Obstaja določena začetna bariera oziroma vprašanje začetnega skoka v vodo, ko npr. oseba, ki gre v kopališče, plača vstopnino, preživi tam nekaj ur in na koncu odide, ne da bi plavala (kar je sicer načrtovala), saj z vstopom v vodo neprestano odlaša. Pri takšnih težavah je lahko v veliko pomoč naslednje:

  • čas dela načrtujemo vnaprej, natančno, formalno in odločno (npr. zabeležimo v rokovnik 8.00–15.00 ali 15.00–18.00 čas za diplomo) ter o tem in odgovarjajoči odsotnosti od ostalih aktivnosti obvestimo svoj celoten socialni krog;
  • nadvse pomembno je, da je ta čas vezan na neko mirno lokacijo, po možnosti eksterno, zunaj našega doma. Zelo veliko je namreč primerov, ki nikakor niso bili rešljivi, dokler ni študent v točno določenih načrtovanih terminih obiskoval knjižnico (npr. vsak dan 8.00–15.00, kot da prihaja v službo, ali pa vsak dan po službi, 15.00–18.00). Včasih se je smiselno odstraniti od lokacije (npr. domače sobe) in situacije (npr. domači ljudje), ki nas spominja na blokado;
  • uvodno bariero posebej učinkovito premagamo takole:
    1. izberemo vsaj dve uri povsem mirnega časa v enem kosu, brez motenj – v okviru siceršnje načrtovane aktivnosti na mirni lokaciji, kot je navedeno zgoraj – in z izklopljenimi mobilnikom in izklopljenim internetom. Za to so, kot je bilo že večkrat omenjeno, posebej primerne knjižnice;
    2. pri tem lahko prvo uro porabimo zgolj za zrenje v materiale in za organizacijo misli, brez kakršnihkoli pričakovanj do samega sebe;
    3. ostali čas porabimo za neobvezno preliminarno branje, listanje ali pisanje, in to zgolj zato, da postopno prebijemo začetno bariero;
    4. če gre za branje, iskanje, pregledovanje, študiranje, računanje ipd., je bistveno, da za začetek izberemo gradivo oziroma nalogo, ki nas najbolj zanima (oziroma imamo do nje najmanj odpora). Pomembno je tudi, da pri tem vse relevantne misli, ideje, povzetke izpisujemo kontinuirano (npr. vsakih nekaj minut), najbolje kar ročno, saj nas bo to prisililo, da z mislimi ne odtavamo proč od snovi. Lahko pa seveda zapisujemo tudi v računalnik, zaradi česar bomo napisano laže vključili v diplomo. Če pa smo že v fazi pisanja, začnemo pisati najlažje vsebine, npr. okviren pomen diplome, splošen uvod v teorijo, oris pomembnosti problematike, predvsem pa obnovo oziroma povzetek nekega pomembnega vira (npr. knjige). Lotimo se torej neke poljudne in povsem enostavne zadeve, o kateri zlahka pišemo, hkrati pa je to potencialno relevanten del diplome. Pri tem smo povsem razbremenjeni, saj bomo zapisano pozneje še dopolnili, morda celo zavrgli. Na tej točki je bistveno predvsem, da nam delo steče;
    5. pomembno je, da smo pri tem povsem nekritični do sebe in se v ničemer ne omejujemo, tudi če bi nastajali izpiski ali pisanje, ki ni v skladu z našimi predstavami o tem, kaj je še sprejemljiv nivo. V skrajnem primeru ravnamo podobno kot pri možganski nevihti (angl. brainstorming), kjer je osnovni namen zapisati ideje, ki se pojavljajo glede določenega problema, ne da bi ob tem presojali kakovost teh idej in ne da bi jih kritizirali;
    6. za nekatere študente je lahko koristno, če napredek natančno spremljajo, tako da si npr. beležijo število prebranih ali zapisanih strani. Na tej osnovi lahko tudi bolje načrtujejo delo, uravnavajo tempo in projicirajo zaključek dela. Videti jasen datum zaključka pravzaprav pomeni videti luč na koncu tunela, kar lahko odločilno prebudi motivacijo do dela;
    7. ko proces steče, se lotimo tehtnejših stvari, predvsem vidika, ki je v določenem trenutku za diplomski proces najpomembnejši. To je lahko pisanje določenega dela, branje zelo pomembne literature, izvedba določenih izračunov ipd.

Upoštevati velja tudi pomembno zakonitost, ki jo študent praviloma spregleda, saj si tega pogosto ne more predstavljati: ko premagamo začetno bariero in se v diplomski proces vživimo, delo steče nepredstavljivo hitro in gladko. Gre za podoben problem, s katerim se občasno v življenju srečamo skoraj vsi. Obstajajo opravila, ki sicer vzamejo le pol ure ali morda zgolj nekaj minut časa, se pa k njim nikakor ne moremo usesti in jih odlagamo dneve in mesece, tako da zaradi tega nastaja škoda. Ko se jih enkrat vendarle lotimo, se čudimo, kako hitro smo jih opravili, in obžalujemo vse svoje odlašanje, zaradi katerega smo si brez potrebe oteževali življenje. Z zrelim sistemom načrtovanja in odločanja lahko tovrstne probleme odpravimo zelo hitro, brez izgube časa in neugodnih posledic.

Potem ko je začetna bariera premagana, je treba ohranjati disciplino in stalno osebno samoprisilo, da nadaljnje bariere premagujemo znova in znova.

 

<< Nazaj Naprej >>