Pri izbiri teme so na voljo štiri osnovne strategije:

  1. Nadaljujemo lahko s seminarsko oziroma projektno nalogo, ki nam je bila pri nekem predmetu všeč in v katero smo vložili že veliko dela. V takem primeru se lahko za diplomo dogovorimo z mentorjem še v času izdelave seminarske/projektne naloge. Mentorji v splošnem radi sprejmejo diplome na osnovi takega dogovora, saj predstavlja varno izbiro – študenta in temo dobro poznajo, zato vedo, da ne bo zapletov. Ker tudi študent pozna tematiko in profesorja, lahko diplomo naredi razmeroma hitro, saj zgolj nadgradi obstoječi seminar. Pri tem pristopu zato obstajajo dobre možnosti, da se diploma naredi z izjemno malo dodatnega napora. Seveda pa je v avtorskem smislu treba prispevek diplome jasno ločiti in razmejiti od prehodno izdelane seminarske/projektne naloge. Diploma mora biti nadgradnja seminarja, torej nov avtorski prispevek, in ne sme brez izrecnega citiranja vključevati besedila seminarske naloge. V tem primeru se študent tudi že dovolj zgodaj zaveže k diplomski temi, tako da lahko o njej pasivno razmišlja, jo poglablja, postopoma zbira in širi literaturo ali pa celo pravočasno domisli oziroma pripravi morebitno empirično raziskavo. Na drugi strani tak pristop študenta seveda prikrajša za dragoceno študijsko izkušnjo zaokrožene obravnave s povsem novo temo. Poleg tega obstajata še dve nevarnosti:
    • zasičenost s problematiko nam lahko odvzame veselje, entuziazem in radovednost;
    • nemalokrat je z nadaljnjim poglabljanjem včasih še več dela, saj smo se v problem že prehodno vživeli in se nam odpirajo vedno novi vidiki, tako da postajamo do sebe vse kritičnejši in zahtevnejši. Če se temu pridruži še mentor, potem zlahka zabredemo v zahtevne vode, za kar porabimo veliko več časa, kot smo želeli.
  2. V primeru, da študenta neka tematika posebej zanima, se mu zdi aktualna ali pa je z njo kako drugače povezan, lahko pristopi k mentorju, ki bi mu glede na svoje področje raziskovanja lahko najbolj pomagal, in ga prosi za usmeritev ali pa mu celo sam predlaga določeno temo. V interakciji s profesorjem lahko na tej osnovi nastane zelo kakovostno izhodišče in tudi dobra diploma. Profesorji so za tak način v splošnem odprti, mnogi se tega razveselijo, saj se s tem tudi njim razširjajo obzorja, posebej če je študent načel problem, ki ga profesor pravzaprav ne pozna, kar v času ekspanzije raziskovalnih področij in internetnega dostopa do množice virov ni tako redko. Razveselijo se tudi zato, ker so tovrstni motivirani študenti v bistvu redki in s tem dragoceni. Tak pristop je za študenta posebej dragocen, ker odraža in tudi dodatno razvija zrelost, proaktivnost ter ciljno usmerjenost študenta, ki v življenju točno ve, kaj hoče.
  3. Diplomo lahko vežemo na nek zunanji projekt, študentsko delo ali službo, kjer študent poišče primernega mentorja. Na nek način gre torej za specifičen primer prejšnjega pristopa, vendar pa je tovrsten pristop zelo poseben. Velika prednost je, da lahko dosežemo prekrivanje, ki močno zmanjša čas, ki je potreben za diplomo. V zadnji fazi smo lahko za določen obseg dela na diplomi celo plačani, kar je pametna odločitev. Prednost je tudi dejstvo, da problematiko dobro poznamo, zato uvodno razgledovanje ni potrebno. Kot slabost lahko izpostavimo dejstvo, da se s tem odrekamo izkušnji obdelave nove in samostojne teme. Pojavi pa se lahko tudi problem, da se tematiko, ki za diplomo morda ni najprimernejša, na silo ukaluplja v proces diplomiranja. V določenih primerih lahko nastanejo tudi težave z intelektualno lastnino in avtorskimi pravicami, kar je treba z odgovarjajočim delodajalcem odkrito razčistiti. Zadeve, ki nam jo je nekdo naročil in plačal oziroma smo jo izdelali v službenem času za delodajalca, namreč ni mogoče nato brez vseh pojasnil, citiranj in razmejitev enostavno prodati še kot diplomo.
  4. Četrta in na nek način najbolj pasivna strategija je čakanje na razpis tem oziroma na njihovo predstavitev, kjer nato izberemo določeno temo. Pogosto pri tem načinu izberemo temo šele, ko se približa zadnji rok za oddajo. Pri tem obstaja nevarnost, da jo izberemo na hitro, impulzivno, na osnovi subjektivnega kriterija všečnosti teme ali celo, kar je še pogostejše, všečnosti profesorja. Tak način je zato na videz manj naporen od ostalih pristopov, vendar lahko zaradi nepremišljenosti, preskromnega časa za odločanje, površnosti vtisov všečnosti in odsotnosti kakovostnega predhodnega informiranja sprejmemo slabo odločitev. Ne vemo namreč točno, kaj mentor pri določeni temi točno pričakuje, niti morda nismo imeli dovolj časa, da bi o temi dobro razmislili. Tovrstna strategija je tudi slaba popotnica za našo kariero in življenje nasploh. Namesto da bi se vzeli v roke in proaktivno načrtovali svoje korake, vse to prepuščamo spletu naključnih okoliščin, prisotnih v času odločitve, ki jo nato sprejmemo na hitro ali celo v naglici. S tem tvegamo, da v primeru neugodnih okoliščin pridobimo manj kakovostno diplomsko izkušnjo ali pa naletimo celo na težave (npr. izkaže se lahko, da nam tema ali mentor ne ustreza, vendar potem ni več časa za spremembo). Seveda pa ta pristop k izbiri teme nikakor ne pomeni avtomatično tudi že hitenja in impulzivnosti odločitev, ampak je pri tem pristopu to zgolj ena od nevarnosti. Študent si namreč po drugi strani prav pri tej strategiji lahko vzame tudi dovolj časa za izbiro. Poleg tega ima ta pristop zelo dobre strani. Posebej velja izpostaviti dejstvo, da mentorji med razpisane teme uvrščajo svoje najbolj domišljene in najaktualnejše teme, ki so primerne tudi za najambicioznejše študente. Pogosto so teme vezane tudi na raziskovalne ali razvojne projekte, kar jim daje poseben pečat realnosti, saj s tem pridemo v stik z najaktualnejšim raziskovanjem. Gre tudi za teme, ki mentorje očitno veselijo, se za njih počutijo kompetentne in zanje predstavljajo določen izziv. Z drugimi besedami, to so najboljše teme v določenem študijskem letu. Ker je profesor seveda večji poznavalec določenega področja kot študent, je zato nekako tudi logično, da prvi korak h konkretni identifikaciji teme naredi profesor in ne študent. V vsakem primeru je tudi pri tej strategiji smiselno, da pohitimo in si teme ogledamo, čim so objavljene in ne šele potem, ko so morda predstavljene, ali celo šele takrat, ko se bližajo roki za oddajo. Na ta način imamo dovolj časa, da o temah razmislimo in se morda o njih s potencialnimi mentorji preliminarno pogovorimo. To je posebej pomembno v obeh ekstremnih primerih, ko želimo opraviti bodisi skrajno minimalistično bodisi zelo ambiciozno diplomo.

Glede razmerja med strategijo iskanja teme in nivojem zahtevnosti diplome velja posebej izpostaviti naslednje: vsi štirje načini iskanje teme so primerni tako za ambiciozne kot za minimalistične diplome. Gre namreč za komponento, ki je neodvisna od načina iskanja teme. Hkrati pa je seveda nivo zahtevnosti eden glavnih vidikov, ki ga je treba imeti pri izbiri teme stalno pred očmi, ne glede na strategijo, ki jo za izbiro teme uporabimo.

 

<< Nazaj          Naprej >>