Ena najpogostejših težav je v začetku razmeroma neopazna. To je prepočasen napredek zaradi premajhne intenzivnosti dela, kar lahko sčasoma postane zelo nevarno. Takšne težave se pojavljajo predvsem v primerih, ko je skrajni rok za dokončanje še razmeroma oddaljen in še ni čutiti neposrednega pritiska, da se mudi, hkrati pa je študent tudi realno precej zaposlen. Če je na mesec opravil le 10–20 ur dela ali manj, obstaja resna nevarnost, da se bo po nekaj mesecih pojavil resen problem. Pri tem ne gre niti za prokrastinacijo, niti za upad motivacije, niti za kritično pomanjkanje časa ali problem začetne bariere.

Premajhna intenzivnost je tudi sicer ena največjih nevarnosti procesa diplomiranja, še posebej zato, ker je tiha in neopazna. Ne opazimo, kdaj se prelevi v enega resnejših problemov. Če glavnina raziskovanja in pisanja ni izvedena v treh mesecih, je to že lahko signal za ukrepanje, če pa ni dosežena niti v šestih mesecih, je to že kritično. Na tako dolgi rok je težko zadrževati motivacijo in delovni ritem, saj se preveč energije porabi za vsakokratno vživljanje, morebitno premagovanje začetne bariere, predvsem pa se ne doseže intenzitete in globine, ki je potrebna za osrednji preboj. Kritično pa je lahko tudi odstopanje od načrta dela, saj z daljšim obdobjem narašča tudi verjetnost za raznovrstne motnje, tako objektivne kot tudi subjektivne (npr. skušnjava prokrastinacije).

Težava se lahko pojavi iz treh razlogov. Na eni strani morda delamo po načrtu (npr. zaradi okoliščin smo načrtovali 20 ur mesečno za 10 mesecev), vendar se izkaže, da je v teh okvirih produktivnost prenizka in napredujemo prepočasi. Na drugi strani pa se lahko upočasnitev tempa zgodi tudi naknadno, zaradi upravičenih ali neupravičenih okoliščin, ko uspemo mesečno izvesti le 10 namesto načrtovanih 20 ur. Mogoče pa je celo, da napredujemo povsem po načrtu, vendar se nakazuje, da je načrtovano obdobje predolgo (npr. deset mesecev) in da sčasoma ne bomo več mogli vzdrževati ustrezne motivacije. Kaj lahko storimo?

  • Najprej je pomembno, da imamo nek načrt in ustrezen monitoring. Na tej osnovi mesečno ocenimo napredek in projekcijo, kdaj bo – na osnovi takega tempa – delo zaključeno. Zaključek, to je luč na koncu tunela, mora namreč biti viden, in to realno viden. Brez tovrstne orientacije je položaj še bistveno bolj tvegan, saj sploh ne vemo, kje smo, kar pa je zelo nevarno, saj je tesno povezano z odlaganjem diplome (glej tudi podpoglavje 1.3 Odlaganje).
  • V naslednjem koraku je verjetno treba izbrati več časa. Primere, ko je to zaradi objektivnih razlogov težavno, obravnavamo v podpoglavju 4.4.5 Realno pomanjkanje časa.
  • Kadar povečanje mesečnega števila ur nikakor ni mogoče (in smo zato obsojeni na dolgotrajen proces) in tudi sicer v primerih, ko peša motivacija, je koristno, če dolgoročno okrepimo motivacijo. To lahko najlaže dosežemo s spodbudami iz okolja in se o težavah redno pogovarjamo z osebami, ki nas razumejo in spodbujajo, predvsem pa vzdržujemo redne stike z mentorjem. Včasih pomagajo tudi enostavni (npr. afirmacije, opomniki, avtosugestije) ali zahtevnejši psihološki prijemi (npr. terapije). Pomembno motivacijo lahko za nas predstavlja tudi, če se (še enkrat) zazremo v brezno posledic, ki nas čakajo v primeru nediplomiranja (podpoglavje 1.4.1 Posledice).
  • Najelegantnejša rešitev je krčenje ali poenostavitev diplome. Najprej sami dobro razmislimo, katera opravila bi morda skrajšali. Morda pregledujemo preveč virov? Morda izgubljamo preveč časa za določena opravila? Morda smo si zadali neko nalogo, ki v prijavi niti ni bila predvidena, in jo lahko opustimo? Navedene probleme lahko rešimo sami, z malo več samodiscipline in osredotočenja na najbistvenejše aktivnosti, posebej če se je diploma razrasla preko načrtanega okvira. Druga smer zmanjševanja obsega dela je poenostavitev diplome, npr. opustitev določene (empirične) komponente, zoženje empiričnega dela, krčenje hipotez ipd. V takem primeru lahko nastanejo določene formalne težave, če npr. opustimo nekaj, kar je bilo izrecno navedeno v prijavi, vendar se to da z nekaj spretnosti pri utemeljevanju rešiti (npr. izvedemo samo pet ekspertnih intervjujev namesto desetih, kar utemeljimo s tem, da so se ugotovitve ponavljale, ali pa z dejstvom, da so intervjuji trajali trikrat dlje kot načrtovano), v skrajnem primeru s spremembo prijave. Glavno besedo pri tem ima mentor. Če določeno poenostavitev odobri, ker oceni, da je diploma še vedno sprejemljiva, potem je to izvedljivo. O potencialnih poenostavitvah lahko najprej razmislimo sami, nato pa skušamo o njih prepričati mentorja. Lahko pa mentorja neposredno prosimo, da oceni, kje bi lahko prihranili napore. Beseda ni konj in možnosti ni malo.

 

<< Nazaj Naprej >>