Vloga umetne inteligence

Umetna inteligenca (UI) predstavlja eno največjih sprememb v zgodovini akademskega pisanja. Temeljito spreminja način iskanja informacij, organizacije dela in tvorjenja besedil. Hkrati pa ne spreminja osnovnega poslanstva diplomskega, magistrskega ali doktorskega dela: dokazati sposobnost samostojnega, odgovornega in strokovno utemeljenega raziskovalnega dela. Zaradi tega bo tudi v prihodnje odločilnega pomena ne to, ali je študent uporabljal umetno inteligenco, temveč kako jo je uporabljal in kolikšen del intelektualnega prispevka je ostal njegov lasten.
V nadaljevanju na kratko povzemamo, kaj je to zgodilo, kakšna pravila so ob tem sprejele univerze in kaj to pomeni za posamezne korake diplomiranja. Izraz diploma še naprej uporabljamo kot skupno ime za zaključna dela vseh stopenj.

Kako je UI posegla v pisanje

Bistvena sprememba je, da pisanje ni več pretežno samotno delo, temveč postaja dialog z orodjem. UI lahko v nekaj sekundah predlaga kazalo, povzame članek, ponudi raziskovalna vprašanja, preoblikuje odstavek, prevede besedilo, napiše programsko kodo za analizo ali jezikovno izpili osnutek. S tem se je močno znižala začetna bariera, torej problem praznega lista, ki je bila tradicionalno eden ključnih razlogov za odlaganje diplome.

Hkrati so se pojavila nova tveganja. UI proizvaja gladko in prepričljivo besedilo, ki je lahko vsebinsko plitvo, posplošeno ali napačno. Navaja lahko izmišljene vire (t. i. halucinacije). Predvsem pa študenta vodi v skušnjavo, da tudi razmišljanje, torej jedro intelektualnega dela, prepustijo orodju. Na drugi strani se težišče dela z vstopom UI premika od tvorjenja besedila k kreativnem razmišljanju, presojanju, preverjanju in predelavi.

Ukrepi, omejitve in etični standardi

Univerze so se sprva odzivale zelo različno, od prepovedi do neopredeljenosti. Danes večinoma prevladuje model odgovorne in pregledne uporabe. Na Univerzi v Ljubljani veljajo Smernice UL za uporabo UI (Univerza v Ljubljani, 2026), ki določajo minimalna skupna izhodišča za študente in zaposlene, članice in oddelki pa jih dopolnjujejo s svojimi pravili. Tipične sestavine takšnih pravil so:

  • Odgovornost. Za vsebino dela je vedno v celoti odgovoren študent. UI ne more biti navedena kot avtor ali soavtor.
  • Transparentnsot. Uporabo, ki pomembno vpliva na vsebino, strukturo, argumentacijo, analizo ali zaključke, je treba navesti: katero orodje, za kakšen namen, v kateri fazi dela in kako je bil rezultat preverjen. Ob oddaji zaključnega dela v Repozitorij UL študent v izjavi označi, ali je pri pripravi dela uporabil orodja UI ali ne.
  • Razmejitev dopustnega. Jezikovni pregled in prevod lastnega besedila, začetna orientacija po temi in pomoč pri strukturiranju so praviloma dovoljeni. Prepovedani pa so dobesedno prevzemanje izdelkov UI brez navedbe, izmišljeni viri in podatki ter parafraziranje tujih besedil z namenom prikrivanja plagiatorstva.
  • Preverjanje virov. Navajamo lahko le vire, ki smo jih dejansko poiskali, prebrali in razumeli.
  • Varstvo podatkov. V javna orodja ne vnašamo osebnih podatkov, neobjavljenih tujih rezultatov ali avtorsko varovanih gradiv. To velja na primer tudi za odgovore anketirancev.
  • Ravnanje ob sumu. Orodja za zaznavanje UI niso samostojen dokaz kršitve, študent pa mora znati pojasniti, kako je delo nastalo. Zato je priporočljivo hraniti vmesne različice, zapiske in osnutke.

Pomembno je tudi privzeto pravilo. Če posebna pravila niso določena, je uporaba UI dopustna le v podpornem obsegu, ki ne posega v avtorstvo, samostojno argumentacijo in izkazovanje doseženega znanja. To se ujema z načelom, ki ga to spletišče uporablja za avtorsko pomoč tretjih oseb (glej Dovoljena pomoč). Pomoč je dopustna, dokler ne sega na področje kompetenc, ki bi jih moral diplomant sam obvladati in v diplomi izkazati.

Ker se zmožnosti UI spreminjajo tako rekoč iz meseca v mesec, se hitro spreminja tudi regulativa. Jedro pa ostaja stabilno. Osebna odgovornost avtorja, transparentnost, prepoved prikrivanja in izmišljanja ter preverjanje virov so v bistvu le razširitev dolgo veljavnih načel akademske integritete in se ne bodo bistveno spremenili.

Med institucijami in programi se razlikujejo predvsem štirje vidiki:

  • Meja dovoljenega glede na disciplino in stopnjo študija. Pri npr. novinarstvu, programiranju ali statistiki so ključne različne kompetence, zato so različne tudi omejitve. Nekateri programi imajo lastne smernice, ki lahko zahtevajo tudi priložene pozive (prompte).
  • Oblika razkritja. Ta sega od kratke opombe do posebne izjave s prilogami.
  • Vloga mentorja. Mentor lahko uporabo za posamezno delo omeji ali razširi.
  • Zahteve revij in založnikov. Te postanejo pomembne, kadar diploma vodi v objavo.

Najhitreje se spreminjajo vidiki, vezani na tehnologijo. To so seznami priporočenih (institucionalno licenciranih) orodij in pravila za nove vrste uporabe, npr. agentne sisteme, ki samostojno iščejo vire, analizirajo podatke ali pišejo kodo. Spreminjajo se tudi pravila citiranja izdelkov UI v standardih, kot je APA, ter načini preverjanja znanja. Pri slednjih je vse več poudarka na zagovoru, vmesnih oddajah in refleksiji procesa dela. Študentu zato svetujemo, da pravila preveri ob začetku in ponovno pred oddajo. Dogovor z mentorjem naj tako kot pri drugih potencialno spornih vidikih potrdi pisno, vsaj po e-pošti.

Ali je pisanje z UI hitrejše?

Hitrejše so predvsem rutinske in tehnične naloge: orientacija po temi, strukturiranje, jezikovno urejanje, prevajanje, oblikovanje, priprava kode za statistične analize in izdelava povzetka. Jedro diplome pa ostaja enako zahtevno. Sem sodijo oblikovanje lastnega raziskovalnega problema, branje in razumevanje virov, empirični del, argumentacija in interpretacija ter usklajevanje z mentorjem.

Na drugi strani UI prinaša novo delo. Treba je preveriti vsako trditev in vsak vir ter generično besedilo predelati v lastno. Kdor tega ne opravi, bo hitreje prišel do osnutka, pogosto pa tudi hitreje do vrnjenega osnutka. Ob preudarni uporabi lahko realno pričakujemo zmeren prihranek časa, predvsem pri minimalistični in spodobni diplomi. Pri ambiciozni diplomi UI bolj kot čas poveča dosegljivo kakovost in obseg. Ker so orodja na voljo vsem, se postopoma zvišujejo tudi pričakovanja glede jezikovne in formalne dovršenosti.

Upoštevanje predlogov UI

Pogosto vprašanje je, ali sme študent svoj osnutek »spustiti skozi UI«, torej ga dati v pregled jezikovnemu modelu, in nato upoštevati njegove predloge za popravke. Kratek odgovor je: praviloma da, vendar z nekaj pomembnimi razlikami glede na to, kakšne predloge upoštevamo in kako.

Popravki slovnice, pravopisa, ločil, tipkarskih napak, jasnosti in tekočnosti izražanja so npr. po Smernicah UL dovoljeni in jih praviloma ni treba posebej navajati, če UI ne dodaja novih idej, argumentov, virov, primerov ali zaključkov (Univerza v Ljubljani, 2026). Takšna uporaba je tudi skladna s priporočilom, da mentorju ne oddajamo osnutkov z jezikovnimi in tipkarskimi napakami (glej Faze pisanja). Če mentor ali program zahteva izjavo o uporabi UI, pa tudi tovrstno uporabo navedemo.

UI pa lahko osnutek bere tudi kot kritični bralec, evalvator ali celo kot mentor. Opozori lahko na šibko argumentacijo, preskoke v toku pripovedi, neustrezno strukturo poglavij, manjkajoče definicije ali neskladja med hipotezami in rezultati. Takšni predlogi so po naravi podobni komentarjem kolega ali zunanjega bralca (glej Zunanji bralci) in so legitimni, dokler jih študent presodi in vsebinske popravke izvede sam. Kadar pa upoštevanje predlogov pomembno spremeni strukturo, argumentacijo ali vsebino dela, je uporabo UI treba navesti, saj je po Smernicah UL razkritje potrebno vedno, kadar UI bistveno vpliva na način predstavitve, strukturo ali argumentacijo.

Posebej problematično pa je enostavno in nekritično sprejemanje popravljene verzije, ki jo lahko študent zahteva od UI. Gre za to, da UI ne daje le predlogov, temveč sama na novo napiše odstavke ali poglavja, študent pa jih le sprejme. To ni več pregled osnutka, temveč tvorjenje besedila z UI. V tem primeru je obvezna jasna navedba, za jedrne dele dela (argumentacija, interpretacija, zaključki) pa je takšna raba praviloma nedopustna ali dopustna le z izrecnim soglasjem mentorja.

Nekaj usmeritev:

  • Podatki v osnutku. Če osnutek vsebuje osebne podatke (npr. citate intervjujev z možnostjo identifikacije), zaupne podatke organizacije ali neobjavljene tuje rezultate, ga v javno orodje ne vnašamo. Uporabimo lahko institucionalno priporočeno orodje ali pa takšne dele predhodno odstranimo oziroma anonimiziramo.
  • Pravila mentorja in programa. Mentor lahko pregled z UI omeji, npr. kadar želi oceniti študentovo samostojno izražanje.
  • Kakovost predlogov. Predlogi UI niso vedno pravilni. UI lahko »popravi« strokovni izraz v napačnega, zgladi nianse ali besedilo poenoti v značilen, generičen slog. Vsak predlog zato presodimo.
  • Arhiviranje. Hranimo različico pred pregledom in po njem. To je najboljši dokaz, da je jedro besedila naše, če bi se kdaj pojavil dvom.

Priporočeno zaporedje: najprej napišemo lastno besedilo, nato ga damo v pregled UI, predloge kritično presodimo in popravke vnesemo sami. Raziskave kažejo, da je takšno zaporedje (najprej lastno delo, nato UI) z vidika učenja bistveno ugodnejše od obratnega (Kosmyna idr., 2025).

Spremembe po posameznih korakih
  1. Odločitev. Sprememb je malo, saj gre za osebno odločitev o času in zahtevnosti. UI pa lahko pomaga pri hitrem razgledu po vsebinskih možnostih in po samem procesu, npr. kaj nas čaka in koliko dela je realno. Nižja začetna bariera lahko tudi zmanjša odlašanje.
  2. Prijava. UI pomaga pri iskanju in ožanju teme, oblikovanju iskalnih izrazov, prvem pregledu literature in jezikovnem urejanju dispozicije. Vire pa poiščemo v bibliografskih bazah in jih preverimo sami. Prijava mora izražati naše razumevanje problema.
  3. Načrt. Projektni in časovni načrt pripravimo hitreje. Nov element je načrt uporabe UI: katera orodja bomo uporabljali, za kaj in kako bomo uporabo dokumentirali. O tem se je smiselno dogovoriti z mentorjem že na prvem sestanku.
  4. Raziskovanje. UI lahko veliko pomaga pri pripravi vprašalnika, kodiranju odgovorov, statistični analizi in programski kodi. Metodološke odločitve, interpretacija in zaključki pa ostajajo naši. Podatkov anketirancev ne vnašamo v javna orodja. Morebitne sintetične podatke jasno označimo.
  5. Pisanje. Tu je sprememba največja. UI lahko služi kot sogovornik pri strukturiranju, kot kritični bralec osnutka ter kot lektor in prevajalec (glej poglavje 6). Priporočamo, da osnovno besedilo, zlasti argumentacijo, interpretacijo in zaključke, pišemo sami. UI uporabimo za izboljšave in preverjanje, ne obratno. Vsak vir preverimo in hranimo vmesne različice. Mentorju oddamo le osnutek, za katerega lahko zagovarjamo vsako vrstico.
  6. Zaključevanje. Ob oddaji priložimo izjavo o uporabi UI. Tehnični pregled, oblikovanje in povzetek so hitrejši. Večji pomen dobi zagovor, kjer mora študent pokazati, da obvlada vsebino in zna pojasniti, kako je delo nastalo.