Pri izbiri teme, pri prijavljanju in tudi pri raziskovanju je obravnava virov, na katere se v diplomi sklicujemo, izredno pomembna. Pri tem pojem viri označuje najširšo množico vseh referenc, ki jih pri diplomskem delu uporabimo ali se nanje sklicujemo.

Med viri imajo osrednje mesto seveda bibliografske enote oziroma literatura.

Nadvse pomemben vir so tudi podatki, ki so lahko v diplomskem procesu predmet naše (npr. statistične) analize. Za sodobne praktične potrebe bi lahko podatke v najširšem smislu – in z nekoliko poenostavitve – razumeli kot množico vrednosti, zapisanih v digitalni obliki, za katere pa pri uporabi potrebujemo še določeno metodologijo, orodje oziroma analitični pristop. V družboslovju se s podatki pogosto razume vrednosti, ki pripadajo določenim enotam proučevane populacije. Tipičen primer so odgovori respondentov v anketi. Pri tem so podatki lahko strukturirani, kjer je za vsako enoto vnaprej predpisano določeno polje s spremenljivko (npr. administrativni podatki, baza odgovorov respondentov), ali pa so nestrukturirani, kjer ni večje vnaprejšnje organiziranosti (npr. forumski zapisi na spletu, multimedijski zapisi ipd.).

V okviru obravnave virov je ključnega pomena aktivnost iskanja virov, ki se nanaša na proces identificiranja ustreznih in za naše raziskovanje pomembnih virov. Enako ključna je tudi aktivnost pregledovanja virov, ki se nanaša na branje, študiranje in analizo virov, ki smo jih predhodno našli oziroma smo jih v fazi iskanja identificirali kot pomembne.

Pri obravnavi virov je treba ločevati primarne, sekundarne in terciarne vire. Pri tem je smiselno slediti kar klasifikaciji, ki jo ima Wikipedia (Wikipedia: Primary, Secondary, Tertiary Sources):

  • primarni viri se nanašajo na neposredno objavo empirične realnosti (npr. signalov iz realnega časa) ali na originalno objavo ugotovitev. V družboslovju se primarni viri pogosto pojavljajo kot članek, knjiga, prispevek na konferenci ali drugo knjižnično gradivo (npr. poročilo). Med primarne vire pa poleg tega sodijo tudi spletna mesta ali zapisi na spletu, pravni predpisi (npr. zakon, uredba) ali uradni dokument (npr. patent, rojstni list, odločba), strokovni zaznamek ali zapisnik, zgodovinski dokumenti ali arheološki najdbe, izdelki ali umetnine, multimedijski zapisi (npr. govor, glasba, video, slika, animacija, film), arhivi in podatki, algoritmi in računalniški programi, elektronski zapisi in digitalne sledi, pričevanja in transkripti govora, dnevniki in zapiski, javna in osebna korespondenca ter tudi vsak zapis sestanka, srečanja, pregleda, soočenja ali pogovora. Posebej velja izpostavitvi, da sodi med primarne vire tudi osebna pogovorna komunikacijo, kjer nam je npr. sogovornik neformalno podal določeno – za našo diplomo oziroma raziskovanje izredno pomembno – informacijo, idejo ali usmeritev;
  • sekundarni viri so en korak oddaljeni od primarnih virov, ki jih uporabljajo kot osnovo za povzetke, refleksije (evalvacije, primerjave, interpretacije, komentarje, kritike ipd.), sinteze in analize. Sekundarni viri nastopajo večinoma v obliki besedil (npr. knjiga, članek, gradivo, kritika, zapisnik), čeprav se lahko pojavijo tudi v drugih oblikah (npr. multimedijski zapis). Sekundarni viri imajo seveda – oziroma bi morali imeti – izčrpno in natančno navedbo primarnega vira;
  • terciarni viri so za dodatni korak oddaljeni od sekundarnih virov. V prvi vrsti gre za preglede, ki sistematično povzemajo primarne in sekundarne vire na določenem področju. Terciarni viri se, podobno kot sekundarni viri, večinoma pojavljajo kot besedila. Najpogosteje so v obliki komentiranih bibliografij (angl. annotated bibliography), spiskov referenc, indeksov, enciklopedij, slovarjev in  priročnikov. V določenih primerih so terciarni viri lahko tudi učbeniki, pregledni članki, almanahi, kronologije, vodniki ipd. Najbolj znan terciarni vir je vsekakor Wikipedia.

Zgornje strukturiranje virov je zelo okvirno, saj je konkretna razmejitev odvisna tudi od znanstvenega oziroma strokovnega področja in drugih okoliščin. Tako je lahko določen vir, odvisno od okoliščin, obravnavan kot primarni ali sekundarni oziroma kot sekundarni ali terciarni. Ponoviti velja, da gre pri tej klasifikaciji virov predvsem za kriterij oddaljenosti od prvotnega vira.

Na videz podobna, čeprav v resnici povsem drugačna, je klasifikacija glede na avtorstvo podatkov. V tem okviru imata oznaki primarni podatki in sekundarni podatki poseben pomen. V obeh primerih gre namreč za primarni vir, le da smo primarne podatke zbrali sami za potrebe naše raziskave, sekundarne podatke pa je zbral nekdo drug in nam jih je posredoval bodisi neposredno bodisi smo do njih prišli tudi posredno, preko javnih ali zasebnih repozitorijev  (npr. podatkovni arhivi). Med sekundarne podatke sodijo tudi organski podatki, ki nastajajo avtomatično, kot stranski produkt določenega poslovnega,  administrativnega ali računalniškega procesa, kjer v primeru posebej obsežnih podatkov govorimo tudi o masovnih podatkih (angl. big data). Sekundarnost ima torej pri virih (npr. sekundarni viri) povsem drugačen  pomen kot pri podatkih (npr. sekundarni podatki).

<< Nazaj Naprej >>