Okvirni potek zagovora je v splošnem naslednji:

  • kandidat in občinstvo se uvodoma umakneta, da se komisija pogovori o morebitnih problemih ali predhodnih vtisih (ta del se lahko izjemoma tudi preskoči, ampak le, če je komisija v tem izrecno soglasna);
  • vsi stojijo, medtem ko predsednik komisije prebere osnovne informacije;
  • vsi sedejo, nakar predsednik komisije razloži potek zagovora;
  • mentor prebere oziroma poda poročilo;
  • sledi kandidatova predstavitev diplome, za kar ima običajno na voljo deset minut;
  • komisija poda vprašanja in študent po kratkem odmoru za razmislek ali brez njega nanje odgovarja;
  • komisija nato ostane sama v prostoru in oceni nalogo, nakar pokliče kandidata in občinstvo ter razglasi rezultat (takrat vsi stojijo);
  • takoj po zagovoru diplomant lahko gre v študentski referat, kjer dobi začasno potrdilo o diplomiranju, ki ima polno veljavnost.

Slovesna izročitev listine običajno sledi čez nekaj mesecev. Pred zagovorom je vsekakor dobro prebrati ustrezen pravilnik, kjer je predstavljen celoten potek zagovora.

V nadaljevanju so podrobneje obravnavni le najbolj ključni vidiki zagovora: kandidatova predstavitev diplome, izpraševanje s strani komisije ter siceršnja drža kandidata v celotnem procesu.

Kandidatova predstavitev

Kandidat naj pri predstavitvi (praviloma v programu MS PowerPoint, PPT) upošteva naslednje (podrobna priporočila za javno predstavitev so v virih Prezentacija):

  • omeji se naj na dobrih pet minut (!), kar ni enostavno in zahteva posebno disciplino. Predvsem je treba za to imeti le približno pet (in ne deset, petnajst, dvajset ali trideset) PPT-drsnic. V vsakem primeru bo predstavitev daljša, ker bo morda zastavljeno kakšno sprotno podvprašanje, tako da se čas približa desetim minutam, ki so običajno predvidene v pravilniku. Nekoliko krajša načrtovana predstavitev omogoča, da je študent povsem sproščen, ker se mu ne mudi, in zato lahko tudi še kaj doda in improvizira. V miru lahko odgovarja na kakšna tekoča podvprašanja, kar hkrati pomaga, da se komisija v tem času ne dolgočasi. Če ni nekega dobrega razloga (npr. predhodni dogovor z mentorjem), kljub temu ni smiselno zaključiti predstavitve bistveno prej kot v desetih minutah;
  • nikakor ne velja prekoračiti desetih minut (!). Doma je zato smiselno vaditi »timing« (zaželeno pred občinstvom) in testirati dolžino govora;
  • druge priprave na zagovor niso potrebne. Na zagovor se v vsakem primeru ne da pripraviti do zadnje malenkosti in nekaj dni pred zagovorom se s tem ni treba obremenjevati. Glavno je, da smo čim bolj sproščeni, kar nam bo uspelo, če točno razumemo smisel zagovora: gre za prijetno družabno formalnost ob zaključku študija in majhen test preverjanja naše iznajdljivosti in zrelosti;
  • upoštevati velja splošna načela predstavitev: zanimiva iztočnica na začetku, sledi razlaga ali princip zgodbe in postopno bližanje glavni poanti. Upoštevamo tudi strukturiranje snovi, posebej osnovno razdelitev na uvod, jedro in zaključek. Poskrbimo za rdečo nit. Priporočljivo se je na koncu vrniti na uvodni stavek ali misel. Zavedati se je treba tudi osnovnega načela pripovedovanja zgodb;[1]
  • v dveh do treh minutah lahko študent jasno in razločno (!) pove osnovni problem in glavno ugotovitev, nato pa je priporočljivo predvsem to, da doda nekaj, česar morda ni vključil v diplomo (npr. naknadna spoznanja, širši kontekst), je pa vseeno pomembno ali vsaj zelo zanimivo. Dobro je dodati še kakšno informacijo o poteku in nastanku diplome, npr. kak poseben motiv za ukvarjanje s to temo in podobno. Doda se lahko tudi kakšno novo misel, kak naknadni, nov pogled, širši vpogled, ki v diplomi ni zapisan – vse to so bistveni elementi ustne predstavitve (in ne dolgočasno povzemanje diplome, ki jo je komisija že tako prebrala). Če takih idej ni, je tudi v redu – v takem primeru se povzame uvod in zaključek ter pokomentira kakšno najpomembnejšo tabelo ali sliko;
  • nikakor se ne sme preveč ponavljati kazala in celotne zgodbe iz diplome. Komisija je to prebrala (!) in ne vidi rada, da nekdo dobesedno ponavlja alineje iz svoje diplome.

Glede PPT-drsnic velja naslednje:

  • PPT-drsnice sploh niso nujne. Lahko seveda izboljšajo vtis in olajšajo predstavitev in res je, da so postale nekakšen standard. Prav tako nekoliko pomagajo razelektriti pozornost, ki je sicer usmerjena na diplomanta;
  • vsekakor so zaželeni in koristni tudi (kratki) videi in druga multimedija;
  • pri PPT-drsnicah posebej pazimo, da:
    • so črke dovolj velike (vsaj 20 pt),
    • na eni prosojnici ni preveč vrstic (maksimalno deset),
    • je kontrast ustrezen (npr. črne črke na beli podlagi ali obratno),
    • ni jezikovnih napak.

Vprašanja komisije

Po predstavitvi komisija postavlja vprašanja:

  • študent pozorno posluša vprašanja. Če je kaj nejasno, lahko takoj vpraša in že s tem pokaže svojo kompetentnost;
  • vseh približno tri do devet vprašanj si študent načeloma sproti zapisuje. Glede morebitnega odmora, do katerega ima študent pravico, se vnaprej dogovori z mentorjem. Nekateri mentorji odmora izrecno ne želijo, saj so zelo zaposleni. Študent jim lahko ugodi, lahko pa tudi ne, če čuti, da res potrebuje čas za razmislek. Na vprašanja se odgovarja po vrsti (včasih se sorodna vprašanja lahko združi). Če komisija izrecno dovoli ali si tako zaželi, pa lahko študent na vprašanja odgovarja tudi kar zaporedno in interaktivno (vprašanje – odgovor), kar je precej hitreje in tudi učinkoviteje, saj omogoča večjo interaktivno poglobitev;
  • v splošnem vprašanja največkrat ciljajo na širši pogled, najraje v povezavi s področjem profesorja, ki vprašanje postavlja. Nemalokrat pa se vprašanja nanašajo tudi na kakšno dodatno pojasnilo ali šibko točko iz diplome, zato je smiselno malce pogledati področje ali bibliografijo profesorjev v komisiji. Če je kateri od članov komisije na področju diplome napisal kaj relevantnega, v diplomi pa to ni omenjeno ali pa je omenjeno pomanjkljivo, potem so možne celo določene težave. Nekateri so namreč zelo občutljivi na nenavajanje njihovega dela in je to sploh prva stvar, ki jo v diplomi pogledajo (ali so citirani ali ne);
  • v nobenem primeru se na vprašanja ne moremo kaj posebej pripraviti vnaprej, ker so nepredvidljiva, zato se s tem ni treba obremenjevati;
  • odgovarja se čim krajše, bistveno in koncizno. Poleg pravega odgovora se od študenta pričakuje, da pri tem pokažete svojo izobrazbo, širino in iznajdljivost. Prav to je tudi bistvo zagovora.

Odnos in drža kandidata

Seansa zagovora diplome sodi med tiste pomembne dogodke, ki si jih vsi študenti praviloma zelo razločno zapomnijo za celo življenje. Zato velja pri tem upoštevati naslednje:

  • vsaka trema na zagovoru je povsem odveč, ker nič ne more iti narobe. To ni izpit. Praktično nihče še ni padel na zagovoru, čeprav je to teoretično mogoče in v pravilniku tudi predvideno (v takem primeru se zagovor ponovi). V zgodovini fakultete ali univerze morda obstaja tudi kak tovrsten primer, vendar je verjetnost za to tako majhna, da zanjo ni treba skrbeti. Bistveno manjša je namreč od verjetnosti, da npr. na poti domov doživimo prometno nesrečo, kar pa nas zaradi nizke verjetnosti ne skrbi. Kakršnakoli trema je komisiji precej nerazumljiva in odveč;
  • še bolj se je treba izogniti drugi skrajnosti – omalovaževanju pomena diplome, preziranju formalizmov, podcenjevanju komisije ter tihemu posmehu celotni proceduri in njeni odvečnosti;
  • komisija mora čutiti, da zagovor diplome razumete kot zanimiv, pomemben in slovesen strokovno-družaben dogodek;
  • zavedati se je treba, da je komisija v splošnem dobrohotna, dobronamerna in vam želi uspeh;
  • nekateri člani so lahko včasih (vendar zelo redko) v svojih vprašanjih agresivni, nezadovoljni, vrtajoči in zahtevni – vendar je to običajno le igra za popestritev in preverjanje, koliko je kandidat zmožen ostati priseben, odgovarjati trezno in se ne zmesti. Pri ocenjevanju so taki člani komisije nemalokrat še posebej naklonjeni visoki oceni;
  • pogosto se članom komisije tudi zelo mudi, saj so zelo zaposleni. V takem primeru je še posebej smiselno, da je študentova predstavitev kratka. Komisija prav tako ne želi zapletov – radi bi izvedeli, kaj je novega, sprožili malce intelektualne debate in malo pokramljali;
  • celotna drža naj bo nekoliko svečana, akademska, pazimo, da smo vseskozi spoštljivi, prisebni in nadvse vljudni; ni odveč tudi kak bolj formalen nagovor (npr. »Spoštovana komisija …«), ne sme pa se s tem pretiravati.

[1] Storytelling: We are not to ‘debrief‘, but to inform, entertain, persuade, provoke, enlighten and make ourselves remembered.

 

<< Nazaj Naprej >>