Kot prvo je treba premajhno intenzivnost dela, ki se seveda manifestira v premajhnih rezultatih, ostro ločiti od drugih razlogov za premajhen napredek oziroma za premajhne rezultate dela. Premajhen napredek ima namreč lahko tudi druge vzroke:

  • Če imamo motivacijo, načrt (glej 3.1. Časovni načrt) ter vlagamo tudi ustrezen čas, napredka pa kljub temu ni oziroma je premajhen, gre najverjetneje gre za vprašanje samoorganizacije, zato velja preveriti odgovarjajoča priporočila (1.3.1. Organizacija dela).
  • Če smo sicer dobro organizirani, upočasnjujejo pa nas nejasnosti, kaj in kako točno delati oziroma kaj je naslednji korak, ne smemo nikoli oklevati: nemudoma se moramo obrniti na mentorja, tudi če bi mu s tem postali nadležni. Pišimo mu, predvsem pa ga obiskujmo, če je treba, vsak teden. Če je naša situacija pač taka, da nam nekako ni jasno, kako točno napredovati z delom, potem si je treba to odkrito priznati in težavo reševati z mentorjem toliko časa, dokler se dileme ne razjasnijo. V tem okviru velja smiselno upoštevati tudi priporočila glede vprašanja naslednjega koraka (glej 2.2.4 Sestanek pri mentorju, D. Problem naslednjega koraka).
  • Če gre za specifične (npr. tehnične) primere nejasnosti, kako napredovati, se lahko obrnemo tudi na zunanjo pomoč (glej 3.4.4 Dovoljena pomoč).
  • Če pa gre morda pri vsem tem za neke osebne težave, se je treba z njimi pogumno soočiti (glej 4.4.7 Osebne težave) in poiskati ustrezno rešitev.

V nadaljevanju je torej predmet obravnava le prepočasen napredek, ki nastaja zgolj zaradi premajhne intenzivnosti dela. To je sicer ena najpogostejših težav pri izdelavi diplome. V začetku je tudi razmeroma neopazna, sčasoma pa lahko postane zelo nevarna. Takšne težave se posebej rade pojavljajo, ko je skrajni rok za dokončanje razmeroma oddaljen in še ni čutiti neposrednega pritiska, da se mudi, hkrati pa je študent vzporedno s tem tudi v resnici precej zaposlen (npr. služba). Če je na mesec opravil le 10–20 ur dela ali manj, obstaja resna nevarnost, da se bo po nekaj mesecih pojavila večja težava. Pri tem ne gre niti za prokrastinacijo, niti za upad motivacije, niti za kritično pomanjkanje časa ali problem začetne bariere, kar vse je obravnavano v drugih razdelkih, ampak za zelo specifične težave prenizke intenzitete.

Kot rečeno, je premajhna intenzivnost ena največjih nevarnosti procesa diplomiranja, ker je tiha in neopazna. Ne opazimo namreč, kdaj se prelevi v enega resnejših problemov. Če namreč glavnina raziskovanja in pisanja diplome ni izvedena v treh mesecih, je to že lahko signal za ukrepanje, če pa ni dosežena niti v šestih mesecih, je to že kritično, saj je šest mesecev tudi osnovni okvir, v katerem se postavlja in odgovarja na ključno vprašanje (glej 1.1.1 Izbira obdobja). Na daljši rok (npr. več kot šest mesecev) je namreč težko zadrževati motivacijo, fokus in delovni ritem, saj se preveč energije porabi za vsakokratno vživljanje, morebitno premagovanje začetne bariere, predvsem pa se ne doseže intenzitete in globine, ki je potrebna za osrednji preboj na diplomi. Kritično pa je lahko tudi odstopanje od načrta dela, saj z daljšim obdobjem narašča tudi verjetnost za raznovrstne motnje, tako objektivne (npr. nepredvidene obremenitve v službi ali družini) kot tudi subjektivne (npr. skušnjava prokrastinacije).

Težava premajhne intenzivnosti dela se lahko manifestira na tri načine:

  • Na eni strani sicer morda delamo po načrtu (npr. zaradi okoliščin smo načrtovali 20 ur mesečno za 10 mesecev), vendar se izkaže, da je v tako razvlečenem okviru naša produktivnost prenizka in napredujemo prepočasi; vse bolj postaja očitno, da na tak način v zastavljenem obdobju ne bomo mogli zaključiti diplome.
  • Na drugi strani pa se lahko na neki točki naknadno in nepredvideno zgodi realna upočasnitev tempa, bodisi zaradi upravičenih bodisi zaradi neupravičenih okoliščin. Posledica tega je, da uspemo mesečno izvesti npr. le 10 namesto načrtovanih 20 ur.
  • Mogoče pa je celo, da napredujemo povsem po načrtu, vendar se vse bolj nakazuje, da je načrtovano obdobje predolgo (npr. deset mesecev), da zato pešamo in omagujemo, tako da je vse bolj očitno, da sčasoma ne bomo več mogli vzdrževati ustrezne motivacije oziroma tempa.

Kaj lahko storimo?

  • Najprej je pomembno, da imamo nek načrt in tudi ustrezen monitoring izvajanja tega načrta. Če napisanega (skiciranega in ovrednotenega) načrta sploh nimamo, je to tudi sicer zelo slabo in nevarno. Nemudoma moramo zato izdelati – z urami ovrednoteno – skico aktivnosti, mejnikov in rezultatov (glej 3.2.3 Koraki in mejniki). Na tej osnovi lahko nato mesečno ocenimo napredek in predvsem projekcijo, kdaj bo – na osnovi takega tempa – delo zaključeno. Zaključek, to je luč na koncu tunela, mora namreč biti viden, jasen, znan in to v smislu datuma. Brez tovrstne orientacije je položaj še bistveno bolj tvegan, saj sploh ne vemo, kje smo. To pa je zelo nevarno, saj so take okoliščine tesno povezane z odlaganjem diplome; nadvse koristno zato je, da si ogledamo s tem povezane potencialne težave (glej 1.3 Odlaganje).
  • V naslednjem koraku se je treba enostavno reorganizirati (glej tudi 3.3.1 Organizacija dela) in diplomi nameniti več časa. Če to zahteva tudi nov strateški premislek o našem življenju, preverimo motivacijo, življenjske cilje ter ponovimo in formaliziramo ključno odločitev (glej 1.1. Odločitev). Primeri, ko je povečanje časa za diplomo zaradi objektivnih razlogov kakorkoli težavno, so obravnavani v posebnem razdelku (4.4.5 Realno pomanjkanje časa).
  • Kadar povečanje mesečnega števila ur nikakor ni mogoče (in smo zato obsojeni na dolgotrajen proces), in tudi v primerih, ko peša motivacija, je koristno, če okrepimo svojo motivacijo, tako da bomo daljše obdobje, ki se mu očitno ne moremo izogniti, lahko zdržali. To najlaže dosežemo s spodbudami iz okolja, kar pomeni, da se o poteku ter morebitnih težavah redno pogovarjamo z osebami, ki nas razumejo in spodbujajo. Lahko razvijemo tudi manjši sistem (samo)nagrajevanja, ki ga izvajamo v sodelovanju z bližnjimi osebami (npr. vsako poglavje ali vsakih 50 ur dela proslavimo s pizzo). Predvsem pa vzdržujemo redne stike z mentorjem. Včasih pomagajo tudi enostavni (npr. afirmacije, opomniki, avtosugestije) ali zahtevnejši psihološki prijemi (npr. coaching, terapije). Zelo pomembno motivacijo predstavlja tudi, če se (še enkrat) zazremo v brezno posledic, ki nas čakajo v primeru nediplomiranja (podpoglavje 1.4.1 Posledice).
  • Najelegantnejša rešitev je krčenje ali poenostavitev diplome. Najprej sami dobro razmislimo, katera opravila bi morda skrajšali. Morda pregledujemo preveč virov? Smo zavili na področje, ki ni potrebno? Želimo vplesti literaturo, ki nas sicer zanima, ni pa nujna za diplomo niti ni bila predvidena v prijavi? Morda izgubljamo preveč časa za določena opravila? Morda smo si zadali neke dodatne naloge, ki v prijavi niso bile predvidene, in jih lahko opustimo? Navedene probleme moramo rešiti kar sami, z več samodiscipline in osredotočenja na najbistvenejše aktivnosti, posebej če se je diploma razrasla preko načrtanega okvira. Druga smer zmanjševanja obsega dela pa so večje poenostavitve diplome, npr. opustitev določene (empirične) komponente, zoženje empiričnega dela, krčenje hipotez ipd. V takem primeru sicer lahko nastanejo določene formalne težave, če npr. opustimo nekaj, kar je bilo izrecno navedeno v prijavi, vendar se to da z nekaj spretnosti pri utemeljevanju rešiti (npr. izvedemo samo pet ekspertnih intervjujev namesto desetih, kar utemeljimo s tem, da so se ugotovitve ponavljale, ali pa z dejstvom, da so intervjuji trajali trikrat dlje kot načrtovano), v skrajnem primeru s spremembo prijave. Glavno besedo pri tem ima seveda mentor. Če določeno poenostavitev odobri, ker oceni, da je diploma še vedno sprejemljiva, potem je to izvedljivo. O potencialnih poenostavitvah lahko najprej razmislimo sami, nato pa skušamo o njih prepričati mentorja. Lahko pa mentorja neposredno prosimo, da oceni, kje bi lahko prihranili napore. Beseda ni konj in možnosti ni malo.
<< Nazaj Naprej >>