Z izbiro teme je neločljivo povezana tudi izbira naslova. V nadaljevanju so obravnavani predvsem procesni in vsebinskih vidiki izbiranja naslova diplome. V pogledu formalnosti pa je treba spoštovati dodatna pravila in usmeritve, ki jih v fazi formalnega prijavljanja predpisujejo fakultete oziroma študijski programi.

Proces določanje naslova se sicer (lahko) razteza čez celoten čas prijavljanja – od preliminarnega ogledovanja potencialnih tem pa do končne oddaje formalne prijave – , zato ga zaradi celovitosti obravnave osvetljujemo že v okviru izbiranja teme. To pa nikakor ne pomeni, da bi moral biti v okviru izbiranja teme naslov tudi že dokončno določen. Nasprotno, večinoma se naslov diplome določi šele na prvem sestanku pri mentorju ali še kasneje v procesu prijavljanja.

V primeru, ko smo za izbiro uporabili kar razpisane teme mentorjev (2.1.2 Strategija izbiranja teme, alineja 4), dilem glede poimenovanja verjetno ne bo, saj je naslov domislil že mentor. To je še ena prednost izbire teme na osnovi uradno razpisanih tem. V ostalih primerih, ko k potencialnemu mentorju pridemo z lastnimi idejami, pa je določitev naslova lahko bolj težavna.

Tudi v takem primeru nam bo v veliko pomoč predvsem mentor, zato se z oblikovanjem naslova v fazi izbiranja teme ne smemo preveč obremenjevati. Mentor ima namreč bogate izkušnje z učinkovitim poimenovanjem vsebin, saj se s tem nenehno srečuje pri lastnem pisanju in raziskovalnem delu, zato bomo običajno že v kratki v interakciji z njim hitro prišli do ustreznega naslova.

Zelo pogosto se zato naslov doreče in določi že na prvem sestanku pri mentorju (2.2.4 Sestanek pri mentorju). Včasih je sicer treba več iteracij, vendar ne toliko zaradi samega naslova, ampak bolj zaradi oblikovanje teme in vsebine diplome. Dokler pa ni dokončno določena tema oziroma vsebina, se seveda o naslovu niti ni mogoče pogovarjati.

Ne glede na to, ali je naslov že določen ali ne, je v nadaljevanju podanih nekaj usmeritev glede oblikovanja dobrega naslova, posebej za primere, ko je mentor bolj pasiven.

  • Naslov je treba doreči najkasneje do trenutka, ko se diploma formalno prijavi (2.4.2 Formalna prijava). Končni naslov mora ne le dobro opisati vsebino diplome, ampak moramo biti z njimi tudi zadovoljni. Hkrati mora biti tudi dovolj stabilen, da bo »zdržal« do konca diplome.
  • Naslov diplome je izredno pomemben, predvsem iz vsebinskih razlogov, saj bo preveval vse nadaljnje delo na diplomi in ga je zato dobro čimprej ponotranjiti. Pomemben je tudi iz formalnih razlogov, saj se bo po oddani prijavi avtomatično prenesel in ohranil tudi v sami diplomi. Brez neke dodatne formalne procedure ga nato ni mogoče spremeniti.
  • Naslov mora biti predvsem nadvse poveden in informativen. V nekaj besedah mora sporočiti bistvo celotne vsebine, zato mora biti teh nekaj besed izbranih izredno skrbno. Morebitni uporabniki oziroma bralci naše diplome se bodo namreč za nadaljnji pregled vsebine v največji meri odločali predvsem na osnovi naslova. Tudi sicer je za kakovost diplome izredno pomembno, da je naslov kar najbolj skladen z vsebino.
  • Znano je, kako zelo so v marketingu, oglaševanju, medijih, zabavni industriji, založništvu, spletni produkciji, novinarstvu, raziskovanju in mnogokje drugje naslovi pomembni za opis vsebine in pritegnitev pozornosti (npr. povečanje click-thru-rate) in to velja upoštevati tudi pri naslovu diplome.
  • Ker je diploma strokovno oziroma znanstveno delo, sama pritegnitev pozornosti sicer ne more biti na prvem mestu (je pa zato na drugem). Na prvem mestu je namreč stremljenje h kar najbolj objektivnemu, natančnemu in razumljivemu naslovu, ki ustrezno opiše vsebino diplome.
  • Naslov ne sme biti preširok, kar je najpogostejša napaka. Tako je npr. naslov »Internet v Sloveniji« odločno preširok, saj ne vemo, ali gre npr. za širitev interneta med prebivalstvom ali med podjetji, ali gre za historičen prikaz, ali za mednarodne primerjave, ali za aktualne izzive, ali se obravnavajo zgolj določeni vidiki (npr. varnostni, izobraževalni ipd.). Smiselna zožitev bi lahko bila npr. »Vloga interneta v osnovnošolskem izobraževanju v Sloveniji« ali »Širitev interneta v Sloveniji med malimi podjetji« ali »Raba interneta v Sloveniji v splošni populaciji z vidika EU primerjav«. Tudi sicer velja, da v primeru, ko obravnavamo kakršnokoli zožitev problematike, je odgovarjajočo zožitev primerno navesti že v naslovu.
  • Pomemben vidik dobrega naslova je njegova učinkovitost, kar pomeni, da porabimo čim manj besed (»manj je več«). Seveda pa tovrstni minimalizem ne sme škodovati kakovosti opisa. Če je namreč za dober in izčrpen opis res potrebno, nikakor ne varčujemo s številom besed. Ne smemo pa pri tem pretiravati – zelo težko bi namreč zagovarjali naslov, ki ima več kot 20 besed. Načeloma je sicer lahko utemeljen tudi naslov z več kot 20 besedami, vendar so praksi zelo redki že naslovi, ki imajo več kot 10 besed, kar je tudi meja, ki jo postavljajo nekatere fakultete (npr. Fakulteta za upravo dovoljuje največ 9 besed). Tako bi sicer lahko utemeljevali, da potrebujemo 21 besed npr. za naslednji naslov: »Problematika vključevanja spletnih anket v kombinirane načine anketiranja: primer ‘Ankete o rabi informacijsko-komunikacijske tehnologije v gospodinjstvih in pri posameznikih’ 2018«. Vendar pa tako dolg naslov v resnici ni potreben; v tem primeru bi namreč zadostovalo tudi npr. »Spletne ankete v kombiniranih načinih anketiranja: študija primera«. To bi bil zaradi enostavnosti za uporabnike prijaznejši in tudi bolj učinkovit način v smislu pritegnitve pozornosti.
  • Zgornji primer ilustrira tudi rabo dvodelnega naslova, ki je za kompleksne naslove posebej primerna. Prvi del običajno podaja splošnejši okvir oziroma višjeredni pojem. Drugi del oziroma podnaslov pa je zožitev na bolj specifično strokovno področje oziroma na konkreten primer. Tovrstni naslovi so zelo pogosto in tudi priporočljivi, npr. »Raba interneta v splošni populaciji: Slovenija v EU perspektivi« ali »Stroški in napake spletnih anket: primer raziskave med slovenskimi podjetji«. Pri tem je prvi del običajno bolj udaren, razumljiv, prepoznaven in privlačen, zato ima tudi funkcijo pritegovanja pozornosti.
  • Lahko poskusimo tudi z manj dolgočasnim pristopom in naslov oblikujemo v obliki vprašanja, npr. »Zakaj Slovenija zaostaja na področju XXX?«, »Kaj nam sporoča pojav VVV?«, »Kdo je v odgovoren za problem YYY?«, »Zakaj se prikriva resnica o ZZZ?«, »Kaj nam sporoča WWW?« ali »Katera metodologija je najbolj primerna za raziskovanje problema UUU?«. Tovrstni naslovi so sicer lahko bolj privlačni, je pa to v vsakem primeru bolj zahteven in tudi tvegan pristop. Vprašanje je, če fakultetna pravila to dopuščajo. Ravno tako obstaja vprašanje, če bomo v tovrstno poživitev prepričali mentorja.
  • Še bolj tvegano je, če se odločimo za (pretirano) intriganten pristop za pritegnitev pozornosti, morda celo v smislu propagande in rumenega tiska, npr. »Zmagovita metodologija na področju organizacijskih raziskav« ali »Razkrinkana teorija XXX« ali npr. »Skrivnost umora Ivana Krambergerja«. Navedeni primeri so navedeni kot karikirana ilustracija, ki je prestopila mejo in okus znanstveno-strokovnega pisanja. Mentor in fakulteta takega naslova namreč skoraj zagotovo ne bi dovolila. Vprašanje je, kako blizu tovrstnim mejam se lahko približamo, če zgornje naslove ublažimo, npr.: »Iskanje najustreznejše metodologije organizacijskih raziskav« ali »Manj znano ozadje teorije XXX«, »Kriminalistični pogled na umor Ivana Krambergerja«.
  • Za dober naslov je včasih – posebej, če z obstoječo rešitvijo nismo zadovoljni – potrebnega precej razmisleka in pogovora ne le z mentorjem, ampak tudi s kolegi in po možnosti s čim več osebami v svojem socialnem krogu. Najbolje je, da je tak pogovor organiziran, strukturiran in usmerjen v smislu viharjenja možganov (angl. brainstorming) oziroma rojenja možganov (angl. brainswarming). Znano je, da so bili naslovi številnih produktov (medijskih, kulturnih, umetniških ali strokovnih), ki se nam zdijo danes samoumevni, izbrani zelo skrbno, z ogromnimi vložki, po dolgem raziskovanju, sistematični obravnavi, razmišljanju in številnih iteracijah ter preverjanjih. Za diplomo bo sicer morda zadoščalo že nekaj minutno zbiranje vtisov, kljub temu pa je v to smiselno vložiti nekaj formalnega napora.
  • V vsakem primeru je za določanje naslova bistvena predvsem dobro domišljena vsebina. Če je vsebina diplome dobro dorečena, se namreč naslov izoblikuje naravno in avtomatično. Kako dobro je opredeljena vsebina diplome, pa lahko natančno preverimo v procesu pripravljanja vsebine prijave (glej podpoglavje 2.4.1. Vsebina prijave, alineja A).

Pri določanju naslova lahko nastane težava, ker moramo naslov navesti razmeroma zgodaj v procesu, še preden smo se morda v tematiko vsebinsko dovolj poglobili. Ko pa se dovolj poglobimo, bi včasih na tej osnovi naslov naknadno spremenili. Obstajajo primeri, ko je razkorak med naslovom in spremenjeno vsebino tako velik, da je treba naslov sredi procesa diplomiranja – torej po tem, ko je bila tema (in naslov) že sprejeta – spremeniti, saj se je šele v nadaljnjem procesu diplomiranja dokončno izkristalizirala dejanska vsebina. Če je res treba, je sicer vedno mogoče zamenjati naslov (pa tudi temo in celo mentorja). Temu se je seveda priporočljivo izogniti, saj je to nedvomna izguba časa in energije, predvsem pa lahko znak, da procesa diplomiranja nismo načrtovali najbolj ustrezno.

<< Nazaj          Naprej >>