Kot je bilo že večkrat omenjeno, je prijavo daleč najprimernejše oddati v roku, ki je predviden oziroma priporočen v študijskem programu. Običajno je to začetek drugega semestra zadnjega letnika (npr. marec). V takem primeru glede časovne umestitve ni nobenih večjih dilem in tveganj.

V vsebinskem smislu je sicer umestno pred oddajo prijave pri delu na diplome čim bolj napredovati, morda že priti do faze pisanja. S tem se bodo namreč v kar največji meri razjasnile vse morebitne dileme o tem, kaj točno bomo delali in v katero smer bo diploma dejansko zavila. Optimalen potek procesa prijave zato pomeni predvsem naslednje:

  • datum oddaje prijave določimo  vnaprej, vsaj pol leta  (npr. v oktobru se odločimo za marec). V primeru uspešno opravljenega ključnega koraka oziroma ključne odločitve, kjer smo proces diplomiranja ustrezno umestili v svoje življenje, je to razmeroma enostavno;
  • do oddaje prijave izvedemo čim večji del celotnega procesa diplomiranja, vsaj iskanje literature in načrt dela ter  – če je le izvedljivo, mogoče in smiselno – tudi del raziskovanja. S tem namreč odstranimo še morebitne zadnje nejasnosti in dileme. Organiziran študent torej s prijavo ne bo čakal zadnjega roka, ampak bo potrebne  predpriprave izvedel pravočasno.

Diploma se sicer lahko prijavi tudi šele takrat, ko je že skoraj dokončana. To bi bila v vsebinskem smislu tudi najvarnejša različica, ki preprečuje, da se zaradi naglice in nepredvidenih okoliščin prijavlja nedomišljeno in nedorečeno temo. Če torej nismo zaradi življenjske odločitve o umestitvi diplome  in s tem povezanih administrativnih določil  prisiljeni oddati prijave že na samem začetku procesa diplomiranja, je primerno oddati šele, ko je diploma dokončno dorečena.

Obstaja sicer določena nevarnost, da bi imela fakulteta v procesu potrjevanja prijave večje pripombe ali bi prijavo, ki jo je mentor sicer odobril, morda celo zavrnila. V praksi je to tveganje praviloma zanemarljivo, vendar se lahko od fakultete do fakultete razlikuje, zato je v tem pogledu treba slediti priporočilom mentorja. Če torej na nivoju programa ali fakultete obstajajo v fazi potrjevanja teme tveganja za naknadne resne posege, je smiselno prijavo dejansko oddati točno takrat in tako, kot je to v osnovi zamišljeno:

  • ko je obris diplome dovolj artikuliran, da je prijavo mogoče realno in zaokroženo spisati, tako da lahko prijava postane predmet formalne zunanje presoje;
  • ko smo hkrati s tem v še dovolj zgodnji fazi procesa, da lahko brez posebne škode in izgubljenega časa na osnovi pripomb vsebino in smer diplome v skladu s pripombami še spremenimo.

Okvirno se lahko zgoraj orisano točko, ko lahko spišemo prijavo, doseže po nekaj desetih urah, včasih že po nekaj urah zavzetega dela na pripravah, pregledovanja odgovarjajočih virov in pogovorov z mentorjem.

Ne glede na zgornjo dilemo pa v splošnem – razen če nismo npr. zaradi administrativnih procedur v to prisiljeni – ni smiselno oddajati prijave, če ne nameravamo diplomirati ali vsaj opraviti glavnine dela v roku naslednjega pol leta.

Neredko se namreč zgodi, da študenti, ki v resnici še niso sprejeli zaveze in odločitve o diplomiranju, kljub temu oddajo prijavo zelo zgodaj, npr. marca. To storijo bodisi iz avtomatizma bodisi ker se jim nekako zdi, da bi lahko diplomirali v jeseni tekočega leta, čeprav je povsem jasno, da je to v resnici nerealno. Dejansko se nato procesa lotijo šele naslednje leto ali še pozneje. To je lahko dvakrat narobe, saj:

  • osnovna prijava (npr. v marcu) v resnici ni bila mišljena zares, zato je bila zgolj prazen formalni proces, ki požira čas in energijo. Pogosto jo potem, ko se dela res lotijo in se poglobijo, študenti spremenijo, zamenjajo ali celo menjajo mentorja. V primeru, ko je zgodnja prijava študijska obveznost (npr. predmet diplomski seminar), pa se temu seveda ni mogoče izogniti;
  • se morajo študenti po preteku določenega časa v prijavo oziroma celotni načrt diplome vživljati še enkrat, tokrat zares. Pogosto vmes preteče leto ali dve (npr. izteče se absolventski status). Takrat jim prejšnja prijava ne koristi, ampak jih neredko celo ovira in omejuje, saj se je medtem zelo veliko stvari spremenilo.

Ali je v takih okoliščinah smiselno diplomo prijavljati ali ne, je kljub temu kompleksno vprašanje, ki je odvisno od vrste okoliščin. Na eni strani je to vsekakor izguba časa, saj se bo študent v diplomo vživljal dvakrat oziroma bo, kar se zgodi zelo pogosto, drugič prijavil celo nekaj povsem drugega. Na drugi strani pa lahko pri nekaterih študentih zgodnja prijava, čeprav nima realnega časovnega okvira, v celoti gledano kljub vsemu povečuje možnosti, da študent (nekoč) diplomira. Če torej oddaja prijave določenega (npr. neodločnega, slabše organiziranega) študenta dodatno zavezuje in prispeva k večji verjetnosti, da se bo diplome kdaj lotil, potem je kljub vsem zgornjim pomislekom zgodnja oddaja prijave seveda še vedno koristna.

Obstaja tudi nevarnost, da  prijava formalno zapade (npr. FDV po dveh letih). V takem primeru jo treba napisati še enkrat. To sicer ni posebej tragično, vendar pa je to kljub vsemu zguba energije, ki je brez potrebe in nastane izključno zato, ker odločitev o diplomiranju ni bila realna (glej podpoglavje 1.1.2 Realnost umestitve). Seveda se  je treba, če je le mogoče, izogniti dvakratnemu poglabljanju v  isto prijavo, dvakratnemu prijavljanju iste teme ali celo prijavljanju dveh različnih tem.                                                                                                                            

 

<< Nazaj Naprej >>