Zagotavljanje jezikovne brezhibnosti je tako pomembno, da je treba za to poskrbeti že v fazi načrtovanja. Pri tem se je treba zavedati, da je domet lektoriranja omejen, saj obstajajo tudi takšne težave jezikovnega izražanja, ki jih lektoriranje ne more rešiti. V takem primeru se je treba v fazi pisanja s tem posebej ukvarjati (glej podpoglavje 5.4.2 Problemi z izražanjem); na tem mestu pa je predmet obravnave predvsem načrtovanje običajnega lektorskega dela.

Študenti jezikovni vidik praviloma močno podcenjujejo, saj glavnina težav pri diplomi pogosto nastaja prav zaradi jezika.

Diploma bo javno objavljena na spletu in bo spremljala diplomanta celo življenje; morebitnih napak se ne bo dalo nikoli več popraviti. Zato je treba že zaradi svojega ugleda vsako diplomo dati lektorirati. Nerodne, okorne ali jezikovno neustrezne formulacije so zlasti v povzetku diplome lahko vir za trajno nelagodje.

Lektoriranje je potrebno tudi zaradi fakultete, ki si ne more privoščiti jezikovno neustreznih diplom, pa tudi zaradi mentorja, ki s svojim ugledom jamči, da je diploma ne le vsebinsko in formalno urejena, ampak tudi jezikovno brezhibna. O morebitni izjemi, ko lektoriranje ni potrebno, bo presodil mentor, ki bo običajno znal oceniti, ali morda zadošča, da se lektorira le uvod, povzetek in zaključek, ali pa celo to ne. Študent se lahko odloči za lektoriranje – in to se tudi priporoča – ne glede na mentorjevo mnenje, saj mentor običajno ni strokovnjak za jezik. Mnogi mentorji se zato s tem sploh ne ukvarjajo, temveč zahtevajo lektoriranje v vsakem primeru.

Če je jezik res zelo dober, bo morebitno lektoriranje tudi sicer potekalo zelo hitro in poceni, morda celo v živo v krajši seansi, kjer se podrobneje pregleda le povzetek, uvod in zaključek. Vendar so taki primeri zelo redki. Tudi v primeru jezikovno kakovostne diplome, kjer lektoriranje ne bi bilo potrebno, je namreč smiselno solektoriranje oziroma branje končnih korektur. Tudi najbolj kakovosten pisec namreč spregleda kako napako, zato mora za njim brati še nekdo drug. Navedeno velja tudi sicer v svetu profesionalnega pisanja, saj vsako knjigo ali članek za siceršnjim jezikovnim pregledom nato vnovič pregleda še ena oseba, ki preveri, če so prejšnji popravki oziroma pripombe ustrezno obravnavane in če pri tem niso morda nastale kakšne nove napake.

Ker je diploma neke vrste knjižna publikacija, je treba zagotoviti standardno jezikovno brezhibnost, podobno kot jo zagotavljajo založbe pri svojih knjigah. Opazimo lahko, da so založbe in tudi časopisi, druge tiskovine in spletišča za jezik poskrbeli do te mere, da skoraj nikjer ne naletimo na jezikovne napake. Seveda se to ni zgodilo samo od sebe, ampak so v ta namen razvili sistem, ki temelji na dvo- ali trinivojskem predhodnem pregledovanju in odobritvi besedila pred vsako javno objavo.

Dodatna pomembnost lektoriranja izhaja iz nevarnosti, da mora zaradi slabega jezika študent diplomo po zagovoru oziroma oceni razvezati, dati lektorirati in znova oddati, kar dodatno zaplete, zavleče in podraži celoten proces. V primeru neustreznega jezika namreč lahko komisija zahteva (vnovično) lektoriranje. Tudi v primeru, ko je morda mentor ocenil, da je jezik ustrezen, to še vedno ni popolno zagotovilo, saj imajo lahko člani komisije drugačne poglede na jezik. Da je jezik brezhiben, mora zato zagotoviti strokovno usposobljen lektor.

Ponudb za lektoriranje diplom je ogromno, zato izbira ni težka. Cene so v splošnem nizke, večinoma od 1 do 1,5 evra na lektorsko stran, ki pomeni okoli 1500 znakov brez presledkov oziroma 300–350 besed. Tudi ponudbe zunaj tega cenovnega okvira niso avtomatično napačne. Glede na pomembnost gre torej za razmeroma majhen strošek. Kljub temu je potrebna previdnost, saj mrgoli nekakovostnih lektorjev, zato je lektorja smiselno izbrati zgodaj, in to predvsem na osnovi priporočil, nikakor pa ne na slepo, v zadnjem trenutku.

Pri tem imajo mnogi študenti neredko težave, saj v fazi zaključevanja v naglici izberejo nekakovostne, sumljivo cenene ali nesorazmerno drage lektorje. Nekateri študenti nato v primeru težav (ko npr. mentor ali komisija zavrne diplomo zaradi slabe kakovosti jezika) celo dostavljajo lektorjeva potrdila (npr. diplome) ali račune. Vse to seveda nima nobenega smisla, saj je treba zgolj zagotoviti, da je tekst jezikovno brezhiben, potrdila in računi pa niso pomembni.

Na osnovi priporočil in referenc je torej smiselno poiskati kakovostnega lektorja že v zgodnji fazi procesa diplomiranja in ne šele, ko je diploma vsebinsko odobrena in se pogosto mudi. Za lektoriranje je treba v procesu tudi načrtovati oziroma rezervirati čas, saj so dobri lektorji pogosto zasedeni in je treba lektoriranje napovedati.

Prav tako velja premisliti, ali od lektorja pričakujemo tudi tehnično urejanje. Gre za zadeve, kot so npr. nastavitev formata, pisave, robov, glave/noge, obojestranske poravnave robov, razmikov med vrsticami, odstavki in naslovi, številčenje strani, številčenje poglavij in podpoglavij, oblikovanje kazal, oblikovanje naslovnice, nastavitev prelomov, zrcalnih robov, morda tudi pravilno citiranje ter navajanje literature/virov v skladu s fakultetnimi pravili. Če vsega tega ne želimo urejati sami, je morda smiselno, da uredimo na enem mestu, za kar se je treba pozanimati pravočasno, saj te storitve ne nudijo vsi lektorji.

Lektoriranje je torej treba vzeti resno in ga okvirno doreči že v fazi načrtovanja, kar v prvi vrsti pomeni naslednje:

  • s problemom lektoriranja se seznanimo na samem začetku procesa diplomiranja;
  • zgodaj v procesu diplomiranja se v svojem socialnem krogu pozanimamo o kakovostnih lektorjih;
  • pri svojih znancih in sorodnikih, ki naj bi obvladali lektoriranje, smo previdni, čeprav jih v primeru dejanske kompetentnosti seveda lahko izberemo;
  • zagotovimo lahka tudi rezervno možnost lektoriranja, če prva izbira v trenutku, ko jo potrebujemo, odpove;
  • pri izbranem lektorju pravočasno napovemo, da bomo potrebovali lektoriranje, in preverimo, ali bo imel takrat čas oziroma koliko časa bo lektoriranje trajalo;
  • za fazo lektoriranja (in popravljanje oziroma preverjanje) načrtujemo dovolj časa in ne živimo v utvari, da bo celoten proces izveden v enem dnevu;
  • razmislimo, če bi pri lektorju želeli urediti tudi tehnično oblikovanje;
  • načrtujemo, da bo treba vse lektorjeve posege nato skrbno preveriti in jih eksplicitno potrditi oziroma sprejeti, spremenjena mesta pa nato še enkrat pregledati in preveriti.

 

<< Nazaj Naprej >>