Ko z iskanjem identificiramo ustrezne vire, jih je treba nato bolj ali manj natančno pregledati in procesirati, kar je lahko dolgotrajno, včasih pa tudi zelo dolgočasno.

Pri pregledovanju virov, ki so bili identificirani kot ustrezni, moramo imeti neprenehoma pred očmi bistvo diplome, raziskovalnih vprašanj in prioritete, saj se sicer zlahka izgubimo v goščavi informacij. Pri vsaki enoti potencialno ustreznega vira se moramo zato vprašati, kako pomembno je pregledovanje določenega vira za osnovno idejo, hipoteze in raziskovalna vprašanja naše diplome. Odgovori so lahko: bistveno, zelo pomembno, pomembno, manj pomembno in nepomembno. Na tej osnovi se nato odločimo za kroge oziroma nivoje pregledovanja (npr. najprej pregledamo bistvene vire, ostale pa po potrebi, v drugem ali tretjem krogu).

V fazi prijavljanja diplome se je praviloma primerno osredotočiti zgolj na delovni spisek okrog deset, izjemoma nekaj deset ključnih virov, ki so res najpomembnejši. V osrednji fazi pregledovanja literature seveda lahko pregledamo več virov, vendar se je tudi na tej točki treba omejiti. Zelo dobri razlogi morajo obstajati, da bi pregledali in v diplomo vključili več kot 100 virov; tudi 50 virov je lahko za diplomo razmeroma veliko, posebej na višješolski ali prvi bolonjski stopnji.

Pri pregledovanju virov privzeto uporabimo sistem, ki smo ga razvili že pri dosedanjem študiju. Pristopov je več, odvisni so od narave problematike, preferenc študenta in faze iskanja (npr. uvodno pregledovanje ali osrednji pregled literature). Dve osnovni strategiji sta naslednji:

  • Pristop posrednega (ločenega) zapisovanja. Vse vire, ki smo jih predhodno identificirali kot ustrezne, uredimo v spisek in nato za vsak vir izdelamo neodvisne (samostoječe) povzetke. Vanje lahko vključimo tudi citate. Praviloma vse to vnesemo v računalnik v program za urejanje besedil (angl. text processor),  recimo Word ali Google Docs, lahko pa tudi v bazo (Excel, Access ipd.). Nekateri še vedno želijo zapisovati na papir ali celo kartice, saj s tem vsebine bolj podoživijo. Kartice imajo dodatno prednost, da jih nato lahko fizično (in ne le virtualno) razporejamo in strukturiramo, kar je zelo nazorno in otipljivo. V vsakem primeru so tako izdelani povzetki osnovni gradniki strukturiranja, oblikovanja in tudi pisanja teoretičnega dela diplome.
  • Pristop neposrednega zapisovanja. Če področje dobro poznamo in imamo strukturo (kazalo) diplome jasno domišljeno, lahko ob pregledovanju določenega vira na ustrezno mesto v diplomi neposredno dopišemo stavke, odstavke, povzetke, citate in posredno sprožene komentarje, lastne misli ter interpretacije, ki izhajajo iz odgovarjajočega vira. Tovrstni vnosi so sicer lahko precej okorni in jih pozneje še spilimo. V poznejših redakcijah predvsem kaj odvzamemo, zato raje izpišemo oziroma napišemo več kot pa manj. Pogosto zapisano besedilo na osnovi določenega vira naknadno premestimo na drugo mesto v strukturi diplome, predvsem pa v nadaljnjih redakcijah izpis določenega vira povežemo in »zgladimo« v ustrezen tok pripovedi. Tak pristop je seveda lahko zelo učinkovit, vendar le, če imamo strukturo res dobro dorečeno. Nekateri študenti oziroma raziskovalci zato ravnajo tako že v začetni fazi pregledovanja literature oziroma pisanja besedila, posebej kadar njihov sistem pisanja temelji na večjem številu osnutkov.

Pri pregledovanju virov je pomembna predvsem vsakokratna odločitev za obravnavo določenega vira in temeljitost tega pregledovanja. Posebej pri soočanju z obsežnejšim gradivom je to izjemno pomembno, saj bi lahko za pregledovanje, branje in študiranje porabili preveč časa. Na vsakem koraku oziroma kontinuirano se moramo namreč odločati:

  1. bodisi za nadaljevanje pregledovanja določenega vira;
  2. bodisi za opustitev pregledovanja določenega vira;
  3. bodisi za spremembo intenzivnosti oziroma globine pregledovanja določenega vira, saj lahko vir pregledujemo natančno (npr. beremo vsak stavek, vsako vrstico), ga podrobno študiramo (npr. formule) in na vsako stran izpisujemo pomembne poudarke, lahko pa vir zgolj preletimo (npr. prelistavamo) in le občasno preberemo kak odstavek.

Pri odločanju si pomagamo z naslednjima ključnima vprašanjema:

  • Ali (nadaljnje) pregledovanje določenega vira obeta pridobitev informacij, ki so pomembne za mojo diplomo?
  • Kakšen je – glede na poglobljenost, natančnost in podrobnost – za določen vir ustrezen nivo pregledovanja?

Zgornji vprašanji imamo v mislih v celotnem procesu pregledovanja, ko pri določenem viru napredujemo od naslova, povzetka, kazala, uvoda, osrednjega dela do zaključka. Če ocenimo, da smo našli kaj relevantnega, to označimo, komentiramo, povzamemo ali prepišemo. Lahko gre zgolj za ideje in refleksije, lahko pa zapišemo stavke, povedi, odstavke, strani ali poglavja, ki so za nas pomembni in jih bomo morda citirali. Smiselno je, da smo pri tem kar najnatančnejši in za namene citiranja sproti zabeležimo ustrezno stran, da se ne bi zaradi urejanja citatov morali znova vračati. Vsake zadeve se, če je le mogoče, lotevamo samo enkrat.

Pri pregledovanju si lahko pomagamo tudi z napravami (skenirni svinčniki, klasični skenerji), ki besedilo prenesejo v urejevalnik besedila (npr. Word). Pri določenih diplomah, kjer je treba pregledati veliko gradiva, je to lahko izjemno učinkovito. Ravno tako lahko ustrezne vire bibliografsko obdelujemo s specializiranimi programi (npr. Zotero, Endnote), kar lahko prinese velik prihranek časa, predvsem pa večjo kakovost. Na področju družboslovja in humanistike je v primeru, ko je treba pregledati veliko gradiv, dobrodošla tudi veščina hitrega branja, ki jo lahko na osnovi spletnih navodil razvijemo sami ali na ustreznih tečajih.

<< Nazaj    Naprej >>