Mnogo diplom ne razvija lastnih tez ali hipotez, temveč se prek bolj ali manj natančno opredeljenih raziskovalnih vprašanj posveča predvsem (kritični) predstavitvi obstoječih dejstev (pojavov, avtorjev, misli, idej, rešitev, problemov, stališč itd.), ki jo spremlja razmeroma enostavna empirija (npr. implementacija določnega pristopa, analiza določenih virov) ali pa empirije sploh ni. Tudi v takem primeru pa se zahtevata določena interpretacija in teoretska umestitev, kjer je primerno upoštevati priporočila v pričujočem podpoglavju.

Pri interpretaciji pa gre pogosto za nekoliko obrnjen postopek kot pri osnovnem procesu argumentacije, kjer smo najprej izrekli neko svojo lastno originalno (drzno, novo) trditev ali rešitev, ki jo nato argumentiramo, dokazujemo, izpeljujemo in izdelujemo. Pri interpretaciji je namreč pogostejše zaporedje, da najprej ugotovimo in predstavimo določeno dejstvo, nakar ga šele interpretiramo.

Tak pristop je sicer manj ambiciozen, ima pa zato na drugi strani vrsto prednosti in ugodnosti. Svoje originalne misli namreč lahko podajamo bistveno bolj pasivno in splošnejše, hkrati pa tudi manj artikulirano, manj zavezujoče in v manj izpostavljeni ali tvegani obliki, kar vse je seveda bistveno manj zahtevno. Pri tem upoštevamo zgornja načela argumentacije, pri čemer poskrbimo predvsem za naslednje:

  • naše interpretacije morajo biti v skladu z dejstvi;
  • interpretacije ne smejo biti v nasprotju s siceršnjim vedenjem, znanjem in logiko;
  • vedno je treba jasno ločevati svoje interpretacije od dejstev, ki jih je treba prikazati objektivno in celovito, kjer lahko vzamemo za zgled pristop, ki ga uporablja Wikipedia, pa tudi novinarska stroka, ki posebej jasno zapoveduje ločevanje novice od komentarja;
  • pri interpretacijah skušamo povezovati čim več informacij in pokazati čim več intelektualne kreativnosti, domišljije, globine in tudi duhovitosti;
  • potrudimo se lahko tudi eksplicitno navesti pomembne predpostavke.

V tem okviru se pogosto omenja tudi razlikovanje med deduktivnim in induktivnim sklepanjem:

  • deduktivno sklepanje pomeni, da na osnovi določene teorije izpeljujemo posledice in sklepe za naš specifični problem oziroma kontekst ali pa skušamo z empiričnim raziskovanjem določeno teorijo preveriti. Pri tem je osnovna strategija, da se skuša teorijo, tezo ali hipotezo zavrniti. Če to ne uspe, odgovarjajoča teorija ostaja do nadaljnjega veljavna ali pa vsaj dopustna;
  • induktivno sklepanje pa pomeni, da na osnovi empiričnih dejstev postopno gradimo, posplošujemo in oblikujemo določena stališča, ideje oziroma teorije, ki jih nato lahko še preverjamo.

Razmerje med deduktivnim in induktivnim sklepanjem je sicer precej kompleksnejše, kar velja tudi sicer za celotni odnos med teorijo in empirijo. Vse to seveda daleč presega  potrebe praktičnih napotkov za izdelavo diplome. Nadaljnje podrobnosti so obravnavane v virih, posebej Bučar, Šabič in Brglez (2002) in Južnič (1990).

 

<< Nazaj Naprej >>