osnutka prijave predhodno strinjati.

Oddaja prijave v uradno procesiranje pomeni, da študent bodisi osnutek prijave natisne in pripravi za podpisovanje bodisi pomeni (v primeru elektronsko podprtih procesov), da osnutek prijave vnese v uradni spletni obrazec. Mentor bo nato moral prijavo, ki je s tem uradno oddana, potrditi kot prvi, za njim pa jo bodo potrjevali še drugi (npr. skrbnik programa, prodekan). Če torej študent odda prijavo, ki ni dovolj kakovostna, jo bo zelo verjetno dobil zavrnjeno v naknadno popravljanje že s strani mentorja. To je seveda neugodno, neprijetno, zamudno in tudi nepraktično, posebej v primeru morebitnega spletnega obrazca za oddajo prijave, ki pogosto ni prijazen za interakcijo in popravke (npr. nima črkovalnika, nima opcije za pisanje komentarjev). Še neprimernejše je – kadar formular ni v elektronski obliki – mentorja postaviti pred dejstvo z že izdelano (vendar nekakovostno) prijavo oziroma z že natisnjenim formularjem, ki naj bi ga zgolj še podpisal.

Če je formalno oddana prijava nekakovostna, študent s tem postavlja mentorja v zelo neprijeten položaj. Mentor si namreč zaradi svojega ugleda ne more privoščiti odobritve nekakovostne prijave, saj bi jo fakulteta v nadaljnjem procesu lahko zavrnila (npr. skrbnik programa, prodekan). To bi bilo za mentorja neprijetno, saj bi kazalo, da ne spoštuje ali morda celo ne razume nivoja, ki se na določeni fakulteti zahteva oziroma pričakuje od prijave diplome.

Prijavo mentor sicer lahko vedno zavrne, vendar s tem seveda izgublja svoj čas, saj jo bo moral pri takem študentu seveda pregledovati še enkrat. Pri tem tvega, da se študent ponovno ne bo potrudil. Še huje je, če gre za primer, ko študent ustrezne kakovosti osnutka v običajnem številu iteracij enostavno ne zmore doseči. V takem primeru bi mentor z zavrnitvijo brez potrebe izgubljal čas še z dodatno nepotrebno iteracijo oziroma s še eno odvečno komunikacijo (in nato morda še z eno itd.). Na tej osnovi lahko mentor oceni, da bo manj težav, če osnutek namesto študenta neposredno dokončno popravi kar sam. Za določene vidike prijave, ki jih študent ne more uvideti, je to sicer ustrezno, primerno in tudi običajno. Precej nesprejemljivo pa je, če študent z nekakovostnimi osnutki posredno prisili mentorja v takšno situacijo zgolj zaradi svojega premajhnega truda, ker si ni vzel dovolj časa in upošteval priporočila.

Če ima fakulteta (tako kot npr. FDV) zgolj spletni obrazec, kamor vnašamo tekst prijave neposredno (brez formularja v obliki PDF ali Word), potem tudi v takem primeru najprej izdelamo interno različico prijave v urejevalniku besedil (npr. Word). Pri tem izhajamo iz zadnje verzije osnutka, ki ga je pred tem odobril mentor. Tokratni (dokončni) osnutek prijave pa jezikovno še posebej skrbno pregledamo, na čelu s črkovanjem (angl. spellcheck). Ponovimo še enkrat, da je absolutno nesprejemljivo, da so v formalno oddani prijavi tipkarske napake ali grobe jezikovne pomanjkljivosti. Dokončni – in s strani mentorja odobreni – osnutek nato izrežemo in prilepimo (angl. cut and paste) v uradni spletni obrazec, ki je bodisi prosto dostopen na spletnih straneh fakultete bodisi do njega dostopimo prek svojega profila v spletnem referatu.

V primeru spletnega obrazca se bo prijava verjetno tudi s strani podpisnikov (npr. mentor, predstojnik programa, prodekan, komisije) potrjevala preko spleta in o odgovarjajočih spremembah (npr. odobritev, zavrnitev, zahtevek za popravki) bomo obveščeni avtomatsko (elektronsko).

Če je mentor osnutek prijave predhodno (neformalno) potrdil oziroma odobril, potem v fazi formalnega potrjevanja verjetno ne bo imel več pripomb. Še manj verjetno jih bodo imeli drugi podpisniki, ki morajo odobriti našo prijavo.

Lahko pa seveda v procesu potrjevanja prijave kljub vsemu dobimo določene pripombe oziroma zahtevke za dopolnitvami. Mentorjevi popravki so možni predvsem v primeru, ko smo s prijavo morda hiteli in zato ni bilo dovolj časa za dokončno usklajevanje osnutkov. Poleg tega lahko mentor naknadno poda še kak manjši formalni komentar na določen kritičen vidik, ki ga je pred tem spregledal.

Bolj neprijetni, čeprav razmeroma redki, in predvsem bistveno bolj radikalni (npr. oporekanje primernosti izbranega metodološkega pristopa) so lahko morebitni komentarji drugih oseb, ki odobravajo našo prijavo. Večinoma je to skrbnik programa, lahko pa tudi predstojnik katedre ali oddelka, prodekan ali pa celo neko telo (npr. Svet študijskega programa, Katedra). Na nekaterih programih vodstvo ob prijavi imenuje že komisijo (bodisi na predlog mentorja bodisi neodvisno), ki nato prijavo pregleda in potrdi. Nikakor pa ti komentarji niso usodni. Sprejeti jih je treba – in jih v tem okviru razumno obravnavati – predvsem v smislu, da smo se s tem naučili nekaj novega in jih po posvetu z mentorjem ustrezno upoštevati. To še posebej velja za primere, ko so pripombe morda neupravičene ali so celo krivične (npr. nastajajo zaradi rivalstva med profesorji).

Ko je prijava potrjena s strani vseh podpisnikov, je študent o tem s strani fakultetne administracije običajno promptno obveščen. Kljub temu je smiselno, da se študent pozanima, koliko časa sme procesiranje prijave trajati (odvisno je od študijskega programa in od fakultete). Na tej osnovi lahko v primeru zamud, zavlačevanja ali celo prekoračitve rokov študent tudi ustrezno ukrepa. Obstajajo namreč primeri, ko je nekdo v procesu (npr. skrbnik programa, administrativni delavec) spregledal, pozabil oziroma založil odgovarjajoči dokument, zaradi česar je zadeva zastala, lahko tudi za več mesecev. Študent pa je medtem iz neke nepotrebne vljudnosti čakal in v svojo škodo (brez potrebe) trpel zamudo.

<< Nazaj Naprej >>