Včasih nastane določena začetna bariera oziroma začetna blokada pri pisanju diplome, ko študent nekako ne ve, kako začeti z diplomo oziroma kako se lotiti diplome. V formalnem smislu sicer študent potrebne korake običajno zelo dobro pozna (npr. branje literature), vendar nima moči oziroma motivacije, da bi z njimi začel.  

Gre za podobno vprašanje kot pri začetnem skoku v vodo, ko npr. oseba, ki gre v kopališče, plača vstopnino in  preživi tam nekaj ur, na koncu pa odide, ne da bi plavala (kar je sicer načrtovala), saj nekako ne more začeti in zato z vstopom v vodo neprestano odlaša.

Pri takšnih težavah je lahko v pomoč naslednje:

  • čas dela načrtujemo vnaprej, natančno, formalno in odločno (zabeležimo v rokovnik daleč vnaprej, tako da vemo in se pripravimo, npr. čas za diplomo je vsak dan 8.00–15.00 ali 15.00–18.00), predvsem pa o tem in o odgovarjajoči odsotnosti (oziroma nedosegljivost v tem času od ostalih aktivnosti) jasno in glasno obvestimo svoj celoten socialni krog;
  • tudi sicer zelo pomaga, če se o problemu in predvsem o napredku kontinuirano (najbolje na dnevni osnovi) pogovarjamo s čim več bližnjimi osebami. Na eni strani nas namreč to dodatno zavezuje k disciplini in premagovanju blokad, na drugi strani pa tudi razbremenjuje našo napetost in obremenjenost s tem problemom, ki se lahko sicer, če ga tiščimo le zase, brez vsake potrebe razraste v našo zelo veliko škodo. Včasih je seveda potreben dodaten pogum, da se določeni osebi v tem smislu odpremo, ampak pogum je itak treba redno vaditi (in to je lahko dobra vaja). Brez poguma smo namreč tudi sicer precej izgubljeni;
  • nadvse pomembno je, da je ta čas vezan na neko mirno lokacijo, po možnosti eksterno, zunaj našega doma. Zelo veliko je namreč primerov, ki nikakor niso bili rešljivi, dokler ni študent v točno določenih načrtovanih terminih obiskoval knjižnico (npr. vsak dan 8.00–15.00, kot da prihaja v službo, ali pa vsak dan po službi, 15.00–18.00). Včasih se je namreč smiselno odstraniti od lokacije (npr. domače sobe) in situacije (npr. domači ljudje), ki nas spominja na blokado;
  • samo uvodno bariero oziroma blokado posebej učinkovito premagamo takole:
    1. izberemo vsaj dve uri povsem mirnega časa v enem kosu, brez motenj – v okviru siceršnje načrtovane aktivnosti na mirni lokaciji, kot je navedeno zgoraj – in z izklopljenimi mobilnikom in izklopljenim internetom. Za to so, kot je bilo že večkrat omenjeno, posebej primerne knjižnice;
    2. pri tem lahko prvo uro porabimo zgolj za zrenje v materiale (ali pa v strop) in za organizacijo misli, brez kakršnihkoli pričakovanj do samega sebe;
    3. ostali čas porabimo za neobvezno preliminarno branje, listanje ali pisanje, in to zgolj zato, da postopno prebijemo začetno bariero, brez resnih pričakovanj, da naredimo nekaj kakovostnega ali produktivnega;
      • če gre za branje, iskanje, pregledovanje, študiranje, računanje ipd., je bistveno, da za začetek izberemo gradivo oziroma nalogo, ki nas najbolj zanima (oziroma imamo do nje najmanj odpora). Pomembno je tudi, da pri tem vse relevantne misli, ideje, povzetke izpisujemo kontinuirano (npr. vsakih nekaj minut), najbolje kar ročno, saj nas bo to prisililo, da z mislimi ne odtavamo proč od snovi. Lahko pa seveda zapisujemo tudi v računalnik, zaradi česar bomo napisano laže vključili v diplomo.
      • če pa smo že v fazi pisanja, začnemo pisati najlažje vsebine, npr. okviren pomen diplome, splošen uvod v teorijo, oris pomembnosti problematike, predvsem pa obnovo oziroma povzetek nekega pomembnega vira (npr. knjige). Lotimo se torej neke poljudne in povsem enostavne zadeve, o kateri zlahka pišemo, hkrati pa je to potencialno relevanten del diplome. Pri tem smo povsem razbremenjeni, saj bomo zapisano pozneje še dopolnili, morda celo zavrgli. Na tej točki je bistveno predvsem, da nam delo steče;
  1. pomembno je, da smo pri vsem tem povsem nekritični do sebe in se v ničemer ne omejujemo, tudi če bi npr. nastajali izpiski ali pisanje, ki ni v skladu z našimi predstavami o tem, kaj je še sprejemljiv nivo. V skrajnem primeru ravnamo podobno kot pri možganski nevihti (angl. brainstorming), kjer je osnovni namen zapisati ideje, ki se pojavljajo glede določenega problema, ne da bi ob tem presojali kakovost teh idej in ne da bi jih kritizirali;
  2. za nekatere študente je lahko koristno, če napredek natančno spremljajo, tako da si npr. beležijo število prebranih ali zapisanih strani. Na tej osnovi lahko tudi bolje načrtujejo delo, uravnavajo tempo in projicirajo zaključek dela. Videti jasen datum zaključka pravzaprav pomeni videti luč na koncu tunela, kar lahko odločilno prebudi motivacijo do dela;
  3. ko proces steče, se postopno lotimo tehtnejših stvari, predvsem vidike, ki so v določenem trenutku za diplomski proces najpomembnejši. To je lahko pisanje določenega dela, branje zelo pomembne literature, izvedba določenih izračunov ipd.

Upoštevati velja tudi pomembno zakonitost, ki jo študent pri tovrstnih problemih praviloma spregleda, saj si tega pogosto ne more predstavljati: ko premagamo začetno bariero in se v diplomski proces vživimo, delo steče nepredstavljivo hitro in gladko. Gre za podoben problem, s katerim se občasno v življenju srečamo skoraj vsi. Obstajajo namreč opravila, ki sicer vzamejo le pol ure ali morda zgolj nekaj minut časa, se pa k njim nikakor ne moremo usesti in jih odlagamo dneve in mesece, tako da zaradi tega začne nastajati škoda. Ko se jih enkrat vendarle lotimo, se čudimo, kako hitro smo jih opravili, in obžalujemo vse svoje odlašanje, zaradi katerega smo si brez potrebe oteževali življenje. Z zrelim sistemom načrtovanja in odločanja lahko tovrstne probleme odpravimo zelo hitro, brez izgube časa in neugodnih posledic.

Potem ko je prva začetna bariera premagana, je treba seveda ohranjati disciplino in stalno osebno samoprisilo, tako se da nadaljnje pojavljanje barier, če do njih sploh pride,  premaguje rutinsko, znova in znova.

<< Nazaj Naprej >>