Včasih lahko nastanejo realni ali zgolj navidezni problemi z mentorjem. V preteklih desetletjih je bilo tovrstnih težav bistveno več, res pa je tudi, da so v bistveno manjši meri prihajale v (interno ali najširšo) javnost. Nastajali so tudi primeri, ko je mentor z neustreznim oziroma neprimernim obnašanjem enostavno zatrl študenta, tako da ni nikoli diplomiral. Časi so se v tem pogledu zelo spremenili, celoten proces diplomiranja je sedaj močno reguliran, izvajajo se evalvacije, fakultete pa imajo velik interes za čim več kar najbolj zadovoljnih diplomantov. Večje težave z mentorjem so postale razmeroma redke; morebitni zapleti pa so posebni oziroma specifični. V nadaljevanju je zato obdelanih zgolj nekaj tipičnih situacij.

A. Neupoštevanja navodil mentorja

Gre za težavo, ki v osnovi nastaja zaradi malomarnega odnosa študenta do svojih obveznosti oziroma zaradi študentove neresnosti. Študent mora v takem primeru prepoznati svojo odgovornost in prevzeti posledice neustreznega obnašanja. Zelo neprimerno je, da bi študent za svoje napake krivil mentorja.

B. Manjše težave

Gre za primere, ko ima študent občutek, da dela vestno, resno in zavzeto, kljub temu pa mu mentor po nepotrebnem in po krivici otežuje delo (npr. nalaga dodatno literaturo, hoče dodatne izračune, postavlja nove zahteve, terja nepotrebne stvari, vztraja na zamudnih malenkosti ipd.). Podobno ima lahko študent občutek, da se mentor obnaša moteče (npr. nevljudnost, zamude, odsotnost, čakanje).

To vse je zelo občutljiv problem, tako v primeru, ko ima mentor prav (in praviloma ima prav), kot tudi v primeru, ko mentor nima prav. Študent mora tovrstne vidike iskreno presoditi najprej pri sebi, nato pa jih temeljito preveriti še v svojem socialnem krogu kolegov, prijateljev in družine.

Če se po preverjanju potrjuje, da gre dejansko za neprimeren ali neupravičen odnos mentorja, je v primeru manjše kršitve kljub vsemu smiselno malce potrpeti, posebej če gre za razmeroma nepomembno značajsko lastnost mentorja (npr. nekateri sicer sijajni mentorji študenta avtomatično tikajo, česar morda študent ne prenese).

Tudi v takem primeru pa nikakor ni nujno, da študent potrpi, če določena zadeva, ki je nesporno neprimerna ali nesprejemljiva, študenta zelo moti. V takih primerih se mora študent pač naučiti reči NE (npr. ne želim, da me tikate) in seveda nositi tudi morebitne posledice (npr. slabo voljo mentorja).

V splošnem velja študentu priporočiti pogum, s katerim mora premagati morebitni strah. Tudi sicer se namreč v takih primerih v veliki večini primerov izkaže, da je bil strah povsem odveč. Mentor bo takega študenta pogosto še bolj cenil, saj je odkrit in se zna postaviti zase, ne glede, če se bo z njimi strinjal.

Jasnost in odločnost je tudi sicer za študenta zelo pomembna drža, ne le pri majhnih težavah, ampak še posebej pri velikih. Pri tem je pametno hkrati zavzeti tudi skromno in spravljivo držo prizadevnosti, kjer ni sledi agresivnosti, arogantnosti ali obtoževanja. Jasnost in odločnost je namreč mogoče izkazati na strpen in vljuden način. Posebej primerno je, da mentorju brez taktiziranja enostavno izrazimo svoj nesporno doživeti občutek prizadetosti, ogroženosti ali zaskrbljenosti. Pri tem posebej izpostavimo tudi morebitne objektivne argumente, na katere se sklicujemo (npr. dogovore, pričakovanja, primerjave). Zelo dobro je namreč, da dobi mentor občutek, da je študent iskren, objektiven in odkrit oziroma se v tej smeri vsaj trudi.

Če študent nikakor ne more potrpeti, hkrati pa je njegovo odkrito in odločno opozorilo neuspešno – saj se situacija na tej osnovi ni spremenila ali pa se je celo poslabšala –, lahko zadeva preraste v resnejši problem (C), kjer je potreben drugačen pristop.

C. Resnejši problemi

Težji problemi se raztezajo od spolnega nadlegovanja, psihičnega nadlegovanja (mobing), raznih načinov izsiljevanja (npr. pohitritev procesa diplomiranja v zameno za neko protiuslugo) in prisilnega vključevanja študenta v mentorjeve projekte, pa vse do kršenja avtorskih pravic (npr. prilaščanje ali objavljanje študentovega dela brez citiranja oziroma priznanja soavtorstva) ali celo kaznivih dejanj. Da gre pri vsem tem za realne nevarnosti in ne za neke oddaljene situacije, ki se dogajajo le v filmih in literaturi, je mogoče ilustrirati z nekaj primeri:

  • na mnogih (pravzaprav skoraj na vseh) ameriških univerzah obstaja samoumevno pravilo, da profesorji ne zaprejo vrat svoje pisarne, kadar je pri njih študent. Težave, ki nastajajo zaradi (lažnih ali resničnih) očitkov in prijav glede neprimernega odnosa profesorjev do študentov, so namreč izredno pogoste. Američani pri tem verjetno nekoliko pretiravajo, kljub temu pa je to zelo dobra ilustracija potencialnih nevarnosti;
  • poučen je znani primer ponarejanja raziskovalnih podatkov na Nizozemskem (Diedrik Stapel), kjer je izjemno ugleden profesor študentom v analizo posredoval (za diplome, magisterije in doktorate) podatke, ki jih je pred tem ponaredil oziroma sfabriciral. Študenti so molčali, čeprav so vedeli za poneverbe, pač zaradi nesorazmerja moči oziroma hierarhije;
  • do tovrstnih problemov seveda prihaja tudi v Sloveniji. Zadošča zgolj malce pobrskati po internetu, da bi našli tako primere spolnega nadlegovanja kot tudi kršitve avtorskih pravic študentov. Seveda je primerov, ki so na omenjeni način razkriti in dostopni na spletu, kljub vsemu razmeroma malo, saj je študentov v Sloveniji skoraj sto tisoč. Seveda pa ne vemo, koliko primerov je, ki niso razkriti.

V primeru, da je študent o neprimernem obnašanju mentorja ne le globoko prepričan, ampak ga doživlja kot nesprejemljivega, je treba reagirati posebej odločno. V tem okviru je bistvenega pomena, da se ne obnašamo nezrelo (npr. kot nemočna žrtev, ki se ji nenehno dogajajo krivice), niti zaletavo (npr. z nepremišljenim čustvenim izbruhom) ali agresivno (npr. z grožnjami ali celo nasiljem), ampak premišljeno in strateško. To pomeni, da se predhodno posvetujemo s čim več osebami glede možnih potez in predvsem glede izbire instance, na katere se je primerno obrniti, če težave presežejo dopustne meje.

Študenti imajo v splošnem na voljo številne neformalne in formalne vzvode pomoči, tako da lahko problem predhodno temeljito preverijo in nato po potrebi tudi ukrepajo. To je mogoče tako prek študentskih kanalov (študenti tutorji, študentske organizacije, študentska društva, študentska pomoč) kot prek fakultete (skrbnik programa, predstojnik katedre, oddelka, prodekan, strokovne službe) oziroma preko univerze. Na voljo so tudi različne oblike oziroma inštitucije zunanje pomoči, tako socialne organizacije (npr. psihološko svetovanje) in nevladne organizacije (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo) kot tudi organizacije pravne pomoči (npr. brezplačna pravna pisarna). Veliko informacij je seveda, kot vedno, dostopnih tudi na internetu. Kljub temu je včasih še vedno nekoliko nejasno, kdo je prvi na fakulteti, na katerega se mora študent v takem primeru obrniti. Tovrstne nejasnosti je treba seveda s proaktivnim informiranje in (diskretnimi) pogovori razčistiti na samem začetku.

Končna odločitev o nadaljnjih korakih v primeru resnejših problemov je odvisne od vrste okoliščin (npr. program, letnik, fakulteta, narava incidenta, osebne posebnosti mentorja, osebna omrežja študenta itd.), zato ni enega recepta, ampak se je treba v tem pogledu temeljito razgledati. Na tej osnovi se nato odločimo za določen vrstni red korakov, ki je za dano situacijo in določeno fakulteto najbolj primeren. Kot rečeno je treba pri tem ravnati strateško, kar pomeni, da vnaprej skiciramo vrstni red morebitnih potez, predvidimo scenarije in imam pripravljene reakcije na vse glavne (neugodne) izide. Tako se lahko po temeljitem premisleku, proučitvi vseh virov in izčrpnih konzultacijah npr. odločimo za naslednji vrstni red: najprej ustno opozorimo mentorja, nato ga (če to ne pomaga) opozorimo pismeno (e-pošta), kjer izrecno omenimo, da bomo, če se problem ne preneha, zadevo formalizirali in obvestili študentskega zaupnika, prodekana ali etično komisijo. Pri tem je za vsak potencialni izid določenega koraka, kot rečeno, smiselno predvideti en korak naprej in s tem tudi našo nadaljnjo reakcijo. Predvsem pa moramo imeti scenarije za najpogostejšo situacijo, ko se kršitelj po prvem resnem ustnem opozorilu morda zateče h grožnjam, sprenevedanju, zanikanju, obžalovanju, izsiljevanju ali (nespodobnim ali celo umazanim) pogajanjem. Ob vsem tem je smiselno vnaprej izdelati tudi izhodni scenarij, v katerem opredelimo pogoje in okoliščine, ko je primerno odstopiti od pritoževanja, četudi imamo prav. Obstajajo namreč tudi take situacije.

Nadvse pomembno je, da se razgledamo tudi po splošnih nasvetih glede mobinga, in – posebej v resnejših primerih – zgodaj poiščemo pravno pomoč. V skoraj vseh situacijah je zato smiselno upoštevati odgovarjajoče osnovno priporočilo za tovrstne situacije: žrtev mora začeti čim bolj zgodaj zbirati dokaze in dnevniško beležiti incidente. Formalno so namreč navedeni postopki zelo težavni, saj lažne prijave in izsiljevanja niso redki. Presojanje odločevalcev (komisij, odborov, pritožbenih instanc) zato temelji predvsem na realnih razpoložljivih dokazih. Dobra ilustracija občutljivosti in težavnosti tovrstnih postopkov je primer razsodbe etične komisije na eni od fakultet Univerze v Ljubljani.

Formalne pritožbe so zaradi neenakega razmerja moči seveda kočljive in neprijetne. Vsekakor bi moral študent v takih primerih ravnati odločno, čeprav to ni lahko, saj se s tem izpostavlja, tvega in bori proti sistemu. Je pa to zelo dobra vaja za nadaljnje življenje in kariero, kjer bo podobnih kršitev, pritiskov, ponudb in prilik zagotovo še bistveno več in bodo tudi bistveno težji. V tem okviru je zato smiselno, da se čim prej naučimo postavljati meje in graditi svojo osebno (etično) integriteto. S toleriranjem nesprejemljivih kršitev namreč najbolj škodimo sebi, pa tudi mentorju, ki ga lahko naše pasivno ravnanje spodbudi k nadaljnjim kršitvam, in celotnemu sistemu, ki s tem postane še nekoliko bolj deformiran.

Vsekakor ne gre pozabiti, da skoraj na vseh fakulteta obstaja tudi možnost, da študent enkrat v procesu diplomiranja sodelovanje z mentorjem prekine in poda novo prijavo z drugim mentorjem. Če je diploma narejena že prek polovice, je to seveda nekoliko težje, v primeru resnih problemov pa je to kljub vsemu lahko dobra rešitev, še posebej, ker morda zadošča s tem mentorju s to možnostjo zgolj zapretiti.

D. Neodzivnost in zamujanje mentorja

Gre za verjetno najobičajnejši problem z mentorjem. Kritične so največkrat predvsem zamude pri branju osnutkov. To je lahko zelo pereče za študenta, ki se mu zelo mudi. Težavo rešujemo glede na to, koliko se res mudi, in predvsem, kdo v resnici pretirava: ali mentor s prekomernim odlašanjem ali pa študent s svojo nestrpnostjo. V nadaljevanju sta obravnavana oba primera.

V splošnem je v primeru, ko želimo hitrejše procesiranje kot ga je mentor pripravljen ali celo dolžan nuditi – in torej želimo proces pohitriti enostransko in s stališča mentorja neupravičeno –, na strani študenta potrebna previdnost. Zavedati se mora, da so nekateri mentorji zelo nejevoljni, če začne študent pripovedovati o neki svoji osebni situaciji in časovni stiski, zaradi katere bi moral sedaj mentor povečevati stres v svojem življenju (npr. brati osnutek čez vikend, prestaviti druge obveznosti, pristati na nekajdnevno naglico). Mentorji so namreč zelo zaposleni ljudje, bistveno bolj kot študenti. Slednjim se večinoma mudi predvsem zato, ker so bili pred tem neorganizirani in lahkomiselni. Nekateri mentorji zato sploh ne prenesejo, da bi študent za svojo lastno nepremišljenost izstavljal račun njim (npr. z izvajanjem časovnega pritiska).

Na tej točki se tudi izkaže, kako koristno je bilo, če smo to vprašanje izpostavili že v prvem pogovoru z mentorjem (glej podpoglavje 2.2.4 Sestanek pri mentorju) in z njegove strani dobili neko zavezo, npr. za odziv v nekaj dneh ali v tednu dni. V splošnem sicer od mentorja ne moremo pričakovati, da pregleda gradivo prej kot v enem tednu.

Glede e-pošte študent praviloma lahko pričakuje odgovor v dnevu ali dveh. Takšna so pogosto tudi neformalna in celo formalna priporočila oziroma obveze na nekaterih fakultetah (kar velja preveriti). Čeprav se mentorji večinoma morda res – vsaj minimalno, v smislu potrditvenega odgovora na e-pošto – odzovejo v dnevu ali dveh, pa to morda še vedno ni nekaj, do česar ima študent pravico.

V primeru, ko smo zapadli v časovno stisko – bodisi zaradi lastne lahkomiselnosti in neorganiziranosti bodisi zaradi objektivnih okoliščin – in nimamo nobene osnove, da bi mentorju kaj očitali (saj se odziva v skladu z dogovorom oziroma pravili), ga seveda kljub vsemu lahko zaprosimo za pohitritev procesa, vendar zel previdno, obzirno in vljudno. Beseda ni konj. Izgubiti nimamo kaj, pridobimo pa lahko ogromno. Večina mentorjev vendarle ima nek posluh za študentovo težko situacijo, četudi si jo je sam zakrivil. Pri tem je najbolje, da smo iskreni, hkrati pa imamo pri tem tudi neko mero, tako kot je bilo obravnavno že v primeru manjših kršitev (glej točko B), in ne pretiravamo s patetičnostjo in dramskimi vložki. Res pa je, da npr. prav solze neredko omehčajo mentorja do te mere, da je osnutek diplome pripravljen brati prioritetno, v svojem prostem času ali celo čez vikend, česar sicer načeloma ne počne.

V primeru, ko mentor dejansko ali vsaj s stališča študenta neupravičeno (glede na dogovor ali celo glede na predpise) kasni z odzivom, stopnjujemo svoje prošnje in pozive. Pri tem smo vljudni, vztrajni in odločni. Bistveno je pri tem uporabiti in kombinirati zaporedje več kanalov – e-pošto, telefon, osebni obisk – kar je dramatično učinkovitejše kot en sam kanal. Zelo dobro je tudi, da imamo vnaprej izdelan plan, npr. najprej e-poštno opozorilo, ki se nato ponovi čez nekaj dni, nato obisk na govorilnih urah, pa spet dva e-pošti ipd. Včasih pomaga posredovanje drugega profesorja, »slučajno« srečanje po predavanjih, telefonski klic, sporočilo po družabnih omrežjih ipd., kar vse je odvisno od konkretne situacije.

V skrajnem primeru se lahko sklicujemo tudi na uradna določila in se nato – po potrebi, če res ne gre drugače – formalno obrnemo na izbrano instance (študentska organizacija, tutor, skrbnik programa, prodekan). Pogosto (npr. Pravilnik o zaključnem delu FDV) je namreč s predpisi določeno, da je mentor je dolžan celotno besedilo oddane diplome pregledati ter podati pripombe najpozneje v 15 dneh (izjemoma v 30 dneh). Hkrati pa se je treba zavedati, da je po tem istem pravilniku branje in pripombe na določen osnutek mentor dolžan podati največ trikrat. Po tem (če bi študent zaradi svojih nekakovostnih popravkov zahteval še četrto branje) lahko mentor zavrne nadaljnje sodelovanje pri diplomi.

Poleg tega mentor večinoma lahko– z neko pisno utemeljitvijo – zavrne oziroma prekine sodelovanje tudi zaradi drugih razlogov. Iz navedenega je razvidno, da ima tudi mentor učinkovite instrumente v primerih večje neresnosti na strani študenta oziroma za situacije, kjer se pojavi konflikt interesa.

Če gre za resnejši eksces in prekomerno zavlačevanje s strani mentorja, ki je v določenem primeru nedvomno kršil pravilnike, pa postopamo tako kot je opisano zgoraj za primere resnejših problemov z mentorjem (točka C).

E. Prevelika zahtevnost mentorja

Večji problem lahko nastane tudi v primeru, ko je mentor prezahteven in od študenta terja bistveno večji obseg dela kot je to običajno oziroma kot študent pričakuje, zmore ali prenese. Mentor namreč lahko nenehno dodaja novo in novo literaturo. Ravno tako lahko znova in znova zavrača osnutke in terja njihove popravke. Predvsem pa lahko zahteva stvari, ki jih študent enostavno ne zmore ali ne utegne (vsaj ne v začrtanem okviru diplome).

Kaj je zgornja meja za obremenitev študenta, kjer študent lahko dodatne zahteve zavrne? Če se sklicujemo na »običajno« obremenitev pri diplomi namreč lahko nastane problem, ker diplome na določenem programu morda »običajno« zahtevajo 200-300 ur dela, čeprav imajo formalno morda 24 kreditnih točk, kar pomeni okoli 720 ur. V takem primeru se študent, ki mora opraviti 600 ur dela, formalno ne bi mogli pritoževati, čeprav bi bil dvakrat bolj obremenjen kot ostali študenti.

V vsakem primeru je število ur, ki jih določa število kreditnih točk, v grobem dejanska zgornja meja, ki jo mentor od študenta še lahko zahteva. V primeru, da smo nekoliko počasni ali nerodni za pisanje, ali pa nimamo določenega predznanja, se omenjena meja lahko nekoliko zviša, ne pa več kot za npr. četrtino.

Študent se mora pri vsem zavedati, da je v tem pogledu – po tem, ko je dipoloma enkrat prijavljena – na določen način ujetnik mentorjevih zahtev, ki se jim bo težko izognil. Povsem mogoče tudi je, da bi z upiranjem in nejevoljo zadeve zgolj poslabšal. Zato je tako zelo pomembno, da vprašanje obsega, ambicioznosti diplome, število strani in število ur študent okvirno določi že na prvem sestanku.

Hkrati je v določeni meri tudi mentor ujetnik študenta. Mentor si namreč ne more privoščiti, da bi študent zaradi mentorjeve krivde ne diplomiral. Tudi sicer si mentor želi uspešnega zaključka. Včasih je zato pripravljen napisati oziroma neposredno poeditirati znatne dele besedila diplome, saj bi sicer – zaradi študentove neresnosti ali nesposobnosti (npr. 5.4.2 Problemi z izražanjem) – zgolj spodbujanje in usmerjanje študenta (ter zavračanje neustreznih osnutkov) od mentorja zahtevalo preveč časa, živcev in napora. To je tudi sicer lahko dobra obrambna taktika študenta – izčrpavanje mentorja s slabimi osnutki in neupoštevanjem njegovih napotkov (pri čemer se neupoštevanje napotkov izvaja zavestno in se dozira strateško). Seveda je taka taktika večinoma neetična (glej podpoglavje 3.3.5 Etična vprašanja). Poleg tega pa jo mentor lahko tudi uvidi, s čimer se študentova situacija močno poslabša, kar velja tudi za primer, ko mentor enostavno vztraja pri svojih zahtevah.

In kaj lahko študent stori, če je mentor zahteven preko vsake mere? Kot prvo mora preveriti, če je njegov občutek pravilen, npr. s primerjavo s kolegi, s pogovori s tutorji, z drugimi mentorji, s primerjavo ur in kreditnih točk ipd. Če ima res vse argumente, potem je smiselno problem načeti najprej z mentorjem, na način kot je bil sicer obravnavan pri resnih problemih (točka C). S tem pokaže jasen signal, da je v diplomo vložil ne le razmeroma veliko časa, ampak po njegovi oceni tudi nepotrebno veliko časa. Če je stališče študenta upravičeno, je smiselno, da po potrebi omeni tudi formalno pritožbo, saj se noben mentor ne želi izpostavljati težavam, še posebej. če nima prav in se zaveda, da študenta dejansko obremenjuje prekomerno. V takem primeru je za mentorja morda bolj enostavno, da se s problematičnim študentom nekoliko bolj potrudi kot pa da tvega neko javno obravnavo.

Če vse to ne pomaga, se študent načeloma lahko dejansko pritoži na neko instanco, ki je odvisna od okoliščin (npr. skrbnik programa, prodekan, študentski organ). Pri tem mora priložiti čim več dokumentacije: prijavo, korespondenco, vse osnutke diplome, komentarje mentorja, dogovore in porabljen čas (ki mora presegati normirane ure glede na kreditne točke). Zavedati pa se je treba, da v primeru, ko je diploma (oziroma njen osnutek) takega študent v slabem stanju, študent seveda nima veliko možnosti s svojimi pritožbami, posebej, če se je pred tem tudi sicer izkazal za neresnega oziroma je med pedagogi (ali celo med študenti) po tem že nekako poznan. Računati tudi mora, da bodo profesorji, ki bodo o tem presojali, v tem pogledu načeloma med seboj precej solidarni.

F. Konflikt interesov

Večji problem lahko nastane tudi v primeru, ko imata mentor in študent še nek drug zaseben, posloven ali sorodstven odnos, ki lahko vpliva na proces diplomiranja. Najbolj popularen primer je situacija, ko sta mentor in študent v nekem spolnem, ljubezenskem oziroma romantičnem razmerju, kar ni tako redko. Včasih se celo zgodi, da se mentor s svojim (bivšim) študentom kasneje poroči oziroma vstopi v partnerstvo.. Tovrstno razmerje je običajno sicer povsem konsenzualno in za proces diplomiranja načeloma pravzaprav ne predstavlja nobene težave.

Ker pa so taka razmerja hkrati tudi vir zelo velikih potencialnih težav, postajajo v zadnjih letih predmet številnih razprav, znanstvenih raziskav in tudi naraščajoče regulacije. Možnih je sicer več pristopov:

  1. Mnoge najuglednejše univerze so tovrstna razmerja med pedagogi in študenti enostavno in v celoti prepovedala oziroma označila kot neprimerna.
  2. Posebej pogoste so rešitve, ki tovrstna razmerja omejujejo zgolj v primeru, ko je določen pedagog izrecno vpleten v pedagoško-raziskovalni proces konkretnega študenta (kar seveda vključuje tudi mentoriranje).
  3. Mogoče je tudi, da univerze problema ne regulirajo. Odrasli ljudje pač lahko svobodno vstopajo v poslovna, prijateljska ali intimna razmerja, zato bi kakršnakoli regulacija močno posegla v svobodo posameznika.

Nekatere univerze (npr. Stanford) imajo omejitve strukturirane in velja pravilo (1) za vse dodiplomske študente, pravilo (2) pa za podiplomske in doktorske študente, pri čemer je vse tudi podrobno obrazložene.

Razprave in dileme na tem področju zelo dobro povzema komentar Ljubezenska razmerja na univerzi.

Kam se v tem pogledu uvršča Univerza v Ljubljani? Etični kodeks Univerze v Ljubljani je sicer tako splošen, da bi iz njega težko izluščili enoznačen odgovor. Glede na interpretacije v etičnih kodeksih članic pa bi kljub temu lahko rekli, da se Univerza v Ljubljani uvršča med univerze, kjer se omejuje zgolj konkretni konflikt interesa (2). Članice imajo namreč naslednje omejitve:

  • Etični kodeks FDV namreč navaja: …Vsako spolno, sorodstveno ali prijateljsko razmerje med člani fakultetne skupnosti FDV ter njihovimi študenti v času, ko so odgovorni za akademski nadzor ali evalvacijo se razume kot resno kršenje etičnih načel. Takšno razmerje predstavlja konflikt interesov, zato mora vsak član fakultetne skupnosti FDV zagotoviti, da do njega ne pride. Član fakultetne skupnosti FDV se mora aktivno izogibati vseh delovnih in upravnih vlog in nalog, kjer bi zaradi teh razmerij (spolnih, sorodstvenih) lahko prišlo do konflikta interesov. Samostojno ocenjevanje ali sodelovanje v komisiji za študenta, ki je v sorodstveni ali intimni zvezi s pedagogom (sodelavcem) velja za situacijo konflikta interesov…«.
  • Podobno rešitev ima v svojem etičnem kodeksu tudi Ekonomska fakulteta, kjer se kot etično sporno označuje že npr. »…ocenjevanje ali sodelovanje v komisiji za študenta, ki je v sorodstvenem, intimnem ali katerem koli zasebnem interesnem razmerju s pedagogom (sodelavcem), zaradi česar bi lahko nastal dvom o integriteti člana akademske skupnosti ali integriteti in ugledu fakultete…«

Nakazuje se torej, da je na Univerzi v Ljubljani konflikt interesa tisti dejavnik, ki bi mentorju pri sodelovanju s študentom, s katerim je v intimnem razmerju, oteževal ali celo preprečeval izpolnjevanje poslanstvo univerzitetnega učitelja. V takem primeru je rešitev načeloma enostavna: zadošča, da se pedagog npr. odpove konkretnemu mentoriranju. Sam obstoj takega razmerja pa načeloma ni sporen, vse dokler ne nastane na tej osnovi nek konkreten konflikt interesa (npr. mentoriranje, popravljanje izpita, članstvo v komisiji ipd.).

Konflikt interesa seveda ni nujno erotičen oziroma emocionalen, ampak gre lahko za vrsto drugih osebnih in poslovnih interesov mentorja. Za vse tovrstne latentne konflikte interesa tudi ni nujno, da kdaj prerastejo v realen konflikt med mentorjem in študentom v pogledu procesa diplomiranja. Zelo verjetno je, da se to v resnici nikoli ne zgodi. Če pa do tega kljub temu pride in se konflikt formalizira v določenih postopkih, je mentor v zelo neugodni poziciji, saj je kot močnejša stran v tem asimetričnem razmerju (mentor-študent) zavestno vstopil v nesporen konflikt interesa in s tem kršil etična načela.

Čeprav mentorja etična načela – in tudi sama pogodba o zaposlitvi ter drugi fakultetni predpisi – zavezujejo bistveno bolj kot študenta, pa ima v primeru težav določeno splošno etično odgovornost seveda tudi študent (glej podpoglavje 3.3.5 Etična vprašanja).

<< Nazaj Naprej >>