Osrednja aktivnost v procesu prijave je pregled literature in virov, ki je tudi pomemben element same prijave. Na tej točki imamo tri možnosti:

  1. izvedemo najbolj minimalističen pregled (torej le nekatere elemente osnovnega iskanja, podpoglavje 2.3.1 Osnovno iskanje), tako da zadostimo prijavni formi, kjer je treba navesti osnovno literaturo. Pri tem seveda upoštevamo le še najnujnejše mentorjeve usmeritve. Navedenemu pristopu se je treba izogibati, če je le mogoče. Primeren je kvečjemu takrat, ko je jasno, da se bomo diplome dejansko lotili precej pozneje po prijavi (npr. tri mesece in več), vendar iz nekih razlogov, ki pa morajo biti res dobro utemeljeni, oddajamo le provizorično prijavo, zgolj zato, da zadovoljimo formalnostim;
  2. izvedemo osnovno iskanje (podpoglavje 2.3.1 Osnovno iskanje), ne pa tudi celotnega naprednega iskanja (podpoglavje 2.3.2 Napredno iskanje), temveč kvečjemu nekatere njegove izbrane vidike. To je sicer najpogostejši in najobičajnejši pristop;
  3. izvedemo osnovno in podrobno iskanje (podpoglavje 2.3.2 Napredno iskanje). To je tudi najpriporočljivejši način, saj se s problematiko celovito, podrobno in poglobljeno seznanimo že na samem začetku. S tem se odstrani tudi umetno ločitev iskanja literature na dva koraka (osnovni, napredni) in s tem potencialno razhajanje med prijavo in diplomo.

V pripravi same prijave je posebej pomembno še naslednje:

Če temo diplome prijavljamo v časovni stiski (npr. da ujamemo formalni rok prijave), naj bo prijava čim splošnejša, nezavezujoča in odprta, tako da imamo prostor za morebitne spremembe. Ni namreč smiselno, da bi si brez potrebe zoževali manevrski prostor.

Pijava naj bo tudi sicer čim splošnejša, kratka in, kjer je mogoče, čim bolj nezavezujoča (posebej v empiričnem delu). Vse to seveda ne sme iti na škodo kakovosti. S prijavo se tudi posebej ne obremenjujemo, saj bi jo lahko res v celoti opredelili šele takrat, ko se dokončno lotimo procesa diplomiranja. Posebej problematičen je lahko morebitni empirični del, ki ga lahko dokončno dorečemo šele po tem, ko skrbno proučimo teorijo.

Prijava naj torej ujame ravnotežje, tako da je na eni strani čim bolj koncizna, domišljena in hkrati razumljiva, na drugi strani pa poskrbimo tudi, da si ne zapiramo možnosti sprememb.

Prijava mora biti napisana poljudno, tako da jo lahko razume vsakdo z našega področja študija, hkrati pa seveda ne poenostavljamo na škodo strokovnosti. Če ozadje, problem, raziskovalno vprašanje, teza oziroma hipoteza v trenutku oddajanja prijave še niso najjasnejši, se s tem ne obremenjujemo (seveda pa vse to ne sme biti očitno neprimerno), saj bomo vse to izostrili v toku raziskovanja in pisanja.

V vsakem primeru mora prijava začrtati in razmejiti naš obseg dela, tako da je primeren študijskemu programu. V tem pogledu so med fakultetami znatne razlike, saj nekatere (posebej s področja družboslovja in humanistike), ki imajo večje število študijskih programov, dovoljujejo, da področje diplome ni vezano na ozko področje študijskega programa.

Zelo pomembno je tudi, da raziskovalni problem ni niti prelahek niti prezahteven. O vsem tem bo sicer najbolje presodil in odločil mentor, je pa ob tem seveda dobro, da vsebino in težišče diplome ter s tem povezani obseg dela doumemo tudi sami, in to čim bolj temeljito.

Zelo dober indikator začetnega razumevanja, zrelosti, poglobljenosti in resnosti našega dela je, če mentor prijavo (oziroma naš predlog prijave) potrdi brez dodatnih zahtev po dopolnitvah. To se sicer zgodi izjemno redko.

 

<< Nazaj Naprej >>