Zaključni del je praviloma svoje poglavje, ki se običajno imenuje »Zaključek«, pa tudi »Sklep« ali »Sklepne misli«. Običajno se priporoča podobna dolžina kot pri uvodu, torej dve do sedem strani. Včasih obsega morda le eno stran, lahko pa tudi deset strani ali celo več, posebej če vključuje razpravo ter interpretacije raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez. Že uvodoma lahko navedemo, da obstajajo tri strategije oblikovanja zaključka: zaključek v širšem smislu (npr. Štrlekar), zaključek v ožjem smislu (npr. Malič) ter zaključek povzemanja (npr. Lutman).

Uvodoma velja tudi ponoviti, da morajo za odstopanje od priporočene strukture obstajati dobri in eksplicitni razlogi.

Spomniti velja da je posebej pri empiričnih diplomah smiselno in za razumevanje strukture zelo pomembno, da interpretacije konceptualno ločujemo v tri segmente, tako kot je to razdelano v zadnjih odstavkih prejšnjega razdelka (glej 5.2.4 Empirični del, C. Sklepni del), in sicer na:

  1. neposredno empirično (statistično) interpretacijo v osrednjem empiričnem delu;
  2. obravnavo raziskovalnih vprašanja oziroma hipotez (sklepni del znotraj empiričnega dela, kjer je svoj razdelek, podpoglavje ali celo poglavje, npr. Razprava);
  3. najširšo vsebinsko interpretacijo (jedro zaključnega dela oziroma poglavja).

Osrednja dilema strukturiranja zaključka je pogosto vprašanje umeščanja (b) sklepnega dela (glej Empirični del – C. Slepni del). Spomnimo, da so za to štiri možnosti: (i) sklepni del se najpogostje pojavlja kot lastno podpoglavje ali razdelek znotraj empiričnega dela (npr. Malič), (ii) nastopa kot samostojno poglavje (npr. Praček, Nadu, Bučar), (iii) nastopa kot del zaključka (npr. Štrlekar) ali pa je (iv) razporejen v obravnavo rezultatov, torej B. Osrednji del empirij (npr. Lutman).

V primeru (iii) govorimo o zaključku v širšem smislu. Zelo dober primer tovrstne empirične diplome je Štrlekar. V takih primerih – posebej so pogosti, ko diploma nima izrazitega empiričnega dela ali pa gre za pregled virov (npr. Vujošević. ) – zaključni del oziroma zaključek vsebuje tudi interpretacije iz druge alineje zgoraj (b), torej sistematično obravnavo raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez (glej 5.2.4 Empirični del, Sklepni del), V tem primeru se zato spodnja alineja 3 (obnova vsebine) pomembno razširi in pravzaprav postane osrednji del zaključka, saj vključuje tudi del interpretacij (b) oziroma razporavo kot sklepni del empirije.

Zaključek v ožjem smislu je daleč prevladujoča oblika zaključka (npr. Povž, Malič, Crnkovič, Stupar, Praček….) in v vsebinskem smislu vključuje le alinejo (c) empiričnega dela ter bistvene zaključne elemente. Obsega predvsem naslednje komponente:

  1. najprej se na kratko vrnemo k uvodu in ponovimo izhodišča, ozadje in osnovni problem ter cilje. Pomembno je, da se spomnimo tudi na morebitne napovedi oziroma obljube, ki smo jih dali na začetku. V tem okviru deluje zelo učinkovito in povezovalno, če odgovarjajoči stavek (napovedi oziroma obljub) iz uvoda enostavno ponovimo ali parafraziramo. V ostalem je najvarneje, če začnemo zaključek formalno, npr. »V diplomskem delu smo obravnavali …« ali pa vsebinsko, glede na problem, npr. »Z razvojem interneta postaja problematika X vse kompleksnejša …V tem okviru smo …«. Posebej enostavna alternativa za začetek zaključnega dela je kar navajanje besedila iz prijave diplome, ki ga nato po potrebi seveda smiselno prilagodimo;
  2. opcijsko lahko uvodoma navedemo še kakšno dodatno ilustracijo ali izziv (posebej, če je nastal po prijavi oziroma izdelavi glavnine diplomskega dela), morda celo izpostavimo nek dodaten širši okvir problematike (celo širši kot v uvodu) in vanj umestimo oziroma aktualiziramo svojo temo, šele nato pa nadaljujemo s povzemanjem, kot je navedeno zgoraj. Naknadno dodajanje novih idej, ilustracij in širših okvirov vsebinsko dviguje kakovost diplomskega dela, hkrati pa je to zahtevnejše in terja več časa, truda in kreativnosti. Pri tem moramo paziti, da vsebin in okoliščin, ki bi nujno sodile že v uvod, ne dodajamo šele v zaključku;
  3. po umestitvi – to je, po uvodnih stavkih oziroma morebitni uvodni razširitvi (1) in ilustraciji konteksta (2) – sistematično in zelo na kratko povzamemo, kar smo bistvenega delali oziroma ugotovili v posameznih poglavjih. Pri tem se izogibamo pretirano formaliziranega naštevanja (npr. v prvem poglavju smo…., v drugem poglavju smo…..), ampak poskušamo – če je to mogoče – glavne vsebinske ugotovitve povzeti bolj organsko. Osrednji del zaključka namreč predstavlja zelo kratko, zaokroženo in tekoče povzemanje vseh glavnih ugotovitev, posebej tistih, ki izhajajo iz odgovorov na raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze. Obnavljanje in povzemanje mora biti v zaključku seveda izvedeno na celovitejšem in kakovostnejšem nivoju kot v odgovarjajočih delih diplome (npr. v poglavju »Razprava«, kjer obravnavamo raziskovalna vprašanja), ki jih v zaključku povzemamo zgolj kot izhodišče za poglobljen komentar. Zaključek torej nikakor ne sme biti zgolj mehanično ponavljanje;
  4. ugotovitve nato (opcijsko) dopolnimo in interpretiramo še v luči najširšega konteksta, kjer podajamo dodatne ideje in nove misli, stališča, predloge in rešitve, povezane tako z osnovnim problemom kot tudi z drugimi (širše) povezanimi relevantnimi informacijami. Gre za vsebine in interpratacije, ki presegajo zastavljena raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze (kar vse smo obdelali v sklepnem delu empirije, glej Empirični del – C. Slepni del). Predvsem je pomembno, da (ponovno) navedemo ključne vire in raziskave ter naše rezultate primerjamo z literaturo. Posebej primerne in pomembne so v tem okviru ideje, na katere na začetku diplome še nismo pomislili in so se porodile šele pri delu na diplomi. Nikakor pa ni primerno v tem delu izvajati dodatnih empiričnih analiz;
  5. zelo primerno in dobrodošlo (čeprav povsem opcijsko) je tudi, če v zaključku podamo še konkretna priporočila za določeno področje, npr. za urejanje določenega področja, specifična metodološka priporočila za obravnavo določenega problema, pristope za bolj učinkovito delo na določenem področju ipd. Tovrsten dodatek pomembno viša kakovost in je bistven za dodatno vrednost diplome. Hkrati je lahko izjemno zahteven, saj terja veliko previdnosti, kompetentnosti in samozavesti. Podajanje površnih, diletantskih, napačnih, pomanjkljivih ali nestrokovnih priporočil oziroma napotkov je namreč izjemno neugodno. V posebnih primerih, ko je bilo raziskovanje v diplomi vezano na obravnavo nekega odločitvenega problema (npr. neka konkretna poslovna odločitev), ga seveda sistematično osvetlimo – ali nanj celo odgovorimo – v luči pridobljenih rezultatov;
  6. zelo pomembno je, da sistematično in odkrito predstavimo vse omejitve (npr. zožitev problematike zgolj na eno specifično skupino) in pomanjkljivosti diplomskega dela (npr. majhen vzorec) kot tudi nepričakovane težave (npr. slabo sodelovanje intervjuvancev), s katerimi smo se srečevali. Navedemo lahko tudi določena obžalovanja, ker nečesa nismo uredili najbolje in bi, če bi se tega lotevali danes, ravnali drugače;
  7. sistematično razdelamo in orišemo potencialne smeri in izzive nadaljnjega raziskovanja na obravnavanem področju. Razmišljamo lahko tudi v smislu, kaj bi naredili drugače, če bi delali še enkrat ali če bi z obravnavo problematike nadaljevali na višjem nivoju (magisterij, doktorat). Pri tem smo lahko splošni, še bolje pa je, če imamo jasno in specifično idejo, za katero nato skiciramo tudi raziskovalno načrt za poglobljeno obravnavo. Kompetenten opis izzivov na področju, ki smo ga obravnavali v diplomi, namreč v veliki meri pokaže nivo našega razumevanja problematike.

Poudariti velja, da so alineje 2, 4 in 5 opcijske; spremljajo predvsem bolj kakovostne diplome. Ostale štiri alineje (1, 3, 6 in 7) so praviloma obvezne in jih diploma v zaključku ne bi smela izpustiti.

Poleg vključevanja sklepnega dela v zaključek, kar smo označili kot zaključek v širšem smislu, obstaja še ena pomembna izjemo od zgornje strukture (1-7) oblikovanja zaključka v ožjem smislu. Namreč pri obsežnejših diplomah se včasih odločimo tudi za strukturo, ki je bolj običajna v znanstvenih člankih. Tak pristop bi lahko poimenovali kot format zaključnega povzetka. Pri diplomah ga zelo redko srečamo; običajno se pojavi le pri najboljših študentih, ki imajo intuitivno potrebo, da na koncu ugotovitve povzamejo (npr. Lutman). V takem primeru je poglavje “Zaključek” zelo kratko, zgolj odstavek ali nekaj odstavkov, praviloma manj kot eno stran, kvečjemu dve. Pri tem se omejimo izključno na povzemanje. Posledično siceršnjo strukturo (alineje 1-7) zaključka vsebinsko integriramo v sklepni del empirije (glej 5.2.4 Empirični del, Sklepni del), ki zato pogosto nastopi kot lastno poglavje »Razprava«. Posebej to velja za omejitve (6) in bodoče smeri raziskovanja (7), ki torej nista več v zaključku, ter seveda za vse opcijske elemente (alineje 2, 4, 5). V takem primeru gre predvsem za identifikacijo glavne dodane vrednosti, zato se v zaključku torej omejimo predvsem na posebej kratek povzetek alinej 1 (navezava na uvod) in 3 (splošna obnova) ter glavnih poudarkov morebitne dodane vrednosti v alinejah 4 (najširši kontekst) in 5 (priporočila). Gre v bistvu za nekoliko razširjen povzetek oziroma abstrakt (5.2.6 Povzetek diplome). Slabost takega pristopa je ponavljanje, saj lahko glavne empirične ugotovitive s tem ponovimo še četrtič (v povzetku, v empirični analizi, v razpravi in še v zaključku). Prednost pa je lahko v tem, da na strnjen način povzamemo glavno dodano vrednost, pri čemer predpostavljamo, da bralec o problematiki ve več kot na začetku, torej pri abstraktu, kjer smo bili zato bolj poljudni.

———-

Glede strukture naloge je smiselno upoštevati zgoraj navedene dobre primere, predvsem Štrlekar, Malič in Primožič, pa tudi Crnkovič, Lutman in Logar . Na področju spletnega anketiranja so dobri primeri urejeni na 1KA. Najbolje seveda je, če dobre primere – kot smo že omenili – uvodoma identificiramo skupaj z mentorjem.

<< Nazaj Naprej >>