Razen priprave prezentacije se na zagovor ne da kaj posebej pripraviti in se s tem  obremenjevati. Glavno je, da smo čim bolj sproščeni, kar nam bo uspelo, če razumemo osnovni namen zagovora: gre za prijetno in nekoliko slovesno družabno formalnost ob zaključku študija ter za majhen test preverjanja našega avtorstva, iznajdljivosti in zrelosti. Nekaj ur priprav je kljub temu potrebnih, predvsem za (A) poznavanje diplome, (B) poznavanje članov komisije, (C) priprave za nastop.

A. Poznavanje diplome

Preveriti velja lastno poznavanja diplome, posebej v primerih, ko je od oddaje do zagovora preteklo več časa. Študent mora namreč imeti strukturo diplome in celotne besedilo zelo jasno v svoji glavi. Stati mora za vsakim stavkom in za vsako argumentacijo. Pripravljen mora biti pojasnjevati vse izračune, zaključke, ugotovitve in navedbe.  Vse to v primeru, ko je študent napisal kakovostno diplomo ne bi smelo biti težko, še posebej, ker jo je preveril in potrdil mentor.

B. Poznavanje članov komisije

Opcijsko lahko študent pogleda raziskovalna področja članov komisije, predvsem morebitne objave, ki segajo na področje njegove pripombe. S te strani namreč lahko pričakuje kako vprašanje. Tudi sicer je dobro, da ima študent vsaj grobo predstavo o profilu članov komisije, saj lahko omogoča učinkovitejše odgovarjanje.  Določene elemente lahko študent vključi tudi v predstavitev (npr. izpostavi vidik, za katerega utemeljeno domneva, da zanima določenega člana komisije). Ni pa vse to bistvenega pomena in študenti se običajno s tem ne ukvarjajo, vsekakor pa lahko tovrstna priprava pripomore k boljšemu vtisu. Lahko je celo osnova za morebitno raziskovalno ali poslovno sodelovanje oziroma mreženje z določenim članom komisije.

C. Priprava nastopa

Študent pri predstavitvi (praviloma v programu MS PowerPoint, PPT) upošteva naslednje (podrobna priporočila za javno predstavitev so na povezavi Viri – Prezentacija):

  • če je predpisanih 10 minut, naj se omeji na dobrih pet minut (!), kar ni enostavno in zahteva priprave ter disciplino. Predvsem je treba za to imeti le približno pet (in ne 10, 15, 20 ali 30) prosojnic, poleg uvodne in zaključne. V vsakem primeru bo namreč predstavitev daljša, ker pripovedovanje traja v realnosti nekoliko dlje, in tudi zato, ker bo morda zastavljeno kakšno sprotno podvprašanje, tako da se čas zlahka približa desetim minutam, ki so običajno predvidene v pravilniku. Nekoliko krajša načrtovana predstavitev omogoča, da je študent povsem sproščen, ker se mu ne mudi, in zato lahko tudi še kaj doda in improvizira. V miru lahko odgovarja na kakšna tekoča podvprašanja, kar hkrati pomaga, da se komisija v tem času ne dolgočasi. Če ni nekega dobrega razloga (npr. predhodni dogovor z mentorjem), pa kljub temu ni smiselno zaključiti predstavitve bistveno prej kot v desetih minutah;
  • nikakor pa se ne sme prekoračiti uradno določenega časa, npr. desetih minut. Doma je zato smiselno vaditi časovni potek oziroma »timing« (zaželeno pred občinstvom) in testirati dolžino govora;
  • upoštevati velja splošna načela predstavitev: zanimiva iztočnica na začetku, sledita razlaga ali princip zgodbe in postopno bližanje glavni poanti. Upoštevamo tudi strukturiranje snovi, posebej osnovno razdelitev na uvod, jedro in zaključek. Poskrbimo za rdečo nit. Priporočljivo se je na koncu vrniti na uvodni stavek ali misel. Zavedati se je treba tudi osnovnega načela pripovedovanja zgodb. Pri tem seveda ne smemo pretiravati (npr. It’s All Abouot Storytelling), nekaj marketinškega oziroma promocijskega duha pa velja vsekakor dodati;
  • v dveh do treh minutah lahko študent jasno in razločno (!) pove osnovni problem in glavno ugotovitev, nato pa je priporočljivo predvsem dodajanje vidikov, ki jih morda ni vključil v diplomo (npr. naknadna spoznanja, širši kontekst), so pa vseeno pomembni ali vsaj zelo zanimivi. Dobro je dodati še kakšno informacijo o poteku in nastanku diplome, npr. kak poseben motiv za ukvarjanje s to temo in podobno. Doda se lahko tudi kakšno novo misel, kak naknadni, nov pogled, širši vpogled, ki v diplomi ni zapisan – vse to so bistveni elementi ustne predstavitve (in ne dolgočasno povzemanje diplome, ki jo je komisija že tako prebrala). Če takih idej ni, je tudi v redu – v takem primeru se povzame uvod in zaključek ter pokomentira kakšno najpomembnejšo tabelo ali sliko;
  • nikakor se ne sme preveč ponavljati kazala in celotne zgodbe iz diplome. Komisija je to prebrala (!) in ne vidi rada, da nekdo dobesedno ponavlja alineje iz svoje diplome.

Glede elektronskih prosojnic (npr. PPT) velja izpostaviti predvsem naslednje:

  • prosojnice sploh niso nujne. Lahko seveda izboljšajo vtis in olajšajo predstavitev in res je, da so postale nekakšen standard. Prav tako nekoliko pomagajo razelektriti pozornost, ki je sicer usmerjena na bodočega diplomanta;
  • vsekakor so zaželeni in koristni tudi (kratki) videi in druge multimedije;
  • pri prosojnicah posebej pazimo, da:
    • so črke dovolj velike (vsaj 20 pt);
    • na eni prosojnici ni preveč vrstic (maksimalno deset);
    • da na prosojnicah ni prepodrobnih tabel in drugih primerov velikega števila podatkov;
    • je kontrast ustrezen (npr. črne črke na beli podlagi ali obratno);
    • ni jezikovnih napak.

Kot rečeno so nadaljnje podrobnosti glede prezentacije, vključno s pripravo prosojnic, v Virih-Prezentacija.

<< Nazaj         Naprej >>