Empirija se v ožjem smislu nanaša predvsem na generiranje novih informacij. Lahko bi rekli, da gre pri njej za lastno »proizvodnjo« novih dejstev. Opira se predvsem na primarne podatke (npr. anketa, eksperiment, intervju), lahko pa tudi na druga nova empirična dejstva (npr. statistične analize obstoječih virov).

Pri tem je empirija v smislu interpretacije in vrednotenja načeloma nevtralna. Z nekoliko poenostavitve bi jo lahko – potem ko so v okviru teorije narejeni ustrezen konceptualni načrt, metodološki pristop in raziskovalni cilj – izvedel kdorkoli, ki je za to dovolj kompetenten, kreativen, inovativen in strokovno usposobljen. Sestavni del empirije so tudi odgovarjajoče tehnične interpretacije, ki so ravno tako (ali bi vsaj morale biti) neodvisne od izvajalca. Tako bi morala biti npr. tehnična interpretacija statističnega preverjanja domnev načeloma neodvisna od osebe, ki preverjanje izvaja. V ožjem smislu torej empirično delo proizvaja nova in nevtralna dejstva (vključno s tehničnimi interpretacijami), ki jih je treba v okviru teorije vsebinsko interpretirati, ovrednotiti in umestiti v določen teoretski okvir.

V širšem smislu pa empirija načeloma vključuje kar vse aktivnosti, ki ustvarjajo nekaj novega: izdelavo novih storitev, predmetov in snovi, novo implementacijo določenega pristopa v specifičnem okolju, opravljanje novih izračunov, analiz in izpeljav, izdelavo novih tehničnih rešitev (npr. računalniški programi) in tudi nova spoznanja, ki izhajajo iz uporabe formalnih teoretsko-analitičnih pristopov, ter drugo intelektualno ali umetniško kreativnost. V širšem smislu razumevanja empirije, ki med drugim vključuje tudi specifične metodološke pristope na področju teorije, bi zato lahko rekli, da novo znanje in novi prispevki k znanosti načeloma nastajajo predvsem (ali celo izključno) prek empirije.

Zgornje izvajanje lahko povzamemo takole:

  • empirijo v ožjem smislu določa predvsem to, da se neposredno ukvarja z empirično realnostjo, torej z empiričnimi dejstvi, ki jih je mogoče preveriti, in je zato v neposrednem stiku s predmetom proučevanja (npr. podatki, dejstva, primarno raziskovanje, analize);
  • empirijo v širšem smislu določa predvsem formalna uporaba določenega metodološkega pristopa, čigar rezultat je novo znanje. Navedeno v ožjem smislu seveda ne sodi v empirijo, posebej kadar določen metodološki pristop nima neposrednega stika z empirično realnostjo. V širše razumevanje empirije štejemo npr. sistematično formalno teoretsko dokazovanje, da se je npr. koncept A razvil iz koncepta B, če se pri tem uporabi določen (preverljiv) metodološki pristop in če se z njim generira novo znanje. V tem širšem okviru gre predvsem za uporabo določenih formalnih teoretskih metod, ki so v ožjem okviru seveda neempirične, kot so npr. metaanaliza, primerjalna analiza, konceptualna analiza, analize diskurza ipd. Seveda obstajajo tudi mejni primeri, ko se opisani širši koncept empirije težko loči od običajne pregledne teoretske obravnave, kjer se določen problem zgolj opiše in neobvezno osnovno interpretira. Tako bi npr. v zgornjem primeru obravnave konceptov A in B težko govorili o formalnem teoretskem pristopu (in s tem v širšem smislu tudi o empiriji), kadar sta oba koncepta zgolj bolj ali manj kritično predstavljena, skupaj z nekaj vtisi o njunem medsebojnem razmerju.

Empirija je sicer, ne glede na ožje ali širše razumevanje, vedno umeščena v teorijo. Teorija je namreč osnova tako za načrtovanje empirije kot tudi za interpretacijo odgovarjajočih empiričnih rezultatov. Empirija ima običajno, tako v ožjem kot tudi v širšem okviru razumevanja, tri prepletajoče se komponente. Komponente se lahko tudi ponavljajo, posebej kadar je empiričnih korakov več (npr. kvalitativna raziskava, ki ji sledi kvantitativna raziskava):

  1. Izdelava metodološkega načrta. Gre za podrobnejšo oziroma tehnično operacionalizacijo metodološkega pristopa, ki je bil sicer izbran in konceptualiziran v teoretičnem delu.
  2. Izvedba empirije. Zastavljeni in načrtovani empirični del (npr. raziskava, izpeljava, implementacija, analiza, kreativna rešitev) se v tem koraku tudi izvede.
  3. Tehnična interpretacija. V okviru empirije se izvede tudi tehnična interpretacija oziroma evalvacija rezultatov empiričnega dela. Gre predvsem za poročilo o izvedeni empiriji ter standardizirane interpretacije in refleksije, ki so načeloma neodvisne od izvajalca.

 

<< Nazaj Naprej >>