V primeru multidisciplinarnih diplom ne moremo pričakovati, da bo mentor obvladal več področij. Tako npr. profesor s področja marketinga morda ne obvlada specifičnosti s področja statističnega modeliranja. Podobno so tudi nekatere teme znotraj npr. področja družboslovne informatike tako kompleksne, da je za kakovostno obravnavo potrebno sodelovanje dveh strokovnjakov (npr. za družbena omrežja in anketno metodologijo). V takih primerih je zato smiselno vključiti somentorja.
Načeloma somentor dviga kakovost diplome in bogati izkušnjo diplomiranja. Študent ima namreč interakcijo z dvema profesorjema in torej dobiva dve povratni informaciji o svoji diplomi z dveh različnih področij oziroma z dveh različnih zornih kotov. Na tej osnovi se lahko bistveno več nauči, pa tudi diploma je zato načeloma lahko boljše kakovosti. Proaktivni študenti, ki želijo diplomi dodatno dvigniti kakovost, bodo morda zato kar sami predlagali somentorstvo in s tem povečali verjetnost, da to podpre tudi mentor. Posebej dragoceno je, če je somentor iz prakse, kar nekatere fakultete dovoljujejo (čeprav somentor morda nima formalne habilitacije) ali celo spodbujajo. S tem lahko dobi naša diploma pridih realnosti in uporabnosti.
Po drugi strani somentorstvo zaplete celoten proces, posebej če se profesorja glede določenih vidikov ne strinjata, kar je sicer redko, ni pa nemogoče. V vsakem primeru se število interakcij načeloma podvoji, saj morata prijavo diplome in tudi končni osnutek diplome – morda celo nekatere vmesne različice – odobriti oba profesorja. Vse to lahko podaljša izdelavo proces diplomiranja. Res je sicer, da se sodelovanje obeh profesorjev običajno poenostavi tako, da osnovni mentor opravi glavnino dela, somentor pa se omeji predvsem na konzultacije za del, za katerega je specializiran. Poleg tega somentor pogosto pregleda le končni osnutek, v ostalem pa se praviloma ne angažira. Kljub temu prinaša somentorstvo v celoten proces dodatno kompleksnost, ki je pri ambicioznih diplomah zaradi dodane vrednosti morda dobrodošla, pri minimalističnih pa je seveda nezaželena.
Ambiciozni študenti si lahko somentorja izberejo tudi v tujini, pri čemer zagovor lahko – če to dovoljujejo fakultetna pravila – poteka prek videokonference (npr. Skype). To je seveda dobra odločitev, saj bodo s tem pridobili poučno izkušnjo, razširili svoja obzorja in že na začetku kariere internacionalizirali delovanje. Ob tem bodo diplomsko delo verjetno izdelali v angleščini, kar ima celo vrsto prednosti. V tem okviru velja posebej poudariti – česar študenti običajno ne vedo –, da se tuji strokovnjaki oziroma profesorji (tudi najuglednejši) presenetljivo radi odzovejo na taka povabila.
Pomembno je, da dokončno presojo o vključitvi somentorja prepustimo osnovnemu mentorju in se s tem preveč ne obremenjujemo. Običajno pa se mentorji odločajo takole:
- Če mentor oceni, da področja v celoti nikakor ne more pokriti, se bo zaradi strokovne in etične odgovornosti odločil za somentorstvo in sam predlagal primernega kolega.
- Če s strokovne plati somentor ni absolutno nujen in se mentor počuti dovolj kompetentnega, potem je odločitev kompleksnejša, saj gre zgolj za potencialno možnost, da se s tem poveča kakovost diplome. Res je sicer dokaj verjetno, da na osnovi somentorstva pride do izboljšanja diplome, ni pa to nujno ali avtomatično. Na eni strani se zato mentor zaveda, da mu bo somentor, ne glede na odličnost njunega siceršnjega sodelovanja, nekoliko zapletel in zavlekel delo. V primeru težav ali nesporazumov pa bo somentor celoten proces celo bolj ali manj otežil. To je posebej nevarno, ko imata mentor in somentor različne strokovne poglede ali celo kak osebni antagonizem. Na drugi strani pa obstaja tudi določeno tveganje, da se somentor ne bo posebej poglobil in se bo odzval minimalistično, kar pomeni, da bo z njegove strani zelo malo ali nič dodane vrednosti.
Zgodi se tudi lahko, da osnovnega mentorja povratna informacija s strani kolega somentorja strokovno močno zanima in je zato zelo zainteresiran za sodelovanje, tako da bo mentor, in ne študent, favoriziral somentorstvo.
Pogosto pa bo mentor pri odločitvi o somentorju v prvi vrsti upošteval mnenje študenta: če si ambiciozni študent res zelo želi, da se diplomski proces obogati s somentorjem, mu bo mentor prisluhnil. V ostalih primerih pa bo študenta opozoril na dodatno delo, ki ga zaradi tega čaka, na morebitne zaplete, do katerih lahko pride, ter na tvegano in potencialno omejeno korist oziroma dodane vrednosti, ki bi zaradi sploh lahko tega nastala. Na tej osnovi mu bo somentorstvo morda odsvetoval.
<< Nazaj | Naprej >> |