Sposobnost študenta za analitično mišljenje oziroma njegova analitična pronicljivost je izjemno pomembna za kakovostno diplomo, posebej pa za njen empirični del.

Analitičnost je deloma osebnostna lastnost, ki jo študent ima ali pa je nima, deloma pa se jo da tudi razviti. V veliki meri je celoten študij pravzaprav namenjen razvoju analitičnega pristopa oziroma analitičnega razmišljanja na določenem (strokovnem) področju.

Pri analitičnosti gre za zmožnost, da znamo iz goščave podatkov in empiričnih dejstev učinkovito (hitro, pravilno, poglobljeno) izluščiti, kaj je bistvo, kaj je trend v ozadju, kakšne so povezave, kakšne so zakonitosti in kakšna so prava vprašanja. Hkrati gre tudi za zmožnost odkrivanja zakonitosti in vzorcev (angl. pattern) ter za posploševanje oziroma za induktivno sklepanje. Na drugi strani je s tem tesno povezana tudi sposobnost za ustrezno orientiranost v samem procesu oziroma za samo-usmerjanje glede določanja nadaljnjih korakov empirične analize. Tako moramo npr. po pregledu določenega vira ali po izvedbi določene analize vsakič znova sprejeti odločitev o tem, kaj bo glede na celoto oziroma veliko sliko (angl. big picture) in glede na cilje našega raziskovanja naš naslednji korak. V okviru empiričnega proučevanja smo namreč pogosto pred odločitvijo, da zaključimo in strnemo dosedanje rezultate, ali pa se odločimo še za eno dodatno analizo, za še en izračun, za še en eksperiment, za pregled še enega vira, za še en krog izvedbe iskanja prek spleta, za še en intervju z izvedencem, za še eno prebiranje pomembne literature ipd. Če se na določeni točki odločimo za nadaljnje korake analiziranja oziroma raziskovanja, je pri tem bistveno tudi, kako določimo, kateri je ta korak, kakšne so njegove metodološke in tehnične podrobnosti, ter nivo poglobljenosti. V tem okviru je izbira ustreznega oziroma optimalnega zaporedja korakov izjemnega pomena in v tem pogledu so med študenti (in ljudmi nasploh) velike razlike.

Kadar ima študent slabo razvito analitično mišljenje, potrebuje pri določanju korakov empirične analize več pomoči mentorja, sicer lahko zatava v povsem zgrešeno smer. V skrajnem primeru so potrebni celo tedenski sestanki, kjer mentor na osnovi opravljenega tedenskega dela vsakič znova usmerja študenta o nadaljnjem poteku analitičnega procesa.

Pri analitičnem procesu v raziskovanju gre včasih za podoben intelektualni proces določanja naslednjih korakov, kot ga izvajajo npr. zdravnik pri iskanju vzroka bolezenskih težav (kjer ima zdravnik v začetku na voljo le nejasne simptome, ki jih mora z dodatnimi poizvedbami in raziskavami, določanimi sprotno, umestiti v ustrezen okvir), detektiv pri razkrivanju kriminalnega dejanja (kjer ima v začetku na voljo le pomanjkljive indice in mora na tej osnovi usmerjati nadaljnje korake in smeri preiskovanja), mehanik (ki mora z dodatnimi preverjanji iterativno diagnosticirati naravo težave v določeni napravi) in raziskovalni novinar (ki mora za določen pojav presojati, katere dodatne poizvedbe so smiselne, potrebne ali nujne, da čimpreje sestaviti verodostojno razlago). Pri analitičnosti gre torej za iskanje bistva in za smiselno razlago pojavov, dejstev, trendov in številk.

Neredko se analitičnost povezuje tudi s posebnim miselnim oziroma spoznavnim preskokom, ki se lahko zgodi, ko se v problematiko dovolj poglobimo. Gre za določen »klik« v možganih, ko nenadoma dobimo pravo idejo, ko naenkrat uvidimo določeno povezavo, ko se prikaže oziroma utrne (»kapne) ustrezna rešitev problema, ko zagledamo pravilno razlago, ko začutimo nadaljnjo smer analitičnega proučevanja. Omenjeni preskok se povezuje tudi z intuicijo oziroma intuitivnim mišljenjem, ki lahko nadgradi analitično delo. Seveda pa se tovrsten preskok lahko zgodi, če problematiko res dobro poznamo, kar pomeni, da jo smo jo pred tem temeljito analizirali. V nekaterih primerih, ko se je na problematiki dlje časa delalo posebej intenzivno, se tovrsten uvid lahko zgodi celo med spanjem. Ravno tako je res, da imajo nekateri ljudje intuitivno občutenje bolje razvito in zato razmeroma hitro zaslutijo oziroma začutijo rešitev, tudi brez pretiranega predhodnega analitičnega poglabljanja.

V okviru empiričnega raziskovanja v družboslovju je posebej pomembno, da se analitične ugotovitve povzemajo zaporedje, ki ga sestavljajo navedbe o  enostavni povezanost dveh konceptov. V primeru empirične raziskave, kjer obravnavamo povezanost spola in spletnih nakupov, je to lahko trditev »moški pogosteje kupujejo prek interneta kot ženske«. V primeru odkrivanja določene zakonitosti oziroma trenda v podatkih pa je to lahko ugotovitev, da so »velika podjetja skoraj v celoti vstopila v uporabo določene storitve že pred tremi leti, mala pa šele letos«. Posebej pazljivi moramo biti, kadar imamo več povezanih konceptov, npr. tri spremenljivke, saj je v tem primeru lahko analiza bistveno težavnejša. Najbolj kritična postane pri t. i. interakciji, kjer so trije koncepti neločljivo prepleteni: npr. spol, starost in izobrazba so lahko v določeni družbi povezani tako, da so »med mladimi generacijami ženske bolj izobražene kot moški, med starejšimi pa imajo moški boljšo izobrazbo kot ženske«. Tovrstne povezave (interakcije) je težko odkriti, ravno tako jih ni enostavno izraziti na poljuden način. Tudi bralci jih ne razumejo zlahka, posebej če se pri razlagi ne potrudimo. Sestavni del analitičnega dela sta namreč tudi prikaz in zapis ugotovitev oziroma rezultatov, kar mora biti izvedeno čim enostavnejše in razumljivejše, vendar ne na škodo strokovnosti. To je skoraj vedno mogoče izpeljati, čeprav terja nekoliko več dela, kot morda pričakujemo, in praviloma tudi več, kot smo ga pripravljeni vložiti.

V vsakem primeru moramo svoje analitične ugotovitve podpreti z ustreznimi viri, izpeljavami, kreativnimi rešitvami ali pa z dejstvi, ki smo jih empirično ugotovili, tako kot je bilo vse to razdelano v podpoglavju o argumentaciji (4.2. Teorija in argumentacija). Posebej skrbni moramo biti, kadar se naše analize in ugotovitve razlikujejo od obstoječih študij in veljavnih prepričanj v določeni stroki.

Pri vsem tem je nadvse pomembno, da v celotnem analitičnem procesu izluščimo neko novo informacijo, novo znanje ali strokovno novost (glej podpoglavje 4.1.3 Element novosti). Vedno se torej sprašujemo in iščemo, kaj je v naših analizah in ugotovitvah novega. Če naše ugotovitve zgolj potrjujejo siceršnje stanje na področju, to tudi eksplicitno povemo in ne odkrivamo že odkritega (»tople vode«). V tem smislu z našo analizo seveda tudi ne smemo »ugotavljati« trivialnih ugotovitev ali očitnih in nespornih dejstev.

Če želimo narediti kakovostno in pronicljivo analizo, moramo kontinuirano poskrbeti tudi za naslednje:

  • stalno povezovanje empiričnih ugotovitev z drugimi splošnimi znanji (splošno poznavanje problematike, teoretska literatura, povezana področja) in vsemi drugimi relevantnimi informacijami o proučevanem pojavu, npr. s prejšnjimi poročili, drugimi relevantnimi viri, novicami iz medijev. V primeru, ko obstaja neko podobno vsebinsko poročilo ali vir, ki se nanaša na preteklo obdobje, je nujno izdelati časovne primerjave;
  • vzpostavljanje stalnega odnosa med empiričnimi ugotovitvami in svojim osnovnim raziskovalnim oziroma vsebinskim problemom. Vedno moramo imeti pred seboj osredotočenost na svoje cilje in na veliko sliko.

Ko v analitičnem procesu obravnavamo empirične vire in podatke, povezujemo in preverjamo dodatne informacije, se pri določenih vidikih ustavljamo, dodajamo nove poizvedbe, luščimo bistvene ugotovitve, sestavljamo trende ipd. Z zaporedjem navedenih aktivnosti vzpostavljamo tudi določen analitični tok raziskovanja, iskanja in poizvedovanja. Vse to lahko preide v pravo raziskovalno strast, iskalni patos, spoznavno mrzlico oziroma vznemirjenje pri iskanju novega. Na tej osnovi lahko postane naše analitično raziskovanje tudi bistveno intenzivnejše, bolj poglobljeno in učinkovitejše. Pri tem je seveda treba paziti, da se ne bi zaradi prevelike vneme nastala določena zaslepljenost ali celo obsedenosti z (izkrivljenimi) predstavami o realnosti, kar bi nas usmerjalo v napačno smer.

Če zaslutimo, da smo na taki poti, je nujno opraviti formalno samo-refleksijo dogajanja, kjer se vprašam nekaj ključnih vprašanje:

  • Ali se moje aktivnosti gibljejo v začrtanem okviru zastavljenih ciljev?
  • Ali izvajam postopek argumentacije na etičen, strokoven in korekten način?
  • Ali usmerjam svoj čas v ustrezne prioritetne naloge?
  • Ali morda porabljam nesorazmerno veliko časa za manj pomembne vidike?

Še boljša pa je v takih primerih – posebej, kadar je precej očitno, da smo zabredli v napačno smer, hkrati pa se iz tega ne moremo izvleči sami – seveda povratna informacija s strani mentorja ali zunanjega bralca.

Dodati velja, da v raziskovalnem oziroma analitičnem zanosu pogosto ne ločimo, kaj je na eni strani neposreden in nesporen rezultat, ki izhaja iz empiričnih in drugih dejstev, in kaj je na drugi strani naša interpretacija teh rezultatov, ki pa je zgolj ena od možnih interpretacij. Za sam tok analitičnega raziskovanja to ločevanje niti ni tako pomembno, je pa nujno v fazi predstavljanja in zapisovanja ugotovitev. Problematika ločevanja dejstev od interpretacije, informacije od komentarjev, je bila v splošnem obravnavama že v podpoglavjih 4.2.4 Argumentacija in interpretacija in 4.1.2 Empirija, v nadaljevanju pa je predstavljena še na specifičnem primeru anket (podpoglavje 4.3.4 Anketno raziskovanje) in statistike (podpoglavje 4.3.6 Statistične analize).

<< Nazaj Naprej >>