Kadar se je mentor res izkazal in študentu posebej veliko pomagal pri delu, zlasti v primeru izjemnih okoliščin (npr. velike in nepredvidene časovne stiske, težavni metodološki ali vsebinski problemi, težavne osebne okoliščine), se študenti včasih odločijo za manjše darilo. Običajno ga izročijo mentorju kar neposredno po zagovoru. Včasih pa študent mentorja s tem namenom obišče posebej, po zagovoru, se mu zahvali in mu ob tem izroči darilo.

V primeru, da študent prepoznava oziroma ima občutek, da se je mentor zanj izrecno zavzemal (npr. sprejel ga kljub poznemu datumu, osnutke bral praktično takoj ali čez vikend, v veliki meri neposredno urejal besedilo, se promptno odzival po e-pošti, dajal zavzete in poglobljene nasvete ipd.) ali se v procesu diplomiranja kako drugače izkazal, se seveda lahko študent mentorju tudi zgolj formalno zahvali, ne da bi izročal dodatno darilo. To lahko stori na zagovoru, lahko kasneje po e-pošti ali pa se oglasi osebno.

Na odločitev o dodatni izročitvi darila veliki meri vpliva vzgoja in morebitne siceršnje navade obdarovanja, ki jih je študent razvil v svoji družini. Nekateri študenti zato izkažejo mentorju pozornost z darilom tudi že v povsem običajnih okoliščinah dobrega sodelovanja, ne da bi se mentor pri tem posebej naprezal in izkazal. Določeni študenti lahko iz podobnih razlogov obdarijo kar celo komisijo.

Profesorji imajo tako gesto v glavnem radi, tako kot se tudi sicer ljudje v splošnem razveselijo daril in drobnih pozornosti.

Pomembno je le, da je gesta iskrena in brez preračunljivosti.

Praksa kaže, da se študenti v takih primerih večinoma odločajo za (bolj ali manj odlično) buteljko ali za (bolj ali manj sofisticirano) čokolado. V določenih, izredno redkih primerih gre lahko tudi za knjige, zvočne nosilce ali celo za manjše funkcionalne (npr. nalivnik, pero ipd.) ali okrasne predmete (npr. kristal, čipke ipd.). V primeru osebnega zbližanja je darilo lahko tudi bolj specifično.

Izkušnje kažejo, da študenti v splošnem razumejo simbolno naravo tovrstnih daril in zato pri njihovi vrednosti ne pretiravajo. Opozarjanje, da so na javnih univerzah (npr. Univerza v Ljubljani) profesorji pravzaprav javni uslužbenci in s tem zavezani določenim omejitvam, je zato verjetno odveč. Kljub temu velja omeniti zakonodajo, ki v tem pogledu javnim uslužbencem predpisuje določene omejitve (glej npr. NAKVIS). Tako za prejemanje daril zanemarljivih vrednosti (do 21 €) ni večjih omejitev, darila manjših vrednosti (do 63 €) pa lahko javni uslužbenec sicer lahko sprejme, vendar jih mora prijaviti. Darila nad 125 € mora javni uslužbenec zavrniti.

Danes je tovrstno obdarjanje vse redkejša in je praktično že skoraj izginilo in se ga od diplomanta v nobenem primeru ne pričakuje. Mentor bo zato nad tovrstno pozornostjo in morebitnim darilom praviloma (prijetno) presenečen. Morda v tem okviru ni odveč poudariti, da tudi sicer mentor opravlja svoje mentorsko delo v okviru svoje zaposlitve in je zato – formalno gledano – ustrezno ovrednoteno (oziroma bi moralo biti) v njegovi plači.

Dodati pa velja še naslednje opažanje: Če izrecne zahvale in darila mentorju na eni strani izginjajo, se je po drugi strani na nekaterih fakultetah (posebej npr.na FDV) vzpostavila navada oziroma skorajda že pravilo, da se študenti v uvodni zahvali – poleg družine in drugih najbližjih – izrecno zahvaljujejo tudi mentorju. Ne glede na uveljavljenost ali neuveljavljenosti take zahvale, je tudi v tem primer pomembno, da je taka gesta iskrena, brez preračunljivosti in brez avtomatiziranega formalizma.

<< Nazaj Naprej >>