Empirični del mora biti dobro definiran, realen in smiselno umeščen v teorijo, polega tega pa mora biti tudi obvladljiv in izvedljiv. Osnovna umestitev empiričnega dela je sicer bila – ali pa bi vsaj morala biti – dorečena že ob prijavi, saj prijava to izrecno in formalno zahteva. Takrat je tudi pravi trenutek, da pri opredelitvi empiričnega dela na eni strani upoštevamo vse svoje znanje, sposobnosti, motiviranost, zanimanje, prioritete in ambicioznost, na drugi strani pa tudi naravo in zahtevnost problematike, pretekle raziskave ter specifičnost odgovarjajoče metodologije. Hkratno upoštevanje vseh navedenih dejavnikov seveda ni enostavno, zlasti ker so v času prijave naše predstave o diplomi, posebej pa o empiriji, pogosto precej nejasne. Če želimo ključne vidike empiričnega dela čim bolje opredeliti že v prijavi, zato ni smiselno, da bi prijavo oddali prezgodaj oziroma bolj zgodaj, kot je to potrebno.

Ne glede na prijavo pa lahko v fazi raziskovanja in pisanja napovedano empirijo pozneje naknadno prilagodimo, tako da postane ustreznejša, realnejša in tudi izvedljiva. V primeru posebej velikih sprememb moramo sicer znova oddati tudi prijavo, kar seveda ni ugodno, ni pa usodno. O vsem tem bo najbolje presodil mentor. Z naše strani je predvsem pomembno, da znamo vse morebitne prilagoditve in spremembe dobro utemeljiti oziroma zagovarjati. Pri tem se v prvi vrsti sklicujemo na nove (in nepredvidene) dodatne informacije in spremenjene okoliščine. Tako smo lahko imeli ob prijavi zagotovilo, da bo določena organizacija za nas brezplačno izvedla empirijo (npr. anketo), vendar si je nato premislila. Namesto tega morda sami izvedemo manjšo anketo prek spleta. Če pa bomo namesto ankete, napovedane v prijavi, v diplomi izvedli zgolj nekaj kvalitativnih intervjujev, potem je to vsekakor večje odstopanje od prijave.

Glede empiričnega dela obstajajo med področji velike razlike. Ker vsebinskih in področno specifičnih vidikov pričujoča priporočila načeloma ne obravnavajo, temveč se omejujejo predvsem na procesna in organizacijska vprašanja, velja v pogledu empirije izpostaviti zgolj nekaj splošnih usmeritev.

  • Pomen okvirne opredelitve empiričnega dela v prijavi. Že v prijavi mora biti jasno začrtano, kakšen bo empirični del. V družboslovnem raziskovanju so glavne alternative predvsem anketa, kvalitativni intervju, opazovanje, analiza obstoječih podatkov, implementacija ali izdelava določene aplikativne rešitve, v širšem smislu pa tudi primerjalna analiza, analiza diskurza ipd.

Sestavni del empirije je tudi izbira ustreznega metodološkega pristopa, ki mora na eni strani odražati cilje naše diplome, hkrati pa mora prek morebitnih raziskovalnih vprašanj, hipotez in tez dopolnjevati teorijo. Pri tem izberemo predvsem tiste metodološke pristope, znanja in gradiva, ki so bili sestavni del našega študijskega programa, in se ne obremenjujemo preveč s pristopi, ki povsem izven navedena okvira. Temeljito se seveda razgledamo tudi po spletu in literaturi, predvsem po podobnih diplomah oziroma podobnih projektih. Kljub potrebi, da je empirija v prijavi opredeljena zgolj okvirno, pa je na drugi strani smiselno, da je na tej točki kljub vsemu še razmeroma splošna, s čimer pušča proste roke pri dokončni opredelitvi. Tako je lahko način anketiranja (osebno ali spletno) ali tip vzorca (verjetnostni ali priložnostni) ob prijavi še nedefiniran. Na tej osnovi se lahko dokončno odločimo pozneje, ko se podrobneje razgledamo po literaturi in ko celotni proces vidimo bolj od blizu, predvsem njegove časovne omejitve. Podobno so lahko ob prijavi nedorečeni tudi nekateri  pomembni vidiki določene implementacije, izdelka, projekta, storitve oziroma aplikacije, ki so predmet obravnave v empiričnem delu.

Posebej nejasna in negotova sta lahko ob prijavi način in obseg empiričnega dela (v najširšem smislu), kadar želimo z izbranim metodološkim pristopom dokazati oziroma izpeljati določeno teoretsko tezo ali izrek. Potrebno delo se namreč lahko nepredvideno razraste ali pa je morda celo neuspešno. Pri razmejitvi med podobnostjo prijave in njeno odprtostjo nam bo najbolje svetoval mentor, upoštevati pa velja tudi siceršnjo obravnavo dileme, kako zavezujoča naj bo prijava (glej podpoglavje 2.4.2 Vsebina prijave).

  • Problem dokončne opredelitve empiričnega dela. Poleg zgornjega razkoraka med empirijo, napovedano v prijavi, in začetno empirijo, ki jo operativno začrtamo oziroma opredelimo v trenutku, ko se empirije v resnici lotimo (kar je običajno več mesecev pozneje kot prijava), lahko nastane razkorak tudi med začetno empirijo in dejansko izvedeno empirijo. Večje razlike lahko na eni strani nastanejo zaradi kompleksnosti empiričnega dela, ki morda poteka v več fazah, pri čemer poznejših faz nismo mogli podrobneje opredeliti, saj so odvisne od rezultatov zgodnjih faz. Na drugi strani pa lahko tovrstne razlike razkrivajo zgolj dejstvo, da smo empirično delo zastavili slabo, nestrokovno ali nerealno. Tako smo npr. pričakovali, da bo odgovarjalo 50 % povabljenih k izpolnjevanju ankete, dejansko pa je morda odgovarjalo zgolj 5 % vključenih enot, kar ima seveda zahteva naknadno spremembo oziroma prilagoditev nadaljnjih korakov empiričnega dela.

Vsekakor je zato pred tik začetkom empiričnega dela smiselno, da – kolikor je le mogoče strokovno in realno – (vnovič) identificiramo in razjasnimo vsa odprta vprašanja empiričnega dela oziroma vsaj tista, ki so potrebna za prvo fazo empiričnega dela. Preostale nejasnosti in nedorečenosti je pogosto bolje pustiti odprte in se o njih odločiti pozneje, ko bo na voljo več informacij. Če se le da, se je treba izogniti temu, da se prenaglimo in načrtujemo oziroma obljubimo preveč ali celo rešitve, ki so napačne.

Z vprašanjem dokončnega opredeljevanja dejanske empirije je tesno in včasih tudi neločljivo povezana tudi odločitev o podrobnejših parametrih empiričnega dela, ki na začetku (in tudi v prijavi) običajno niso povsem določeni. Pričakuje se seveda, da jih bomo dorekli naknadno, npr. na osnovi prebrane teorije ali predhodne faze empiričnega dela. V takem primeru se lahko celo zgodi, da moramo parametre empiričnega dela določati trikrat, v primeru več faz empirije pa lahko še večkrat. Prvič namreč parametre določamo (zelo okvirno) v prijavi, drugič na začetku empirije, ko smo obdelali teorijo in se empirije prične, in tretjič dokončno, ko se odgovarjajočega dela empirije dejansko lotimo in so znani vsi rezultati predhodnih faz teorije in empirije.

Tako lahko v prijavi (prvi korak) npr. navedemo, da bomo izvedli zgolj manjšo anketo z nekaj sto enotami, dokončno velikost vzorca (drugi korak) pa določimo šele na začetku empirije, ko pregledamo odgovarjajočo literaturo in podobne primere. Če pa bomo po opravljenem anketiranju z izbranimi respondenti ali pa z izbranimi izvedenci (eksperti) – glede na nepričakovane rezultate ankete (torej predhodne faze empirije) – nenačrtovano izvedli še nekaj poglobljenih intervjujev (tretji korak), lahko podrobnosti dorečemo šele po končani anketi. Kakšni bodo ti intervjuji, kako dolgi in koliko jih potrebujemo, lahko določimo šele po tem, ko pregledamo dejanske rezultate ankete.

Tovrstne odločitve moramo sprejeti premišljeno, skrbno, eksplicitno in formalno, kar v prvi vrsti pomeni, da jih načrtujemo in torej vnaprej označimo, kdaj jih je treba sprejeti. Nadalje je pomembno, da odločitve zapišemo (v trenutku, ko jih sprejmemo).

V celotnem procesu odločanja o empiričnem delu ima pomembno besedo mentor, ki ima izkušnje, na osnovi katerih lahko oceni odgovarjajoče vidike obsega, poteka in strukture empiričnega dela, predvsem pa nam svetuje, kdaj točno je primerno sprejemati odločitve.

  • Časovni okvir empiričnega dela. Vsako odločitev o opredeljevanju empiričnega dela in njegovih parametrih moramo skrbno presoditi v luči potrebnega časa in celotnega trajanja. To posebej velja za število komponent empiričnega dela. Nemalokrat se namreč zgodi, da je diploma zaradi prevelikega števila empiričnih komponent preširoka in zahteva preveč časa ali pa zaradi tega ni dovolj poglobljena. Tipičen primer je diploma visokošolskega programa (Uroš Podkrižnik), v katerem je diploma ovrednotena z zelo skromnimi petimi KT. Diploma pa kljub temu poleg izdelave računalniške aplikacije, kar bi več kot zadoščalo, vključuje še obsežno in izčrpno primerjalno analizo problematike in nato še primerjalno analizo aplikacij. Podobno ima magistrsko delo Katje Zrim (Katja Zrim) tri obsežne komponente empiričnega dela: izčrpno statistično analizo sekundarnih podatkov, testiranje enajstih spletnih aplikacij in še uporabniško testiranje izbrane aplikacije, ki je v bistvu eksperiment z desetimi uporabniki. Ker je imela naloga tudi zahteven teoretski del, so tri empirične komponente preveč; odlično diplomo bi lahko imeli tudi v primeru le dveh ali celo zgolj ene poglobljeno obdelane komponente (glej magistrsko delo Maša Crnkovič).

Skrb za časovni potek seveda velja tudi za vsako empirično komponento posebej, kar pomeni, da moramo čim realneje oceniti potreben čas, napor, delo in celotno trajanje. V primeru družboslovnega raziskovanja moramo zato pravočasno postaviti konkretna vprašanja, npr.:

  • Koliko dodatnih ur bomo porabili, če namesto petih izvedemo deset poglobljenih intervjujev? Na drugi strani je s tem povezano tudi vprašanje, koliko sploh lahko, glede na metodološke standarde, zmanjšujemo število intervjujev?
  • Koliko dodatnih ur dela bomo prihranili pri promociji spletne ankete, če se namesto 500 zadovoljimo le s 100 enotami?
  • Za koliko ur, dni, tednov ali mesecev se bo proces diplomiranja skrajšal ali podaljšal zaradi določenih naknadnih sprememb?
  • Projektni pristop k empiričnemu delu. V primeru kompleksnejšega empiričnega dela (npr. anketna raziskava, računalniški program, kreativni izdelek), ki ga sestavlja zaokroženo zaporedje večjega števila aktivnosti, je smiselno aktivnosti razbiti na sklope, določiti časovne mejnike in vmesne rezultate ter skicirati okviren projektni plan oziroma ustrezno shemo. Pri tem uporabimo enak projektni pristop kot v podpoglavjih 3.1.2 Zaporedja aktivnosti in 3.2.3 Koraki in mejniki.
  • Ključna vloga mentorja. V zgornji obravnavi je bila vloga mentorja večkrat izpostavljena kot zelo pomembna, kar še posebej velja za presojo o ustreznem empiričnem pristopu, možnih kombinacijah, podrobnih parametrih in odgovarjajoči metodologiji. Vse to je namreč za študenta pogosto prezahtevno, saj nima odgovarjajočih izkušenj. Svetovanje pri empiričnem delu je tudi nasploh ena najbolj ključnih vlog, ki jo mora v procesu diplomiranja odigrati mentor. Študent mora ob tem predvsem poskrbeti – kolikor je to mogoče in potrebno –, da se mentor ustrezno poglobi. Mentor se bo namreč raje poglobil, če študent z vso skrbnostjo in odkritostjo pripravi vse elemente za kakovostno odločanje, posebej če je diploma zunaj mentorjevega ožjega področja. Izjemno dobrodošla je lahko za študenta tudi kakšna druga povratna informacija (npr. drug profesor, izkušen kolega, izvedenec ali oseba, ki dela na tem področju ipd.), zlasti v primerih, ko se mentor iz določenih razlogov ne poglobi dovolj ali pa se na specifičnosti empirije določene diplome podrobneje ne spozna.
<< Nazaj Naprej >>