V okviru znanstvenega sklepanja se pogosto navaja razlikovanje med deduktivnim in induktivnim sklepanjem.

Deduktivno sklepanje pomeni, da na osnovi določene teorije oziroma na osnovi določenih dejstev izpeljujemo posledice in sklepe za naš specifični problem oziroma kontekst. V formalnem smislu je deduktivno sklepanje praviloma vedno deterministično in izpeljane trditve (sklepi) zagotovo veljajo, če so predpogoji (premise)  pravilni. Najčistejšo obliko deduktivnega sklepanja najdemo v matematiki, kjer na osnovi določenih premis s pomočjo matematične logike in matematičnih izpeljav dokazujemo sklepe, izreke oziroma posledice. Pri tem osnovne premise, ki jih ne dokazujemo, ampak privzamemo, imenujemo aksiome, ki imajo podoben status kot dogme v teologiji. Gre za dejstva, o katerih se ne razpravlja, se vanje ne dvomi, ampak se verjame, da veljajo. Lahko se jih sicer tudi spremeni (npr. neevklidske geometrije) in v takem primeru so izvedene posledice pač nekoliko drugačne od siceršnjih.

Tipičen primer dedukcije je sklepanje, npr. če je  A večje od B in je B večje od C, potem je A zagotovo večje od C.  Obstajajo seveda tudi manj trivialna sklepanja, ko je treba iz množice dejstev in kombinacij ugotoviti oziroma sestaviti novo spoznanje. Pogost primer so kompleksne situacije z mnogimi dejstvi, kjer lahko oseba  z pronicljivim analitičnim razmišljanjem (pomagajo tudi izkušnje in znanje) z medsebojnim povezovanjem dejstev (premis) izvede učinkovito deduktivno sklepanje in ugotovi vzrok za določen problem, npr. okvaro v določeni napravi, krivca za določeno dejanje, napako v računalniškem algoritmu ipd.).

Šolski primer dedukcije je tudi običajno sklepanje (modus ponens), kjer iz A sledi B. Če torej dokažemo, da je pravilno A, potem je v takem primeru pravilno tudi B. Iz navedenega načela izhaja tudi tako imenovani silogizem, kjer iz dejstva »Vsi ljudje so umrljivi« in »Sokrat je človek«, sledi, da je »Sokrat umrljiv«.

V primeru, ko imamo teoretsko trditev oziroma teoretsko domnevo (modus ponens), da iz A sledi B, velja tudi obratno (modus tollens): če dokažemo, da B (sklep) ni pravilen, potem tudi A (permisa) ni pravilna. Slednje je pravzaprav prototip  osnovne znanstvene argumentacije, kjer se A običajno nanaša na privzeto (in ne na izvedeno) teoretsko trditev – česar načeloma ni mogoče dokazati – ampak jo dokazujemo tako, da zavračamo morebitne ugovore. Dokler uspešno zavračamo vse ugovore, trditev A do daljnega (torej do nekega dokončnega protidokaza) ohranja veljavnost oziroma pravilnost. Če bi se npr. izkazalo, da Sokrat nikakor ne umre (sklep B ni res), potem tudi osnovna teorija (premisa A), da so vsi ljudje umrljivi, ne velja več, saj smo našli izkustven protidokaz, ki teorijo o umrljivosti ljudi (A) ovrže.

Podoben, vendar konkretnejši primer, je, ko ima določena oseba npr. prepričanje (oziroma teorijo A), ki izhaja iz osebne izkušnje (npr. vojne družinske tragedije). Na tej osnovi trdi, da so vsi pripadniki določenega (drugega, sovražnega) naroda slabi oziroma zli. Kljub temu se lahko to v primeru izkušnje, ko ravno pripadnik tega drugega naroda tej osebi v okoliščinah njene nesreče odločilno in nesebično pomaga. Čeprav bi moral biti na osnovi prepričanja (A) te osebe tudi ta pripadnik sovražnega naroda slab (B), pa njegova dobrota (zanikanje sklepa B), ovrže tudi osnovno prepričanje o zločestosti drugega naroda (premisa A).

Nekateri filozofi znanosti kot npr. Karl Popper (1901-1994) celo menijo, da celotna znanosti temelji na deduktivnem sklepanju, zato je znanost v osnovi deduktivna. V (pravi) znanosti gre namreč vedno za to, da imamo določeno teorijo ali trditev, ki jo je treba preveriti. Če izkustveno preverjanje teorijo ovrže, potem teorija ne velja več in jo je treba spremeniti, dopolniti ali opustiti, sicer teorija do daljnega ostaja veljavna.

Induktivno sklepanje pomeni, da na osnovi izkustva oziroma empiričnih dejstev postopno gradimo, posplošujemo in oblikujemo določena splošna stališča, ideje oziroma teorije. Induktivno sklepanje velja le z določeno verjetnostjo in ne več z gotovostjo tako kot to velja za deduktivno sklepanje. Če so predpogoji (premise A) izpolnjeni, potem namreč sledi sklep  (B) zgolj z določeno verjetnostjo. V primeru premise A, ki je pogoj za sklep B, je pri izpolnjeni premisi A torej v primeru indukcije sklep B pravilen le z določenim tveganjem oziroma z določeno verjetnostjo. Če npr. študent opravlja študijske obveznosti na predpisan način, v predvidenem obsegu in z zavzetostjo (premisa A), potem bo opravil tudi izpit (sklep oziroma posledica B). Navedena povezava pa v primeru induktivnega sklesana ne velja avtomatično, ampak zgolj z neko (veliko) verjetnostjo, saj načeloma študent na izpitu še vedno lahko tudi pade.

Podobno velja tudi v primeru, ko športna (npr. nogometna) ekipa A premaga ekipo B in ekipa B premaga ekipo C, potem obstaja zgolj neka pozitivna verjetnost (npr. večja od 0.5), ki jo lahko podrobneje ocenimo na osnovi poznavanja okoliščin, da tudi ekipa A premaga ekipo C. Še vedno pa obstaja tudi določena verjetnost, da ekipa A seveda ekipe C ne premaga.

Pri induktivnem sklepanju je zato potrebna določena previdnost, ki jo dobro ilustrira klasičen primer, kjer na osnovi trditve »Vsi labodi, ki smo jih doslej videli, so beli« (premisa A), lahko sklepamo zgolj »Pričakujemo, da so vsi labodi beli« (B), ne pa tudi že kar »Vsi labodi so beli«.

Celo premisa »Doslej je vsako jutro doslej je vzšlo sonce« (A) ne pomeni, da ja pravilna tudi trditev »Jutri bo vzšlo sonce« (B). Teoretično namreč lahko – in nekoč se bo to zagotovo tudi zgodilo (npr. ko bo Sonce postalo rdeča velikanka) – ponoči trči v Zemljo nek ogromen komet ali pa se v Soncu zgodi velika eksplozija.

V realnosti so praktično vsa naša sklepanja induktivna in ne deduktivna. Tipični primeri indukcije so vezani na naslednje primere:

  • zaporednost opazovanja, npr. Če je bilo zadovoljstvo študentov s predmetom visoko letos (A), to pričakujemo tudi naslednje leto (B);
  • posploševanja preteklih izkušenj, npr. Če študent ne obiskuje predavanje (A), ne opravi izpita (B);
  • posploševanje zgolj na osnovi velike večine, npr. Vsi študenti imajo mobilni telefon (A), zato pričakujemo to od konkretnega študenta (B);
  • tipiziranja na osnovi izkušenj npr. Diplomanti matematike so dobro znajdejo na področju družboslovne statistike (A), zato to pričakujem tudi od konkretnega študenta (B);
  • stereotipiziranja, npr. Pripadniki nacionalnosti X niso visoko cenijo izbrano oblačenje (A), zato to pričakujem tudi od svojega novega soseda (B).

V induktivno sklepanje sodi tudi celotno statistično sklepanje, kjer posplošujemo iz vzorca na populacijo (4.3.4 Anketno raziskovanje, točka G. Statistično sklepanje ter 4.3.6 Statistična analiza, točki N. Interval zaupanja in M. Preverjanje domnev).

Zelo posebna oblika induktivnega sklepanja v matematiki je tako imenovana popolna indukcija, kjer dokazujemo, da določeno trditev oziroma lastnost velja za vse elemente v določeni množici, pri čemer so elementi označeni zaporedno z naravnimi števili. V tem okviru najprej dokažemo, da naša trditev velja za element z oznako n=1, nato pa dokažemo oziroma izpeljemo (in to je seveda težji del), da v primeru, ko velja za element n, velja tudi za element (n+1). Če smo pri dokazovanju uspešni, potem trditev zagotovo velja za celotno (števno neskončno) populacijo z n elementi. To pa tudi pomeni, da gre pri tem v bistvu za povsem deterministično sklepanje in torej za deduktivni način sklepanja, ki je v tem primeru zgolj formalno implementirano v kontekstu posploševanja (indukcije).

Na drugi strani pa se osnovni način deduktivnega sklepanje v znanstveni argumentacij, ko  skušamo z empiričnim raziskovanjem preveriti določeno teorijo ali dejstvo, praviloma izvaja  z določenim tveganjem, torej z induktivnim sklepanjem. Gre za običajen primer, ko se z izkustvenimi dejstvi skuša določeno teorijo, tezo ali hipotezo zavrniti. Če zavrnitev ne uspe, odgovarjajoča teorija oziroma dejstvo ostaja do nadaljnjega veljavno oziroma dopustno. Ker pa gre pri preverjanju pogosto za verjetnost oziroma za določeno tveganje (npr. povezano s statističnim sklepanjem), s katerim sprejmemo oziroma zavrnemo domnevo, imamo formalno opraviti z induktivnim sklepanjem, čeprav celoten princip temelji na deduktivni logiki.

Razmerje med deduktivnim in induktivnim sklepanjem je kompleksno, saj se pristopa pogosto prepletata. Prepletanje in težavnost ostrega ločevanja pa obstaja tudi sicer za celotni odnos med teorijo in empirijo. Nadaljnje podrobnosti so obravnavane v virih, posebej Bučar, Šabič in Brglez (2002) ter Južnič (1990), pa tudi v Samir Okasha: Filozofija znanosti (2008) in Martin Hollis: Filozofija družbene vede (2002).

<< Nazaj Naprej >>