Diplomant lahko pripelje na zagovor neomejeno število poslušalcev. Večinoma pridejo osebe, ki jih je študent povabil, torej kolegi, prijatelji, partner pa tudi starši (posebej če je od absolventskega statusa minilo več let ali desetletij), včasih tudi bratje, sestre, strici, tete, celo stari starši in drugi. Glede tega ni omejitve in komisije to ne moti niti nanjo načeloma ne vpliva. Kljub vsemu se ne da izogniti učinku, da je pred velikim občinstvom, ki je za kandidata seveda izjemno pristransko in navijaško, komisija bolj blagohotna. Načeloma lahko pridejo nekateri poslušalci tudi sami od sebe, saj je zagovor javen in tudi javno objavljen. Pri tem gre lahko za osebe, ki jih tematika zagovora zelo zanima, ali pa morda celo kakšni provokatorji, ki bi radi izzivali študenta ali mentorja. So pa to bolj teoretične možnosti, v praksi namreč nepovabljenih poslušalcev ni.

V splošnem se sicer opaža, da je z leti občinstva vedno manj; v večini primerov ga pravzaprav ni, vsaj na družboslovju, kjer statistično gledano prevladujejo zagovori brez vsakega občinstva, čeprav občasno še vedno pride nekaj poslušalcev. Velike sorodstvene oziroma kolegialne prisotnosti se običajno zgodijo v primeru, ko je študent diplomiral šele po res dolgi odsotnosti (npr. desetih ali dvajsetih letih) in je diploma postala družinski projekt oziroma travma. Na nekaterih fakultetah je nekoliko drugače in je prisotnost staršev običajnejša ali celo pričakovana.

 

<< Nazaj Naprej >>