Uvodoma je smiselno ponoviti (podpoglavje 3.4.1 Organizacija dela), da proces diplomiranja ni primeren za radikalno spremembo siceršnjih delovnih navad, ki jih je študent pridobil v času študija. To še posebej velja za korak pisanja. Nekoliko več izzivov se lahko pojavi pri tehničnih študijskih programih, kjer študenti v času študija ne pišejo veliko besedil, temveč se izražajo s formulami, programsko kodo in drugimi tehničnimi specifičnostmi. V takih primerih namreč še lahko v nekoliko večji meri spremenimo oziroma razvijemo tudi način pisanja, saj je bil doslej še razmeroma neizdelan. Ob tem velja opozoriti, da lahko zaradi pomanjkanja izkušenj nastopijo določene težave, zato moramo biti pripravljeni, da bomo za pisanje porabili več napora, kot smo ga morda pričakovali.

Načini pisanja, ki so jih študenti razvili v času študija, so sicer zelo različni. Nekateri zapisujejo grobe idejne osnutke in nedodelane povedi, ki jih nato velikokrat premetavajo, obračajo in pilijo. Drugi vsebine najprej temeljito domislijo in nato zapišejo zgolj izdelane povedi in strukturirane odstavke, ki so praktično dokončni. Nekateri najraje pišejo diplomo od začetka do konca, drugi raje zapišejo zaokrožene dele diplome ločeno v neodvisnem vrstnem redu, nekateri pa morda raje napredujejo od sredine proti zaključku ali začetku. Nekateri radi za seboj popravljajo, drugi tega ne prenesejo. Nekateri hitijo z zapisovanjem idej in tipkarske napake urejajo naknadno, drugi opravijo oboje naenkrat. Nekateri misli najprej (glasno) izgovarjajo in jih celo posnamejo, saj jim to omogoči, da ustvarijo ustrezen tok pripovedi (angl. flow), drugi misli nemudoma ubesedijo in zapišejo. Nekateri si pri strukturiranju pomagajo s svinčnikom in papirjem, drugi so v celoti prešli na digitalni format. Nekateri potrebujejo pri pisanju večurne seanse brez predaha, drugi težko zdržijo več kot pol ure. Ravno tako nekaterim ustrezajo jutranje ure, drugim večerne, tretjim ure sredi dneva. Nekateri potrebujejo popoln mir, drugi so nemirni ali celo tesnobni, če med pisanjem vlada tišina in so v njej popolnoma sami.

Najboljši način zato ne obstaja in tudi med pisci nasploh (npr. pisatelji) so zelo velike razlike; nekatera besedila so nastajala desetletja in se desetkrat (ročno) prepisala, druga so bila spisana na dah, brez naknadnega popravljanja (npr. sto tisoč besed v enem mesecu).

Kljub temu je glede pisanja mogoče povzeti nekaj splošnih napotkov, ki veljajo za vse skupine študentov. Večinoma so sicer bili v različnih podpoglavjih pričujočih priporočil – in s tem tudi v nekoliko drugačnih kontekstih – tako ali drugače že obravnavani.

  • Najprej velja upoštevati siceršnje usmeritve glede organizacije dela na diplomi, ki v največji meri zadevajo prav pisanje. Gre predvsem za časovno organiziranost, odstranjevanje potencialnih motenj in izbiro ustreznega okolja, kjer se v primeru kakršnihkoli problemov priporoča redno delo v javni knjižnici. Podrobnosti so v podpoglavju 3.3.1 Organizacija dela, morebitne težave, ki se pri tem lahko pojavljajo, pa so obravnavane v podpoglavju 4.3 Odpravljanje težav.
  • V programu za oblikovanje besedila (npr. Word, GoogleDoc) je smiselno že na samem začetku kreirati celotno kazalo, tako kot je bilo to omenjeno že v koraku priprav (3.3.2 Informacijska podpora). V začetku uporabimo kazalo, izdelano ob prijavi, nato pa ga izboljšujemo.
  • Poglavij ali podpoglavij, za katera smo v okviru siceršnje sheme aktivnosti (Slika 7, podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti) skrbno izbrali trenutek, ki je za njegovo pisanje najprimernejši, se je smiselno lotiti šele, ko so na voljo vsi predhodni potrebni elementi oziroma »surovine«. Obstajajo sicer lahko tehtni razlogi, da se pisanja lotimo, čeprav manjka nek pomemben vidik, vendar se je temu smiselno izogniti. Ko se postavimo v stanje pisanja, mora to steči osredotočeno, s čim manj motnjami. Precej neprimerno oziroma neučinkovito je, če moramo med pisanjem dodatno in podrobno pregledati še nek zelo pomemben vir (npr. prek spleta ali celo fizično v knjižnici) ali pa opraviti še določeno statistično analizo. Podrobno tehnično urejanje citatov in sklicevanje med poglavji zato običajno pustimo za kasneje, kar velja tudi za ostale manj pomembne dopolnitve, tako da je sam tok pisanja čim manj moten. Koristno je, če zapademo v določen neprekinjen zanos pisanja, saj bodo v takem primeru stavki, povedi in odstavki sami od sebe dobro povezani. Posledično bo za zagotavljanje toka pripovedi potrebnih bistveno manj različic, popravljanj in dopolnitev.
  • Interakcija pisanja z raziskovanjem, to je z empiričnim ali teoretičnim delom, je odvisna predvsem od vsebine in narave diplomskega dela. Za določene dele diplome je najugodneje ali celo nujno najprej v celoti predhodno zaključiti vso odgovarjajočo teorijo in empirijo. Na drugi strani pa je včasih narava določenega dela diplome takšna, da je učinkovitejše pisanje, ki poteka vzporedno z delom na odgovarjajoči empiriji ali teoriji. V tem pogledu je posebej poučen primer (Slika 7, podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti), kjer so nekateri deli pisanja potekali zaporedno, nekateri pa vzporedno z raziskovanjem. Narava tovrstne interakcije je odvisna tudi od načina pisanja, ki ga je določen študent razvil.
  • Nekateri študenti želijo celotno pisanje na vsak način izvesti v enem kosu, torej šele po tem, ko je delo na teoriji in empiriji povsem zaključeno. Tak pristop ima prednost, ker se zapis določenega poglavja ne more spremeniti zaradi nekega naknadnega dela na teoriji ali empiriji (za potrebe tega ali drugega poglavja). Na drugi strani pa to zahteva precejšnjo zrelost, saj se lahko brez povratne informacije, ki izhaja iz nastajanja besedila, študent v (teoretičnem ali empiričnem) raziskovanju izgubi. Hkrati ima lahko študent težave pri pisanju tako zelo obsežnega besedila v enem samem delu, zlasti ker mora do trenutka pisanja celotno veliko zgradbo besedila držati zgolj v glavi. V splošnem zato ni smiselno brezpogojno vztrajati pri pisanju v enem samem delu.
  • Dejstvo je tudi, da pisanje pogosto pomaga, da se študent v procesu diplomiranja sploh »premakne«. Pogosto namreč šele pisanje pripomore, da se študent res vživi v problematiko in vklopi celoten intelektualni potencial. S tem pisanje pridobi še eno dodatno in izredno pomembno funkcijo. V takem primeru bo različic osnutkov sicer nekoliko več, kar pa je več kot sprejemljivo, če je pisanje sprožilo večjo zavzetost pri delu na diplomi, četudi korak pisanja v smislu optimalnega zaporedja aktivnosti morda še ni prišel na vrsto. Študent mora presoditi, lahko tudi skupaj z mentorjem, ali je zgodnje pisanje zanj pomembno. Če je, se ga velja lotiti čim prej, čeprav strogo gledano z vidika samega procesa pisanja, to ni najbolj učinkovito. S tem se namreč pogosto lotevamo delov besedila, ki se bodo npr. zaradi dodatnih teoretičnih ali empiričnih prispevkov skoraj zagotovo še pomembno spremenili. Kljub temu lahko prednosti, ki jih prinaša zgodnje zapisovanje, več kot odtehtajo določeno zmanjšanje v učinkovitosti, zlasti kadar to pripomore pri začetnih težavah in zastojih (glej tudi 4.3.3 Problem začetne bariere).
  • Za pisanje posameznih podpoglavij je posebej pomembno, da vnaprej vpišemo oporne ideje oziroma točke, torej še preden se lotimo pisanja. To lahko storimo predhodno kar v samo besedilo, še bolje pa je to zapisati na list papirja, tako da imamo celotno ogrodje vedno pred očmi. S tem namreč najbolje določimo osnovni miselni potek odgovarjajočega dela diplome, ki se ga moramo pri pisanju ves čas zavedati in ga tudi upoštevati. Pri tem so posebej pomembni deli besedila na zadnjem oziroma najnižjem strukturiranem nivoju kazala (npr. drugi, tretji ali četrti nivo podpoglavij), kjer se običajno nahaja zgolj nekaj strani. Pri pisanju okoli vnaprej opredeljenih opornih točk oziroma idej nato postopno gradimo in dodajamo odgovarjajoče besedilo. Seveda ne smemo biti preveč togi, ampak lahko točke oziroma ideje v toku pisanja dodajamo, odvzemamo, dopolnjujemo, spreminjamo ali prestavljamo na drugo mesto.
  • Informacije oziroma povzetke iz pregledovanja virov lahko dodajamo v obstoječo strukturo diplome oziroma na ustrezno mesto glede na kazalo kar neposredno ob pregledovanju, ki s tem pravzaprav postane tudi del pisanja. Ob tem vsaj okvirno poskrbimo tudi za citiranje in že na tej točki prenesemo vse potrebne informacije, ki jih nato lahko naknadno formalno uredimo in sčistimo. Neposredno zapisovanje virov (izpisov, komentarjev, refleksij, povzetkov) v besedilo diplome že v fazi pregledovanja in brez vmesnih zapiskov pregledovanja lahko sicer izvajamo že od začetka, lahko pa šele proti koncu, zgolj za dodatne vire, do katerih smo prišli naknadno, medtem kot smo glavnino pregledovanja izpisovali v ločene zapiske. Vse to je odvisno predvsem od načina pregledovanja virov, ki smo ga izbrali oziroma razvili (glej podpoglavje 2.3.5 Pregledovanje virov).
  • Dodatno velja izpostaviti, da je sprotno zapisovanje rezultatov pregledovanja virov neposredno v diplomo posebej primerno, kadar je treba pregledati veliko virov ali opraviti veliko analiz. Vire in informacije tako že v samem procesu pisanja sproti urejamo v pregledno obliko in jih ob tem (delno) analiziramo in tudi vključimo v besedilo diplome, saj je to tudi sicer točka, kjer smo se v odgovarjajoče vire najbolj poglobili. Zavest, da s tem nastaja že končno besedilo, lahko pomembno pomaga k zavzetosti, da vire bolje razumemo, umestimo, strukturiramo, jih kritično osvetlimo in poiščemo bistvo. Če jih namreč ne zapisujemo in analiziramo sproti, bodo informacije v naši glavi lahko postale neobvladljive, kar tudi sicer velja za vse (slabo urejene) delovne zapiske, ki nastajajo zunaj besedila diplome. V tem okviru je zato sprotno generiranje ugotovitev in njihovo sprotno umeščanje v celoto (neposredno zapisovanje v besedilo diplome) izjemno učinkovito. Tak pristop lahko skrajša čas pisanja, predvsem pa pomaga povezovati različne dele diplome. Nadaljnje podrobnosti so tudi v podpoglavju 2.3.5 Pregledovanje virov.
  • Ko napišemo določen zaokrožen del besedila na zadnjem nivoju strukturiranja (običajno je to nekaj strani), je smiselno, da ga po zaključku natančno preberemo. Nahajamo se namreč na točki, ko se obravnave snovi še zelo dobro spomnimo, zato je nadvse učinkovito, da zapisano besedilo dobro pregledamo. Če po naravi pišemo že izdelane stavke, morda zadošča, da tekst zgolj enkrat preletimo. Če pa imamo navado (ali usodo), da moramo besedilo pregledovati večkrat, popravljamo tolikokrat, kolikor je potrebno, da smo zadovoljni, lahko tudi desetkrat in več.
  • V primeru, da smo nagnjeni k prevelikemu popravljanju ali celo (škodljivemu) perfekcionizmu, si lahko pri številu različic postavimo meje, bodisi v absolutnem smislu (npr. največ tri ali pet popravljanj) bodisi v relativnem smislu, kar pomeni, da prenehamo, ko na nobeni strani besedila niso več potrebni večji posegi (npr. premetavanje odstavkov in nastajanje pomembnih novih stavkov), ampak le manjše redakcijske spremembe. Tudi pri slednjih lahko ravno tako postavimo mejo in s popravljanjem zaključimo, ko je redakcijskih popravkov npr. manj kot trije ali pet na stran. Vse to je seveda močno odvisno od faze pisanja (podpoglavje 5.2 Ključne faze), saj gre lahko za lastni osnutek, osnutek za zunanjega bralca ali osnutek za mentorja.
  • Na osnovi vnaprejšnjega načrta oziroma dogovora dajemo dele diplome (postopno) v branje zunanjim bralcem (podpoglavje 3.3.3 Zunanji bralci) in seveda mentorju (podpoglavje 5.2 Ključne faze). Pri tem je razpored zelo pomemben, zato ga je treba načrtovati, uskladiti in se ga tudi držati.
  • Smiselno je, da brez izrecne mentorjeve odobritve ne spišemo prevelikega dela besedila naenkrat. Mentor sicer lahko že zgodaj oceni, ali je za nas primerno, da brez dodatnih interakcij spišemo kar celotno diplomo. Ravno tako lahko mentor oceni, da je za nas primerneje, da pišemo poglavje za poglavjem in mu jih pošiljamo v pregled postopoma.

 

<< Nazaj Naprej >>