Poseben primer so študenti, ki potrebujejo za to, da se premaknejo, določen pritisk, ki torej proces diplomiranja potiskajo v zadnjo minuto. To ni seveda nič posebnega, saj je ljudje na splošno težko organiziramo, ko je določena naloga ali nevarnost še daleč.

Tipično za take študente je, da se »prebudijo« kak mesec ali dva pred rokom, ki pa je običajno zelo resen (npr. diploma je pogoj za vpis, za službo, za napredovanje). Šele v takih okoliščinah namreč postanejo dovolj motivirani. Nenadoma postanejo tudi bistveno bolj produktivni in organizirani kot v primeru, če bi se zadeve lotili pravočasno, ko je rok še daleč. Tak pristop je ustrezen, če je to pač njihov način, da rabijo nekaj več atmosfer pritiska, da se premaknejo.

Zaplete pa se, ko pritisk prenaša na druge osebe. Problem namreč v očeh študenta postane mentor, ki na spremljajoči pritisk morda ne pristane. Ko namreč tak študent dobi motivacijo in se enkrat hitro zasuka, nenadoma mentor ne sledi povečani stopnji motivacije in deloholičnosti na strani študenta. Ker je študent potrebni čas za diplomo podcenil, se namreč na kritični poti, ki ovira proces dipoloma, sedaj pojavi mentor, ki si hoče za npr. nekajurno branje osnutka vzeti kar cel teden ali dva. Tovrstna percepcija študenta je seveda nekoliko sprevržena, saj – potem, ko je s svojo neresnostjo in neodgovornostjo morda zapravil celo leto ali več – sedaj pričakuje, da bo mentor, ki je običajno zelo zaposlen človek, čez vikend ali namesto načrtovanega časa za družino, bral njegov osnutek. Še huje je, če študent pričakuje ali celo pritiska, da se v njegovem primeru znižajo standardi kakovost za diplomsko delo.

V takih primerih neredko ne zadošča, da se preko vsake mere potrudi mentor, in torej v trenutku, ko študent pošlje kako vprašanje oziroma osnutek, vsakič spusti vse iz rok, dokler ne uredi zadeve s študentom. Neredko se namreč mora prilagajati tudi fakultetna administracija ter pohitriti procese. Nato mora pohiteti še komisija, se hitro zbrati in odzvati. Ironija je, da so taki študenti v svojih pritiskih večinoma kar uspešni. Mnogim se celo zdi samoumevno, da so se jim vsi prilagajali.

Obstajajo pa tudi primeri, ko se je študent pri tem uštel, ko mentor na pritiske ne pristane, ali pa so taki pritiski pri njemu kontraproduktivni. Podobno neobčutljiva je lahko administracija in komisijo. Seveda pa imajo vsi srce in le redko so povsem brezčutni, četudi je vsem jasno, da je situacijo zakrivil študent s svojo neodgovornostjo.

Zgodi pa se tudi, da so se za študenta sicer vsi maksimalno potrudili, proces pa vse vseeno ni zaključil pravočasno.

Nasvet za take primere vsekakor je, naj se študent tovrstni situaciji izogne in pravilno načrtuje. Računati torej mora, da bo mentor za vsako branje – običajna sta dve branji – porabil vsaj en teden ali dva. Še več, vsaj en teden ali dva (neredko, posebej na nekaterih programih, tudi več), lahko traja tudi celotna administrativna procedura od trenutka, ko je diploma zaključena, pa do zagovora oziroma uradne ocene naloge. Izkušnja na FDV v letu 2020 kaže, da je skrajni minimum, kjer so bili čisto vsi (študent, mentor, komisija in administracija) maksimalno kooperativni, odzivni in skoraj nerealno zavzeti, diplomiranje v enem tednu (seminar tehničnega pregleda v ponedeljek, diploma v petek).

Če pa študent že zabrede v tako situacijo, je primerno, da v njej s svojimi pritiski ne pretirava. Glej tudi 4.4.6 Težave z mentorjem, C: Neodzivnost in zamujanje mentorja.

<< Nazaj Naprej >>