Pri izbiranju teme za so na voljo štirje osnovni pristopi:

  1. Nadaljujemo s seminarsko oziroma projektno nalogo, ki nam je bila pri nekem predmetu všeč in v katero smo vložili že veliko dela. V takem primeru se lahko za diplomo dogovorimo z mentorjem še v času izdelave seminarske/projektne naloge. Mentorji v splošnem radi sprejmejo diplome na osnovi takega dogovora, saj predstavlja varno izbiro – študenta in temo poznajo, zato ne pričakujejo zapletov. Ker tudi študent pozna tematiko in profesorja, lahko diplomo naredi hitro, saj zgolj nadgradi obstoječi seminar. Pri tem pristopu zato obstajajo dobre možnosti, da se diploma naredi z razmeroma malo dodatnega napora. Seveda pa je v avtorskem smislu treba prispevek diplome jasno ločiti in ga razmejiti od prehodno izdelane seminarske/projektne naloge. Diploma mora biti nadgradnja seminarja, torej nov avtorski prispevek, ki brez izrecnega navajanja oziroma citiranja uporabljenih virov ne sme vključevati besedila seminarske naloge. V primeru nadgradnje seminarske oziroma projektne naloge se študent tudi že dovolj zgodaj zaveže k diplomski temi, tako da lahko o njej pasivno razmišlja, jo poglablja, postopoma zbira literaturo ali pa celo domisli oziroma pripravi morebitno dodatno empirično raziskavo. Na drugi strani tak pristop študenta seveda prikrajša za dragoceno študijsko izkušnjo zaokrožene obravnave povsem nove tematike. Poleg tega obstajata še dve nevarnosti:
    • zasičenost s problematiko nam lahko odvzame veselje, entuziazem in radovednost;
    • nemalokrat je z nadaljnjim poglabljanjem včasih še več dela, saj smo se v problem že prehodno vživeli in se nam odpirajo vedno novi vidiki, tako da postajamo do sebe vse kritičnejši in zahtevnejši. Če se temu pridruži še mentor, potem zlahka zabredemo v zahtevne vode, za kar porabimo veliko več časa, kot smo želeli.
  2. V primeru, da študenta neka tematika posebej zanima, se mu zdi aktualna ali pa je z njo kako drugače povezan, lahko samoiniciativno pristopi k mentorju, ki bi mu glede na svoje področje raziskovanja lahko najbolj pomagal, in ga prosi za usmeritev ali kar predlaga določeno temo. V interakciji s potencialnim mentorjem (glej 2.2.1 Izbira mentorja) lahko na tej osnovi nastane kakovostno izhodišče in tudi dobra diploma. Profesorji so za tak način v splošnem odprti, mnogi se tega razveselijo, saj se s tem tudi njim razširjajo obzorja, posebej če je študent načel nek nov problem, ki ga profesor pravzaprav ne pozna, kar v času ekspanzije raziskovalnih področij in internetnega dostopa do množice virov ni tako redko. Razveselijo se tudi zato, ker so tovrstni motivirani študenti v bistvu redki in s tem dragoceni. Tak pristop je za študenta posebej dragocen, ker odraža in tudi dodatno razvija zrelost, proaktivnost ter ciljno usmerjenost študenta, ki v življenju točno ve, kaj hoče. Seveda pa je tak pristop tudi bolj zahteven. Običajno namreč traja kar nekaj časa, da se tema dobro definira, zaokroži in usede. Posebej kritična in zahtevana je lahko v takem primeru predvsem opredelitev empiričnega dela.
  3. Diplomo lahko vežemo na nek zunanji projekt, študentsko delo ali službo, študent pa na tej osnovi poišče tudi primernega mentorja. Velika prednost takega pristopa je, da lahko dosežemo prekrivanje dela in diploma, ki močno zmanjša čas, potreben za proces diplomiranja. V zadnji fazi smo lahko za določen obseg dela na diplomi celo plačani, kar je zelo pametna odločitev. Prednost je tudi dejstvo, da problematiko dobro poznamo, zato uvodno razgledovanje ni potrebno. Kot slabost lahko izpostavimo dejstvo, da se s tem odrekamo izkušnji obdelave nove in samostojne teme. Pojavi pa se lahko tudi problem, da se določeno tematiko, ki za diplomo morda ni najprimernejša, na silo ukaluplja v proces diplomiranja. V določenih primerih lahko nastanejo tudi težave z intelektualno lastnino in avtorskimi pravicami, kar je treba npr. z glavnim avtorjem projekta oziroma morebitnim delodajalcem odkrito razčistiti. Raziskave oziroma besedila, ki nam ga je nekdo plačal oziroma smo ga izdelali v službenem času za delodajalca ali naročnika, namreč ni mogoče brez ustreznih pojasnil, citiranj in razmejitev vključiti v diplomo. Tovrstno prekrivanje ni usodno, zahteva pa ustrezno in transparentno obravnavo (glej podpoglavje 3.2 Avtorstvo in etika).
  4. Četrta in na en način najbolj pasivna strategija je čakanje na razpis tem ali celo na njihovo morebitno javno predstavitev. Tak pristop ima seveda celo vrsto prednosti:
    • Študent si lahko vzame dovolj časa za izbiro, saj so teme običajno objavljene oziroma predstavljene že na začetku zadnjega letnika.
    • Pogosto so teme vezane tudi na raziskovalne ali razvojne projekte mentorja, kar jim daje poseben pečat realnosti, saj omogočajo stik z najaktualnejšim raziskovanjem.
    • Mentorji med razpisane teme uvrščajo svoje najbolj domišljene in primerne teme. Z drugimi besedami, to so po mnenju mentorjev njihove najboljše teme v določenem študijskem letu.
    • Gre tudi za teme, ki mentorje očitno tako zanimajo, da so jih razpisali, torej se ob njih počutijo kompetentne, hkrati pa jih razumejo kot izziv, zato lahko pričakujemo, da bodo na njih delali z veseljem. To včasih ni povsem nezanemarljivo, saj lahko v primeru, ko profesorju »vsilimo« neko svojo temo, v procesu diplomiranja občutimo njegovo pomanjkanje interesa zanjo.
    • Ker je profesor seveda večji poznavalec določenega področja kot študent, je tudi po tej plati logično, da prvi korak k identifikaciji teme naredi profesor in ne študent, tako kot je sicer to v zgornjih treh primerih.
    • V takem primeru je rešena tudi cela vrsta izvedbenih vidikov – ki sicer lahko v primerih, ko temo izbere študent, terjajo precej napora in iteracij z mentorjem – kot npr. izbira naslova, nabor literature, opredelitev hipotez oziroma raziskovalnih vprašanj in določitev empirije. Vse navedeno je v primeru, da je temo razpisal mentor, že določeno oziroma domišljeno, s čimer nam bo prihranjenega veliko dela.
    • Ker je temo izbral mentor, ni tudi nobenih dvomov glede njene izvedljivosti, kar je lahko v drugih primerih resno vprašanje.

—————————–

Pri vseh strategijah smiselno, da pohitimo in se ne odločamo šele takrat, ko se bližajo roki za oddajo. To je še posebej pomembno v obeh ekstremnih primerih, ko želimo opraviti bodisi skrajno minimalistično bodisi zelo ambiciozno diplomo (glej podpoglavje 1.2 Nivo zahtevnosti).

Pri zamujanju oziroma odlaganju z izbiro diplome obstaja nevarnost, da temo izberemo zadnji hip, na hitro, impulzivno, na osnovi subjektivnega kriterija všečnosti teme ali celo – kar je še pogostejše in še manj primerno – na osnovi všečnosti profesorja. Impulzivna izbira v zadnjem hipu je na videz manj naporna od ostalih pristopov, saj za razmislek ne jemlje nobenega časa, vendar pa lahko zaradi nepremišljenosti, preskromnega časa za odločanje, površnosti kriterijev, prevladovanja površnega občutka všečnosti ter odsotnosti kakovostnega predhodnega informiranja sprejmemo slabo odločitev. Zgodi se tudi, da niti ne vemo točno, kaj sploh se pri določeni temi pričakuje, saj nismo imeli dovolj časa, da bi dobro razmislili.

Tovrstna strategija nepremišljenih odločitev, ki jih sprejemamo na hitro in v zadnjem hipu, je tudi slaba popotnica za našo nadaljnjo kariero in življenje nasploh. Namesto da bi se vzeli v roke in proaktivno načrtovali svoje korake, vse to prepuščamo spletu naključnih okoliščin in neki odločitvi, ki jo sprejmemo na hitro, v naglici in pod pritiskom. S tem tvegamo, da v primeru neugodnih okoliščin pridobimo manj kakovostno diplomsko izkušnjo ali pa naletimo celo na težave (npr. izkaže se lahko, da nam tema ali mentor ne ustreza).

Glede razmerja med izbrano strategijo iskanja teme ter nivojem zahtevnosti med štirimi načini ni bistvenih razlik – vsi so enako primerni tako za ambiciozne kot za minimalistične diplome. Ambicioznost je namreč komponenta, ki je neodvisna od načina iskanja teme. Na drugi strani pa je nivo zahtevnosti (glej podpoglavje 1.2 Nivo zahtevnosti) pri izbiri teme seveda eden glavnih vidikov, ki ga je treba imeti stalno pred očmi, ne glede na strategijo izbiranja.

Dodati velja, da je pri izbiri teme smiselno preveriti, ali smo pri tem vezani zgolj na ozke teme našega študijskega programa. Nekateri programi so sicer v tem pogledu zelo strogi in dovoljujejo le teme, ki jih razpišejo oziroma mentorirajo predavatelji njihovega programa. Pogosto pa študijski programi dovoljujejo izbiro teme in mentorja tudi iz bolj ali manj razširjenega področja študijskega programa ali celo izven programa. V takem primeru imamo iz matičnega programa praviloma mentorja ali somentorja (2.2.2 Somentorstvo).

<< Nazaj Naprej >>