V pogledu iskanja virov obstajajo številni pristopi,  ki se razlikujejo predvsem v specifičnih poudarkih (npr. spletno iskanje vs knjižnično iskanje, iskanje za operativne potrebe vs iskanje za znanstveno delo). Pristopi se zato raztezajo od popularnih namigov za učinkovito uporabo spletnih iskalnikov (npr. 10 tips), priročnikov za uporabo knjižnjičnega gradiva (npr. COBISS), pa do resnih knjig o iskanju, pregledovanju in urejanju znanstvene literature (npr. The literature review ali Scholary writing). V nadaljevanju je predstavljen enostaven nabor preverjenih napotkov.

Na samem začetku je smiselno vzpostaviti določen sistem iskanja virov, ki ga nato vzdržujemo v celotnem procesu diplomiranja. Pri tem najprej izvedemo osnovno iskanje, ki ima tri faze: identifikacija iskalnih nizov, identifikacija iskalnih domen in opredelitev strategije iskanja.

A. Identifikacija ključnih besed oziroma iskalnih nizov, ki jih je treba praviloma doreči tako v slovenščini kot v angleščini (po potrebi pa tudi v kakem tretjem jeziku). Pri tem velja ločiti:

  1. Ožji krog nizov (dva do pet), v izjemnih primerih tudi okrog deset nizov. Gre za nize, ki so tesno povezani z naslovom diplome, ključnimi pojmi, opredelitvijo problema in definicijo ožjega strokovnega področja.
  2. Širši krog ostalih potencialno relevantnih nizov. Gre za nize, ki pridejo v poštev predvsem pri kompleksnih in ambicioznih diplomah. V takem primeru dodatne nize določimo horizontalno glede na razširjeno temo diplome (npr. sorodni pojmi, sosednje področje, bližnji in posredno povezani pojmi), lahko pa tudi vertikalno v smislu poglobljenosti, specifičnosti, parcialnosti, komponent in podrobnosti (npr. podrobni pojmi, ki zadevajo specifične vidike ipd.).
  3. Fiksni iskalni nizi so nizi, ki jih je treba pregledati, kadar je za nas zelo pomembno točno določeno zaporedje besed. Takrat v iskalnikih iščemo z navednicami, kar pomeni dobeseden zapis, npr. »mobilne spletne ankete« oziroma »mobile web surveys« (glej magisterij Spletne ankete preko mobilnih naprav, Katja Zrim). Posebej je to primerno, ko obravnavamo nove izraze, ki v slovenščini še niso ustaljeni, npr. slovensko alternativo za izraz »internetni meme« (glej Spletni mim, magisterij Postrašija Matevž), kjer moramo sistematično pregledati vsa glavna alternativna poimenovanja, npr. »internetni meme«, »spletni meme«, »internetni mim« in »spletni mim«. Navedeni primer je izredno poučen, saj bi opustitev zgolj enega od navedenih iskalnih nizov v tem konkretnem primeru pomenila ne-vključitev izredno pomembnih spletnih virov. Podobno je treba v primeru, ko diploma obravnava »big data« slovenske zadetke preiskati z nizi kot so »veliki podatki«, »masovni podatki«, »masivni podatki«, »velepodatki« ipd. (glej diploma Sabina Bevc).

B. Identifikacija iskalnih domen. Vire iščemo na naslednjih domenah oziroma v naslednjih smereh:

  1. Najprej je treba pregledati terciarne vire, ki posebej dragoceni za oblikovanje začetnega konceptualnega okvira, za osnovno terminološko intonacijo in tudi za izostritev procesa oziroma strategije iskanja. Posebej je treba pregledati terciarne vire, ki jih vključuje Wikipedia. Na fakultetah sicer pogosto velja (napisano ali nenapisano) pravilo, da Wikipedia ni primeren vir za diplome in seminarske naloge. To je v splošnem sicer res, vendar se nanaša predvsem za citiranje. Nikakor pa to ne pomeni, da Wikipedia ni primeren vir, posebej na začetku. Dejstvo namreč je, da je za večino gesel in področij Wikipedia povsem spodoben vir, kar potrjujejo tudi primerjalne študije s klasičnimi enciklopedijami (npr. Encyclopedia Britanica). Wikipedia seveda ne sme biti edini terciarni vir, ampak preiščemo tudi klasične terciarne vire. Teh virov je lahko veliko, zato je smiselno, da nas pri tem usmeri mentor. Večje založbe namreč vsaka zase izdajajo preglede določenega področja, enciklopedije (npr. Encyclopedia of Social Science Methodology), priročnike (npr. Handbook of Social Science Methodology), almanahe, kompedije ipd. Terciarne vire načeloma ne citiramo, čeprav obstajajo primeri, ko je tudi to lahko ustrezno. Ker so terciarni viri praviloma sestavljeni iz povzemanja primarnih in sekundarnih virov, v primeru sklicevanja na reference iz terciarnega vire poiščemo in preverimo odgovarjajoči originalni (primarni ali sekundarni) vir. Iz etičnih in strokovnih razlogov pa je pomembno, da originalni vir pred tem dejansko poiščemo, in ga ne citiramo zgolj na osnovi navedbe v terciarnem viru, torej ne da bi ga v resnici pridobili in pregledali.
  2. V procesu samega iskanja v prvi vrsti uporabimo iskalnik Google (https://google.com).
  3. Povsem ločeno od iskalnika Google pregledamo tudi Google Scholar (http://scholar.google.com).
  4. Pregledamo vsa ključna gradiva (podatkovne baze) domicilne knjižnice za določeno področje (npr. ODKza FDV). Pri tem uporabimo ustrezna navodila in vse možnosti, ki jih nudijo sodobne knjižnice, kar se med področji seveda lahko močno razlikuje. Posebej skrbno pregledamo vse knjižnične vire, kjer je bilo o naši zadevi napisano nekaj v slovenščini.
  5. Posebej pomembne so diplome iz našega področja na matični fakulteti (npr. diplome na FDV), kar preiščemo s posebnim iskanjem na osnovi odgovarjajočega vmesnika, saj Google iz določenih razlogov morda ni prikazal nekaterih diplom. Glede na tematiko pa so lahko relevantne tudi diplome na vsebinsko sorodnih fakultetah, kjer nastajajo diplome s podobno vsebino; povsem mogoče je celo, da je nekdo že diplomiral z identično temo. Pri tem identificiramo dve ali tri boljše oziroma tematsko najbližje in jih natančno pregledamo. V pogledu citiranja sicer velja za diplome podobno kot za terciarne vire: načeloma jih ne citiramo, razen izjemoma, npr. ko ima diploma pomemben originalni prispevek, kar velja predvsem za morebitno primarno raziskovanje, ki je bilo izvedeno v odgovarjajoči diplomi.
  6. V primeru, da so za našo diplomo pomembni tudi specializirani viri, jih seveda temeljito pregledamo. Zaradi kompleksnosti področij je pri tem pomembno, da se posvetujemo z mentorjem. Tovrstni viri so namreč lahko zelo specifični, saj imajo globalni ponudniki izjemno široko in strukturirano ponudbo (npr. Cambridge Information Group). Na področju družboslovja je treba tudi skrbno premisliti, ali nas morda zanimajo tudi sekundarni podatki. V takem primeru velja pregledati tudi podatkovne arhive (ADP) in nekatera specializirana spletna mesta (npr. EuropeansSocialSurvey). Razmisliti je tudi treba o drugih specifičnih domenah oziroma smereh iskanja, ki lahko vključujejo za nas pomembne vire, od (arhivskih izdaj) revij in časopisov, pa do poslovnih podatkov, patentnih podatkov ipd.

C. Strategija iskanja ustreznih virov. V procesu iskanja je treba okvirno določiti potek iskalnega procesa. Najpomembnejši vidiki, ki jih je treba doreči oziroma specificirati vnaprej, so predvsem naslednji:

  1. Kdaj prenehamo z iskanjem? Pri tej odločitvi si lahko pomagamo s številom relevantnih zadetkov med vsemi zadetkov na določeni strani iskalnega izpisa. Običajno je na eni strani izpisanih 10-20 zadetkov, kjer je treba vnaprej določiti minimalno število ustreznih zadetkov. Na tej osnovi lahko za kriterij, kjer iskanje prekinemo, postavimo npr. pet strani (vsaka s 10-20 zadetki) brez ustreznega zadetka. Recimo, da smo na straneh 1-5 našli uporabne vire na vsaki strani, nato še na straneh 7 in 9 (ne pa tudi na straneh 6 in 8), nakar na straneh 10, 11, 12, 13, in 14 nismo našli nobenega zadetka. V takem primeru na strani 14 zaključimo z iskanjem, saj na petih zaporednih straneh nismo našlo nobenega ustreznega zadetka. Koliko strani brez zadetka bomo tolerirali pri določenem iskalnem nizu, je odvisno od vrste okoliščin. Pri zelo pomembnih in natančno opredeljenih iskanjih, lahko insistiramo na kriteriju petih praznih straneh. Tak primer je lahko, kadar želimo poiskati vsa orodja za spletno anketiranje, ki so dostopna v angleškem jeziku. Če pa gre za nekoliko manj pomembno in bolj splošno iskanje, posebej iz razširjenega kroga nizov, pa ga lahko zaključimo pod dveh ali treh straneh brez ustreznih zadetkov. Posebej v primeru zelo natančno opredeljenega niza (npr. ime in priimek določene osebe), lahko iskanje prekinemo takoj, ko prvič naletimo na stran z zadetki, kjer nismo našli nobene nove informacije. Pri vsem tem so zaradi specifičnih okoliščin seveda mogoča velika odstopanja.  Na drugi strani se lahko pred preveliko porabo časa pri iskanju zavarujemo tudi z vnaprej določeno časovno omejitvijo, npr. 10, 20, 30, 60 ipd. minut za določeno smer iskanja.
  2. Koliko časa naj porabimo za iskanje? Proces iskanja seveda nenehno spremlja tveganje, da porabljamo čas v napačno smer ali v smer razmeroma nepomembnih virov. Na drugi strani preži tudi nevarnosti, da glavnega vira (npr. novejšega članka, ki obravnava prav našo problematiko) kljub naporom ne bomo uspeli najti. V tem okviru je znano Paretovo načelo, po katerem – prilagojeno kontekstu iskanja virov – v 20 % časa najdemo 80 % vseh informacij. Na tej osnovi lahko dobro izostrimo občutek, kdaj je treba z iskanjem virov prenehati. Če npr. po petih urah iskanja ocenimo, da smo v zadnjih štirih urah našli zgolj razmeroma nepomembne vire, ki predstavljajo manj kot petino vseh korpusa informacij, potem je verjetno čas, da iskanje zaključimo. Pri tem lahko kot merilo korpusa informacij običajno uporabimo kar grobo subjektivno percepcijo. Lahko pa smo bolj natančni in uporabimo število pridobljenih referenc, kjer po možnosti posebej označimo ključne reference. Obstajajo primeri, ko je iskanje smiselno zaključiti že po nekaj minutah, saj imamo trden občutek – za katerega je sicer dobro da ga potrdi tudi mentor – da smo našli vse, kar potrebujemo. Na drugi strani lahko tudi po peturnem iskanju še vedno nismo našli pomembnega vira, čeprav vemo, da obstaja (npr. nanj smo pred časom že naleteli ali pa zgolj intuitivno čutimo, da določen vir mora obstajati). Vsekakor je za določeno iskanje smiselno postaviti najbolj grobe časovne omejitve; v primeru osnovnega iskanja so to lahko po posvetu z mentorjem npr. štiri ure ali dva dni. Na drugi strani pa se je bolj smiselno zanašati na vsebinske kriterije, kjer gre za vprašanje, ali smo našli vse pomembne vire. Pri odgovoru na to vprašanje se je na eni strani najbolje obrniti na mentorja ali na drugega strokovnjaka oziroma izvedenca, ki področje pozna. Na drugi strani pa nam je lahko v pomoč predvsem dejstvo, da na neki točki dodatna iskanja ne prinašajo nobene dodatne vrednosti, ampak zgolj ponavljajo vire, ki smo jih že našli. V takem primeru je precej nesporno, da lahko iskanje zaključimo, seveda le, če smo ga izvedli pravilno, imamo o problematiki zrelo predstavo in v kontekstu naše diplome pravilno razumemo koncept pomembnosti virov.
  3. Kaj storiti, če imamo po zaključenem iskanju občutek, da iskanje ni bilo (dovolj) uspešno? V takem primeru se predvsem z nekom pogovorimo. Lahko je to vrstnik ali oseba iz našega socialnega kroga. Povsem mogoče je, da bo druga oseba z neobremenjenim pogledom v hipu našla, kar pogrešamo. Posebej pogosto je tudi, da že sam pogovor zbistri naše poglede in razumevanje. Nadvse primerno seveda je, če s pogovorimo s poznavalcem, bodisi z mentorjem bodisi z izvedencem (ekspertom) za določeno področje. Druga smer reševanja tovrstne zagate pa je lahko izboljševanje naše strategije iskanja. V tem okviru je lahko koristen nekajdnevni premor (če si ga zaradi rokov lahko privoščimo), predvsem pa aktivnosti za izboljšanje strategija iskanja: spletno samo-izobraževanje o procesu iskanja, posvetovanje z osebo, ki pozna problematiko iskanja (npr. zaposleni v knjižnici) ter razširjanje iskalnih domen oziroma smeri (npr. iskanje na osnovi drugih iskalnikov).
  4. Kaj storimo z zadetki, ki so videti ustrezni? V takem primeru seveda kliknemo in preletimo vstopno stran (npr. izvleček, povzetek, uvod, začetek), nato pa na tej osnovi presodimo, ali je potrebno pregledati tudi celoten vir. Če je vir mogoče pregledati v nekaj minutah – mejo je treba postaviti vnaprej (dve minuti), potem to storimo takoj in relevantno informacijo oziroma dodano vrednost tudi takoj obdelamo (npr. zapišemo, izpišemo, povzamemo, citiramo). Nato se k temu viru ne vračamo več, razen če se naknadno iz nekih tehtnih in novih razlogov izkaže, da je vir posebej pomemben in zahteva vnovično obravnavo. Kadar presodimo, da gre za obsežnejši vir, ki je pomemben, in zato zahteva podrobno branje, kjer nekajminutna obravnava ne zadošča, ga uvrstimo med gradiva, ki si jih bomo pozneje pregledali natančno in poglobljeno. Pri tem si pri odločanju pomagamo z naslednjimi vprašanji (podrobnosti pregledovanja virov so v nadaljevanju, podpoglavje 2.3.3 Napredno iskanje):  Ali je bil določen vir navodilo, priporočilo ali usmeritev s strani mentorja?  Ali je z virom povezan kak zelo pomemben in uveljavljen avtor?  Ali je vir novejši? Ali je vir res pomemben za mojo temo?
  5. Kako je s kreativnostjo pri iskanju? Pri iskanju in identifikaciji ustreznih virov se ne omejujemo strogo zgolj na vnaprej identificirane ključne besede, vnaprej določene domene oziroma točno določene smeri. Nasprotno, pri iskanju smo kar najbolj kreativni, hkrati pa moramo seveda ostati tudi osredotočeni. V tem pogledu so nadvse pomembne izkušnje, pa tudi intuicija. Če zaslutimo, da se v določeni smeri nahajajo obetavne informacije, v to smer nadalje klikamo (»pobrskamo«). Seveda se pri tem ne smemo preveč izgubiti v podrobnostih, čeprav moramo dopustiti določeno kvoto neuspešnih sledi (poizvedb na določenega iskalnega niza). Delež iskalnih poti, kjer smo našli koristne informacije, se lahko nahaja v širokem razponu, ki je odvisen od vrste okoliščin. V izjemnih primerih je lahko tudi zgolj 5 % in je torej zadetke obrodila le ena od 20 sledi. Večinoma se sicer gibljemo v območju, ko 20–70 % iskalnih sledi obrodi zadetek oziroma ustrezen vir. V primeru 20 % torej lahko štirikrat zavijemo na neko stransko pot iskanja, kjer ne najdemo ničesar, iskanje na osnovi pete variacije iskalnega niza pa se nam obrestuje z izjemno kakovostnim virom. Poizkušanje različnih poti iskanja je odvisno od konteksta, pogosto pa so koristno naslednji pristopi:
    • Poleg ključne besede lahko variiramo alternativna poimenovanja področja. Če nas npr. zanimajo neodgovori v spletnih anketah, potem poleg osnovnega pojma »nonresponse« v iskalne nize dodajamo alternativne izraze za spletne ankete, npr. »nonresponse web surveys«, »nonresponse internet surveys«, »nonresponse online surveys«, nonreposne digital surveys«.
    • Ključni besedi ali ključnemu avtorju lahko dodamo v iskanje še besedo »criticism«, »problem« ali »contraversy«.
    • V primeru virov, ki imajo tudi citate (npr. Google Scholar, Web of Science) lahko za določen zelo pomemben članek X preverimo, kako je bil v zadnjih letih citiran. Ko v tem okviru naletimo na članek Y, ki citira članek X,  presodimo pomembnost članka Y, predvsem na osnovi naslova in vsebine, pa tudi na osnovi citatov članka Y. V primeru, da je članek Y zelo pomemben, lahko nato tudi zanj pregledamo, kdo ga citira, in tudi vire, ki jih citira članek Y.

V grobem bi lahko rekli, da mora na samem začetku, vsekakor še pred prijavo, študent praviloma porabiti  vsaj štiri ure za zavzeto in sistematično  osnovno iskanje virov. To je tudi temelj za osnovno delovno bibliografijo, ki obsega do okoli deset enot. Brez tega študent ne bi smel spisati prijave. Če gre za ambiciozno diplomo ali pa je poudarek diplome na izrazitem iskanju virov, pa mora porabiti še več. Na drugi strani pa lahko v primeru posebej jasno definirane problematike, ki ima podrobno določeno področje (npr. izdelava določenega računalniškega algoritma ali programa), zadošča za osnovno iskanje virov tudi bistveno manj časa. Podobno velja tudi za diplome na manj zahtevnem nivoju študija (višješolska ali visokošolska diploma).

Po kakovostno opravljenem osnovnem iskanju bi moral študent imeti dober občutek, da je seznanjen z vsemi glavnimi viri, ki jih bo v nadaljevanju zgolj bolj ali manj pomembno nadgradil. Ne bi smel imeti večjih dvomov in bojazni, da ga lahko kdo preseneti  z virom, ki je za diplomo bistven, hkrati pa tudi zlahka dostopen.

Dodatno je treba navedeno proceduro osnovnega iskanja v nekoliko skrčenem obsegu (vsaj Google in Google Scholar), ki traja najmanj eno uro, opraviti še pred oddajo osnutka oziroma ob zaključku. Lahko so se namreč pojavili novi zelo pomembni viri, zlasti če so od prvega pregleda literature minili več kot trije meseci.

V primeru, da se diploma vleče dlje časa, velja tovrstno (vsaj enourno) obnovitev tudi sicer izvesti vsake tri mesece.

Ključne besede oziroma ključne iskalne nize je potrebno preveriti in se o njih pogovoriti tudi na (prvem) sestanku z mentorjem (glej podpoglavje 2.2.4 Prvi sestanek).

<< Nazaj Naprej >>