Včasih, sicer zelo redko, lahko nastanejo realne ali zgolj navidezne težave z mentorjem.

Težave lahko nastanejo zaradi neupoštevanja navodil mentorja, malomarnega odnosa študenta do svojih obveznosti, neresnosti ipd. Študent mora v takem primeru prepoznati svojo odgovornost, prevzeti posledice nevestnega ravnanja oziroma neustreznega obnašanja. Zelo neprimerno je v takem primeru za svoje težave kriviti mentorja.

Včasih ima študent občutek, da mu mentor po nepotrebnem otežuje delo (npr. nalaga dodatno literaturo, zahteva dodatne izračune). To je zelo delikaten problem, še posebej v primeru, da je to res (in praviloma ni res). Študent mora tovrstne vidike iskreno presoditi najprej pri sebi, nato pa obvezno še v svojem socialnem krogu kolegov, prijateljev in družine. Če se res nakazuje, da gre za neprimeren odnos mentorja, je v primeru manjše kršitve – če je to za študenta sprejemljivo – smiselno malce potrpeti, posebej če gre za razmeroma nepomembno značajsko lastnost mentorja (npr. nekateri sicer sijajni mentorji študenta avtomatično tikajo, česar morda določen študent ne prenese). Tudi v takem primeru ni nujno, da se potrpi, če določena zadeva, ki je nesporno neprimerna ali nesprejemljiva, študenta res zelo moti.

V primeru resnejše kršitve mentorja je treba reagirati odločno, čeprav so zaradi neenakega razmerja moči takšne situacije izredno kočljive in neprijetne. Raztezajo se lahko od spolnega nadlegovanja, drugih oblik nadlegovanja (mobing), raznih načinov izsiljevanja (npr. pohitritev procesa diplomiranja v zameno za neko protiuslugo), prisilnega vključevanja v mentorjeve projekte, vse do kršenja avtorskih pravic (npr. prilaščanje ali objavljanje študentovega dela brez citiranja oziroma priznanja soavtorstva) ali celo kaznivih dejanj. Da gre pri vsem tem za realne nevarnosti in ne za neke oddaljene ali redke situacije, ki se dogajajo le v filmih in literaturi, je mogoče ilustrirati z nekaj primeri:

  • na mnogih ameriških univerzah obstaja pravilo, da profesorji nikoli ne zaprejo vrat svoje pisarne, kadar je pri njih študent. Težave, ki nastajajo zaradi (lažnih ali resničnih) očitkov glede neprimernega odnosa profesorjev do študentov, so namreč izredno pogoste. Američani pri tem verjetno nekoliko pretiravajo, kljub temu pa je to zelo dobra ilustracija potencialnih nevarnosti;
  • poučen je tudi primer ponarejanja raziskovalnih podatkov na Nizozemskem (Diedrik Stapel), kjer je izjemno ugleden profesor študentom v analizo posredoval (za diplome, magisterije in doktorate) podatke, ki jih je pred tem sam ponaredil oziroma sfabriciral. Študenti so molčali, čeprav so vedeli za poneverbo, pač zaradi nesorazmerja moči oziroma hierarhije (študent – profesor);
  • do tovrstnih dogodkov prihaja tudi v Sloveniji. Zadošča zgolj malce pobrskati po internetu, da bi našli tako primere spolnega nadlegovanja s strani profesorjev kot tudi kršitve avtorskih pravic študentov.

Pri omenjenih težavah imajo študenti na voljo številne neformalne in formalne vzvode pomoči, da zadevo preverijo in po potrebi tudi ukrepajo. To je mogoče tako prek študentskih kanalov (študenti tutorji, študentske organizacije, študentska društva) kot prek fakultete (skrbnik programa, predstojnik katedre, oddelka, prodekan, strokovne službe) oziroma univerze. Na voljo so tudi različne oblike oziroma inštitucije zunanje pomoči, tako socialne (npr. nevladne organizacije, ena od njih je Društvo za nenasilno komunikacijo) kot pravne pomoči (npr. brezplačna pravna pisarna). Kljub temu je včasih nekoliko nejasno, kdo je prvi na fakulteti, na katerega se mora študent najprej obrniti. Veliko informacij je tudi na internetu. Pri tem velja v prvi vrsti upoštevati določbe etičnega kodeksa Univerze v Ljubljani, ki med drugim urejajo tudi odnos med študentom in pedagogom. Omenjeni odnos pa lahko nadalje urejajo tudi etični kodeksi posameznih fakultet.

Vsekakor bi moral študent v takih primerih ravnati odločno, čeprav to ni lahko, saj se s tem izpostavlja, tvega in bori proti sistemu. Je pa to zelo dobra vaja za nadaljnje življenje, kjer bo podobnih kršitev, pritiskov, ponudb in prilik zagotovo še bistveno več in bodo verjetno tudi precej težje. V tem okviru je zato smiselno, da se čim prej naučimo postavljati meje in graditi svojo osebno (etično) integriteto. S toleriranjem nesprejemljivih kršitev namreč škodimo sebi, mentorju in celotnemu sistemu, ki s tem postane še nekoliko bolj deformiran.

Najobičajnejši problem z mentorjem je verjetno vprašanje zamude pri odzivu, predvsem pri branju osnutkov. To je lahko zelo pereče za študenta, ki se mu zelo mudi. Težavo rešujemo glede na to, koliko se res mudi, in predvsem, kdo v resnici pretirava: ali mentor s prekomernim odlašanjem ali pa študent s svojo nestrpnostjo. Oglejmo si oba primera.

V primeru, da želimo hitrejše procesiranje, kot ga je mentor pripravljen ali celo dolžan nuditi – in torej želimo proces pohitriti enostransko in s stališča mentorja neupravičeno –, je s strani študenta potrebna previdnost. Zavedati se mora, da so nekateri mentorji nejevoljni, nekateri pa enostavno »ponorijo«, če začne študent pripovedovati o svoji situaciji in časovni stiski, zaradi katere bi moral mentor sedaj povečevati stres v svojem življenju (npr. brati osnutek čez vikend). Mentorji so namreč zelo zaposleni ljudje, bistveno bolj kot študenti. Slednjim se večinoma mudi predvsem zato, ker so bili pred tem neorganizirani in lahkomiselni. Nekateri mentorji zato ne prenesejo, da bi študent za svojo lastno nepremišljenost izstavljal račun njim (z izvajanjem časovnega pritiska). Na drugi strani ima večina mentorjev posluh za študentovo težko situacijo, četudi jo je sam zakrivil. Na tej točki se izkaže, kako koristno je bilo, če smo to vprašanje izpostavili že v prvem pogovoru z mentorjem (glej podpoglavje 2.5) in z njegove strani dobili neko zavezo, npr. odziv v nekaj dneh ali v tednu dni. V splošnem sicer od mentorja ne moremo pričakovati, da pregleda gradivo prej kot v enem tednu. Glede e-pošte pa študent praviloma lahko pričakuje odgovor v dnevu ali dveh; takšna so tudi nekatera formalna in neformalna priporočila. Čeprav se večinoma mentorji morda res – vsaj minimalno, v smislu potrditvenega odgovora na e-pošto – odzovejo v istem dnevu, pa to še vedno ni nekaj, do česar ima študent pravico.

V primeru, ko smo zapadli v časovno stisko – bodisi zaradi lastne lahkomiselnosti in neorganiziranosti bodisi zaradi objektivnih okoliščin –, pa mentorja seveda kljub vsemu lahko zaprosimo za pohitritev procesa, vendar previdno in vljudno. Beseda ni konj, izgubiti nimamo veliko. Pri tem smo iskreni, hkrati pa imamo tudi neko mero in ne pretiravamo.

V primeru, ko mentor dejansko ali vsaj s stališča študenta neupravičeno (glede na dogovor ali celo glede na predpise) kasni z odzivom, stopnjujemo svoje prošnje in pozive. Pri tem smo vljudni, vztrajni in odločni. Najbistvenejše je uporabiti in kombinirati zaporedje več kanalov – e-pošto, telefon, osebni obisk – kar je dramatično učinkovitejše kot en sam kanal. V skrajnem primeru se lahko sklicujemo tudi na uradna določila in se po potrebi obrnemo na uradne instance (študentska organizacija, tutor, skrbnik programa, prodekan). Pogosto (npr. Pravilnik o zaključnem delu FDV) je namreč s predpisi določeno naslednje:

  • mentor je dolžan celotno besedilo oddane diplome pregledati ter podati pripombe najpozneje v 15 dneh (izjemoma v 30 dneh);
  • branje in pripombe na določen osnutek je mentor dolžan podati največ trikrat, po tem (če bi študent zaradi svojih nekakovostnih popravkov zahteval še četrto branje) lahko mentor zavrne nadaljnje sodelovanje pri diplomi;
  • mentor sicer lahko (s pisno utemeljitvijo) sodelovanje zavrne tudi zaradi drugih razlogov;
  • enkrat v procesu diplomiranja pa lahko sodelovanje z mentorjem prekine tudi študent in nato poda novo prijavo z drugim mentorjem;
  • pogosto je prisotna tudi formalna zahteva ali vsaj neformalno priporočilo, da se mora mentor oziroma profesor – razen v primeru dopusta, praznikov, bolezni ipd. – študentu na prek e-pošte odzvati v dveh dneh.

 

<< Nazaj Naprej >>