Večina študijskih programov predvideva, da se diploma oceni na običajni način (od 5 oziroma od 6 do 10), nekateri programi pa podrobne ocene sploh  nimajo (torej sta samo oceni uspešno ali neuspešno).

V primeru podrobne ocene (6-10) to večinoma nima vpliva na našo nadaljnjo kariero, razen v nekaterih primerih vpisa v nadaljnji študij ter v primeru kandidiranja za morebitne štipendije. Kakovostna diploma je kljub temu pomembna zaradi morebitnih priporočil in dejstva, da je trajno objavljena na spletu, kjer si jo vsakdo lahko podrobno ogleda kadarkoli v času celotne delovne kariere diplomanta.

V primeru podrobne ocene so kriteriji podobni dejavnikom odličnosti (podpoglavje 1.2.8 Kriteriji odličnosti). Nesorazmerno velik pomen ima formalna urejenost, ki se opazi že pri hitrem pregledovanju: literatura, reference, jezik, povzetek, začetek in konec uvoda, začetek in konec zaključka, logika poteka, struktura kazala. Napake, ki so v teh pogledih, so namreč želo hitro opazne in možno škodijo celotnemu vtisu. Razmeroma pomembno vlogo pa ima tudi kakovost zagovora.

Nivo ocen je z vidika načrtovanja zahtevnosti diplome predstavljen že v podpoglavju o ambicioznosti diplome (1.2 Nivo zahtevnosti), v nadaljevanju pa so podani le še nekateri komentarji z vidika procesa zaključevanja.

  • Negativna ocena je načeloma možna. V tem primeru nadaljnji proces urejajo pravilniki posameznih programov oziroma fakulteta (npr. vnovični zagovor najpozneje čez tri mesece v Pravilniku o diplomskem delu FDV). V realnosti pa je to danes skoraj nemogoče. V izogib takim situacijam namreč večina fakultet od članov komisije že vnaprej zahteva strinjanje, da je diploma za zagovor primerna, zato se na zagovoru posebej kritični pomisleki sploh ne morejo pojaviti. Ustreznost naloge je z izrecnim podpisom formularja o oddaji zagotovil tudi mentor, ki si ne more privoščiti, da bi bila diploma za druge člane komisije nesprejemljiva, in to po tem, ko so oni posredovali morebitne pripombe. Verjetnost za negativno oceno neke diplome, ki je bila narejena z vsaj minimalno skrbnostjo in poštenostjo (torej brez kršitve etičnih načel), je zato na zagovoru praktično enaka nič. V preteklosti, ko so bila fakultetna pravila drugačna in bolj ohlapna, pa morda kak bizaren primer negativne ocene na zagovoru kljub temu obstaja. Pri tem je večinoma šlo za diplome, za katere je bilo vnaprej jasno, da so očitno nekakovostne (npr. velika časovna stiska) ali kako drugače problematične (npr. osebni spori med profesorji). Fakultete so sedaj pravilnike večinoma uredile tako, da do takih primerov načeloma sploh ne prihaja. Če že, se zavrnitve diplome na zagovoru lahko zgodijo kvečjemu (naknadno) zaradi plagiatorstva. To bi se lahko teoretično zgodilo, če bi nek član komisije, po tem, ko se je z diplomo že strinjal, še pred zagovorom nekako naknadno (npr. povsem slučajno) odkril, da gre za plagiat. Celo v takem primeru pa je bolj verjetno, da bi se sam zagovor odpovedal, dokler se problem ne uredi. Kaj je plagiatorstvo, kako zelo je nepotrebno, kako zelo je nevarno in kako se mu izognemo, pa je izčrpno obravnavano v koraku raziskovanja (3.5.1 Plagiatorstvo);
  • nižja ocena (6 ali 7) pomeni, da ima diploma neko resno in nesporno šibkost oziroma pomanjkljivost, ki jo bo komisija ob razglasitvi rezultatov praviloma tudi izpostavila in pojasnila. Lahko gre za formalno ali vsebinsko pomanjkljivost;
  • ocena prav dobro (8 ali 9) je na zagovorih najobičajnejša in pomeni dobro ali zelo dobro diplomo, ki pa ji do odličnosti manjkajo nekateri formalni ali vsebinski vidiki;
  • odlična ocena (10) pomeni, da je diploma vsebinsko in formalno brezhibna. Včasih dobi tako oceno tudi diploma, ki ima določene (formalne) pomanjkljivosti, vendar je kandidat pokazal izjemo prizadevnost, prodornost, ambicioznost in kreativnost ali pa izjemno velik in zahteven obseg empiričnega dela.

V primeru razhajanj med člani komisije se to reši z neposrednim usklajevanjem. Oceno sicer običajno – takšno je pogosto neformalno pravilo –  kot prvi predlaga mentor, ki pogosto navija za visoko oceno. Predsednik komisije nato v primeru nesoglasij končno oceno uskladi s preostalimi člani komisije. S tem običajno ni večjih težav, saj noben član komisije nima nekega posebnega interesa za določeno oceno, zato lahko prevladajo razumni argumenti.

V primeru večjih pripomb, zaradi katerih obstoječa oblika diplome ni sprejemljiva, lahko ocenjevalci (oziroma člani komisije za zagovor) študenta na točki zagovora pozovejo, da v določenem roku pomanjkljivosti odpravi in nalogo odda še enkrat, čeprav diplomo ocenijo in študent po zagovoru tudi že dobi začasno listino o diplomiranju. Kakovost popravkov vnovič oddane diplome nato preveri mentor in obvesti študentski referat, da je diploma ustrezna za arhiv in javno objavo. S tem se celoten proces seveda pomembno zamakne in nastanejo dodatne tehnične sitnosti (vnovična vezava in oddaja). Taki primeri so sicer redki, se pa dogajajo. Gre večinoma za štiri razloge:

  • Če diploma ni bila dobro napisana, ker ji mentor iz nekih razlogov ni posvetil dovolj pozornosti, potem lahko to kak ocenjevalec (ali pa celo mentor sam) izpostavi in zahteva popravek. V takem primeru gre – ne glede na okoliščine – v zadnji fazi seveda za odgovornost mentorja, ki za navedene pomanjkljivosti ne more imeti pravega opravičila, saj je s podpisom jamčil, da je diploma ustrezna. Mentor ima lahko samo bolj ali manj tehtne izgovore, kjer se sklicuje na bolj ali manj neugodne okoliščine, npr. pritisk s strani študenta po naglici, manjšo malomarnost (napaka ali spregled) ali pa celo hujšo malomarnost (zavestno minimiziranje časa za delo z diplomantom), izčrpanost mentorja zaradi izjemne nesamostojnosti študenta, kar je zahtevalo zelo veliko dela, ali pa zaradi svojih prekomernih obveznosti v tem času. V določeni meri so za to soodgovorni tudi člani komisije, ki pomanjkljivosti niso odkrili pravočasno, ampak so se pred tem strinjali, da je diploma primerna za zagovor.
  • Če študent nenadoma (prepozno) ugotovi, da se mu zelo mudi – tipičen primer je situacija, ko je zelo pomembno ujeti določen datum oddaje zaradi vpisa –, in mentor (pa tudi komisija) na to pristane, potem mentor lahko zaradi časovne stiske zavestno pusti nekatere pripombe in popravke za naknadno fazo zaključevanja, ki pa ne zamakne formalnega datuma zaključka. Posebej pogosto gre pri tem za formalno ureditev in predvsem za lektoriranje, za kar včasih zmanjka časa.
  • Zgodi se lahko, da mentor ali ocenjevalec v sicer zelo dobri in ustrezni diplomi naknadno, šele pri podrobnem branju za potrebe zagovora (vsi člani komisije so se sicer že pred zagovorom strinjali, da je diploma primerna za zagovor) najde neko nesprejemljivo pomanjkljivost, ki jo je treba odpraviti (npr. lektoriranje, posamična zelo specifična jezikovna napaka, večja napaka v neki referenci, tehnična napaka pri izpisu), saj izrazito kvari nivo diplome.
  • Lahko se tudi zgodi, da študent po odobritvi s strani mentorja kljub dogovoru ni odpravil napak (npr. lektoriranje, tehnično urejanje), za katere mu je mentor zaupal, da jih bo. V takem primeru lahko mentor upravičeno zahteva vnovično oddajo.

S pravilnim načrtovanjem in ustreznim delom se lahko študent (skoraj) vsem zgornjim neprijetnostim izogne. Poudariti velja, da je skupni imenovalec zgornjih razlogov za težave največkrat jezik. Večina tovrstnih odlogov se namreč pravzaprav zgodi zaradi neustreznega jezika, kar pomeni, da mora študent zato dati diplomo po zagovoru delno ali v celoti (znova) lektorirati. Za jezik je torej treba dobro poskrbeti ne le v fazi pisanja (podpoglavje 5.4 Jezik in izražanje), ampak predvsem v fazi načrtovanja (podpoglavje 3.3.4 Načrt lektoriranja).

<< Nazaj Naprej >>