V pogledu poteka zagovora so pomembna predvsem naslednji vidiki: (A) struktura zagovora, (B) nastop študenta, (C) vprašanja komisije in (D) splošna drža študenta.

A. Struktura zagovora

Pred zagovorom je vsekakor dobro prebrati ustrezen pravilnik, kjer je predstavljen celoten potek zagovora, in ga v informacijo dobi tudi študent skupaj z pozivom za zagovor. Med fakultetami namreč obstajajo določene razlike. Kljub temu pa je okvirni potek zagovora v splošnem naslednji:

  1. kandidat in občinstvo se uvodoma umakneta iz prostora za zagovor, da se komisija pogovori o morebitnih problemih ali predhodnih vtisih (ta del se lahko tudi preskoči, če je komisija v tem soglasna);
  2. predsednik komisije svečano prične zagovor in prebere osnovne informacije (pogosto se zahteva, da takrat vsi stojijo);
  3. predsednik komisije nato razloži potek zagovora;
  4. mentor poda poročilo oziroma opcijski komentar;
  5. sledi kandidatova predstavitev, za kar ima običajno na voljo 10 minut (na nekaterih programih druge stopnje tudi do 20 minut);
  6. komisija poda vprašanja in študent po kratkem odmoru za razmislek ali pa brez njega nanje odgovarja;
  7. komisija nato ostane sama v prostoru in oceni nalogo;
  8. komisija pokliče kandidata in občinstvo;
  9. predsednik komisije razglasi rezultat (takrat običajno vsi stojijo) in ga po potrebi tudi utemelji, kar lahko komentirajo tudi drugi člani komisije;

Po zagovoru gre lahko novopečeni diplomant v študentski referat, kjer dobi začasno potrdilo o diplomiranju, ki pa ima polno veljavnost.

Slovesna in formalna izročitev listine o diplomi običajno sledi čez nekaj mesecev, saj fakulteta oziroma univerza organizira podelitve nekajkrat letno.

V nadaljevanju so podrobneje obravnavni nekateri ključni vidiki zagovora: kandidatova predstavitev diplome, izpraševanje s strani komisije ter siceršnja drža kandidata.

B. Kandidatova predstavitev

Predstavitev diplome s strani študenta mora seveda potekati v časovnih okvirih, ki jih določa fakulteta.. Običajno je to 10 minut, izjemoma je to lahko tudi 15 minut ali celo 20 minut. Pri tem lahko uporabi prosojnice oziroma PPT, kar je večinoma postalo pravzaprav že pravilo. Upoštevati pa je treba tudi morebitne napotke mentorja. Podrobnosti o pripravah so v razdelku 6.2.2 Priprava na zagovor.

C. Vprašanja komisije

Po predstavitvi komisija postavlja vprašanja:

  • študent pozorno posluša vprašanja. Če je kaj nejasno, lahko takoj vpraša in že s tem pokaže svojo kompetentnost;
  • vsa vprašanja – večinoma jih je tri do deset – si študent načeloma sproti zapisuje. Glede morebitnega odmora, do katerega ima na nekaterih fakultetah študent pravico, se vnaprej dogovori z mentorjem. Nekateri mentorji namreč odmora izrecno ne želijo, saj so zelo zaposleni. Študent jim lahko iz vljudnosti ugodi, lahko pa tudi ne, če čuti, da res potrebuje čas za razmislek. Na vprašanja se odgovarja po vrsti (včasih se sorodna vprašanja lahko združi). Če komisija izrecno dovoli ali morda celo zahteva, lahko študent na vprašanja odgovarja tudi sproti, zaporedno oziroma interaktivno, torej na vsako vprašanje posebej (vprašanju sledi takoj odgovor). Tak način je pogosto bolj učinkovit kot odgovarjanje na vsa vprašanja v enem bloku, saj omogoča bistveno večjo interaktivnost in poglobitev;
  • v splošnem vprašanja največkrat ciljajo na širši pogled, najraje v povezavi s področjem profesorja, ki vprašanje postavlja. Nemalokrat pa se vprašanja nanašajo tudi na kakšno dodatno pojasnilo ali šibko točko iz diplome, zato je pomembno, da študent stoji res za vsakim stavkom, ki ga je zapisal, tako da ga lahko zagovarja, utemeljuje in pojasnjuje. Ni tudi odveč malce pogledati področje ali bibliografijo profesorjev v komisiji. Če je namreč kateri od članov komisije na področju diplome napisal kaj relevantnega, v diplomi pa to ni omenjeno ali pa je omenjeno pomanjkljivo, potem so možne celo določene težave. Nekateri profesorji so namreč zelo občutljivi na nenavajanje njihovega dela in je to sploh prva stvar, ki jo v diplomi pogledajo (preverijo, ali so citirani ali ne);
  • v nobenem primeru se na vprašanja ne moremo kaj posebej pripraviti vnaprej, ker so nepredvidljiva, zato se s tem ni treba obremenjevati;
  • odgovarja se čim krajše, bistveno in koncizno. Poleg pravega odgovora se od študenta pričakuje, da pri tem pokaže svojo izobrazbo, širino, samozavest in iznajdljivost. Prav to je tudi bistvo zagovora.

D. Odnos in drža kandidata

Seansa zagovora diplome sodi med tiste pomembne dogodke, ki si jih vsi študenti praviloma zelo razločno zapomnijo, in to za celo življenje. Zato velja pri tem upoštevati naslednje:

  • vsaka trema na zagovoru je povsem odveč, ker nič ne more iti narobe. To ni izpit. Praktično nihče še ni padel na zagovoru, čeprav je to teoretično mogoče in v pravilniku tudi predvideno (v takem primeru se zagovor ponovi). V zgodovini fakultete ali univerze morda obstaja tudi kak tovrsten primer, vendar je verjetnost za to tako majhna, da ni treba skrbeti. Bistveno manjša je namreč od verjetnosti, da npr. na poti domov doživimo prometno nesrečo, kar pa nas zaradi nizke verjetnosti ne skrbi. Kakršnakoli trema je komisiji precej nerazumljiva in odveč;
  • še bolj se je treba izogniti drugi skrajnosti – omalovaževanju pomena diplome, preziranju formalizmov, podcenjevanju komisije ter tihemu posmehu in prikriti aroganci do celotne procedure oziroma njeni odvečnosti;
  • komisija mora čutiti, da študent zagovor diplome razume kot zanimiv, pomemben in slovesen strokovno-družaben dogodek;
  • zavedati se je treba, da je komisija v splošnem dobrohotna, dobronamerna in študentu želi uspeh;
  • nekateri člani so lahko včasih (vendar zelo redko) v svojih vprašanjih agresivni, nezadovoljni, vrtajoči in zahtevni – vendar je to običajno le igra za popestritev in preverjanje, koliko je kandidat zmožen ostati priseben, odgovarjati trezno in se ne zmesti. Pri ocenjevanju so taki člani komisije nemalokrat še posebej naklonjeni visoki oceni;
  • pogosto se članom komisije tudi zelo mudi, saj so to v splošnem zelo zaposleni ljudje. V takem primeru je še posebej smiselno, da je študentova predstavitev kratka. Komisija prav tako ne želi zapletov, ampak si želi predvsem izvedeti kaj novega, sprožiti nekaj intelektualne debate in malo pokramljali;
  • celotna drža naj bo nekoliko svečana, akademska, pazimo, da smo vseskozi spoštljivi, prisebni in nadvse vljudni; ni odveč tudi kak bolj formalen nagovor (npr. »Spoštovana komisija …« ali »Hvala za vprašanja…«), ne sme pa se s tem pretiravati in pridodati priokus patetičnosti ali omalovaževanja.
<< Nazaj Naprej >>