Proces prijave ima torej dva dela, vsebinskega (2.4.1 Vsebina prijave) in formalnega (2.4.2 Formalna prijava), ki sta v procesu prijavljanja tesno povezana in ju zato praviloma obravnavamo hkrati. V nadaljevanju je zato najprej obravnavana časovna umestitev običajne prijave, kjer sta oba dela integrirana in izvedena hkrati oziroma v tesnem zaporedju (A). Včasih pa se zaradi okoliščin in taktičnih razlogov formalna prijava izvede bistveno kasneje (B) kot vsebinski osnutek. Zgodi se lahko celo, da se formalna prijava izvede zgolj fiktivno, torej brez pravega vsebinskega osnutka (C).

A. Enotna priprava prijave

Prijava se začne z vsebinskim vprašanji (2.4.1 Vsebina prijave). S pripravo vsebinskega osnutka je treba na eni strani pričeti kar najbolj zgodaj, tako da lahko na osnovi morebitnih pripomb vsebino in smer procesa diplomiranja – brez posebne škode in izgubljenega časa – še spremenimo. Prijavo zato začnemo vsebinsko strukturirati, ko je obris diplome dovolj artikuliran, da ga je mogoče v smislu vsebinskih komponent (tema, viri, hipoteza, empirija, glej 2.4.1 Vsebina prijave) zaokroženo zapisati. S tem je narejeno operativno vsebinsko izhodišče, ki bo osnova in usmerjanje osrednjega dela diploma (raziskovanje in pisanje).

Vsebinski osnutek je integralni del (preliminarna vsebinska faza) procesa prijavljanja, hkrati pa osnova in predpogoj za formalno prijavo, ki jo je najbolj primerno izdelati hkrati in nato oddati v roku, predvidenemu v študijskem programu. Običajno je skrajni rok začetek drugega semestra zadnjega letnika (npr. marec), priporočljivo pa je to seveda oddati prej, že v prvem semestru zadnjega letnika.

Tudi če celotne prijave ne oddamo v predvidenem ritmu študijskega programa, je priporočljivo, da celoten proces prijave ne le izpeljemo skupaj, ampak tudi takoj, ko je izpolnjen zgoraj navedeni pogoj (začrtan je obris diplome). S tem bomo:

  • porabili daleč najmanj časa,
  • izognili se bomo potencialnim težavam, ki lahko nastanejo pri morebitnem zamiku formalne prijave,
  • zagotovili si bomo odobreno oziroma verificirano prijavo in s tem delovno dispozicijo, kar je potrebna in nujna osnova oziroma usmeritev za nadaljnje delo.

Kadar pa se s formalno prijavo ne mudi, se jo sicer lahko odda tudi kasneje (npr. več mesecev po začetku raziskovanja oziroma pisanja), morda celo, ko je proces diplomiranja že na polovici ali gre celo proti koncu. S tem so povezane določene prednosti, pa tudi slabosti, kar je v nadaljevanju podrobneje obravnavano.

B. Zamik formalne prijave

Obstajajo primeri, ko nas uradni roki za oddajo formalne prijave ne vežejo, praviloma zato, ker smo uradne roke za tekočo generacijo tako ali tako zamudili. V takih okoliščinah je včasih koristno oddati formalno prijavo po tem, ko smo z aktivnostmi na osrednjem delu diplome že začeli.

Diploma se tudi sicer v formalnem smislu lahko prijavi kasneje in celo šele takrat, ko je že skoraj dokončana. To je v nekaterih pogledih v vsebinskem smislu najvarnejša različica, saj preprečuje, da se zaradi naglice in nepredvidenih okoliščin prijavlja nedomišljeno in nedorečeno temo. Če torej nismo zaradi življenjske odločitve o umestitvi diplome in s tem povezanih administrativnih določil prisiljeni oddati prijave že na samem začetku procesa diplomiranja, so lahko pri zamiku formalne prijave določene prednosti:

  • Gre predvsem za situacije ko pogoji za pripravo vsebinskega osnutka niso izpolnjeni, ker je ena ali več komponent še nedorečena (2.4.1 Vsebina prijave, točke A, B, C, D). Posebej pogosto je kritična empirija (D). V takem primeru nadaljujemo z aktivnostmi (raziskovanje, pisanje) na osrednjem delu diplome, vse dokler ni izpolnjen zgornji predpogoj za pripravo prijave. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da pred pričetkom dela ni treba imeti neformalnega (začasnega) vsebinskega osnutka oziroma delovne dispozicije. Tudi v takem primeru namreč pred začetkom dela potrebujemo neko neformalno in preliminarno delovno prijavo oziroma delovno dispozicijo, ki jo je potrdil mentor.
  • Ker navedeni zamik manjša tveganje, da oddamo prijavo, ki je še nedorečena, s tem manjšamo tudi nevarnost potencialnega razkoraka med formalno oddano prijavo in oddano dipoloma.
  • V primeru daljšega obdobja pisanja (npr. več kot dve leti) se s tem lahko izognemo administrativnemu poteku prijave in pisanju nove prijave.
  • Začetni proces poglabljanja v diplomo, ko zadeve še niso povsem dorečene, s tem tudi ni bil brez potrebe presekan z umetnimi napori formaliziranja in oddajanja prijave, kar lahko pomeni tudi večjo učinkovitost porabljenega časa.

V primeru zamika formalne prijave pa obstajajo tudi resne slabosti oziroma nevarnosti:

  • Odsotnost formalne prijave lahko zmanjšuje formalni pritisk za diplomiranjem. Študent namreč čuti manj zavezanosti, saj je še vse v zraku in odprto.
  • Manjši je tudi subjektivni občutek študenta, da je že nekaj narejenega. Običajno je tak občutek upravičen, saj dobro pripravljena in formalno odobrena prijava neredko predstavlja že velik del opravljenega dela.
  • Ker študent v administrativnem sistemu ni voden v smislu prijavljene diplome, zato tudi ni deležen odgovarjajočih obvestil o morebitnih spremembah, opomnikov, priložnostih, spodbudah, motivacijskih seminarjih ipd. Za fakulteto je tak študent neaktiven, nekje med pavzerjem in nekom, ki je študij opustil.
  • Tudi sicer je za administrativni pregled fakultete nad stanjem neugodno in nerealno, da obstaja študent, ki v resnici dela na diplomi, čeprav je ni prijavil.
  • Ker študent nima statusa, da ima prijavljeno diplomo, ga tudi mentor, študijski program in katedra pri pregledu diplom, ki so v toku, ne obravnavajo ustrezno.
  • Naraščajo možnosti raznih nesporazumov z mentorjem (npr. kaj je pravzaprav bila dogovorjena tema), saj ni nobenega uradnega zaznamka o diplomi in mentorstvu.
  • Povečuje se odvisnost študenta od dobrega odnosa z mentorjem, saj študent v vmesnem času dela na zaupanju do mentorja, ki mu je neformalno zagotovil, da ni nič posebej narobe, če z diplomo napreduje, čeprav je ni prijavil. V primeru, da se mentor premisli ali kaj pozabi, lahko nastanejo težave.
  • Pri procesiranju formalne prijave – do katere bo slej ko prej moralo priti – se lahko s strani vodstva fakultete pojavijo pripombe, za katere je nato že prepozno, saj je študent med tem delal in napredoval na osnovi neformalnega delovne dispozicije. Obstaja namreč določena nevarnost, da bi imela fakulteta v procesu potrjevanja prijave večje pripombe ali pa bi prijavo, ki jo je mentor sicer odobril, morda celo zavrnila. V praksi je to tveganje praviloma zanemarljivo, vendar se lahko zadeve od fakultete do fakultete razlikuje, zato je v tem pogledu treba slediti priporočilom mentorja. Če torej na nivoju programa ali fakultete obstajajo v fazi potrjevanja teme resna tveganja za zahtevo po naknadnih posegih, je smiselno prijavo dejansko oddati točno takrat in tako, kot je to v osnovi zamišljeno.
  • Obstaja tudi nevarnost, da se bo proces formalne prijave zavlekel do take mere, da bo ogrožal predvideno procesiranje oddajanja diplome. V takem primeru bomo brez potrebe diplomirali kasneje kot smo načrtovali.

Vtis pravzaprav je, da je tveganj nekoliko več kot prednosti. Tovrstni zamiki so torej tvegani, če študent ni zrel in samostojen, če mentor ni povsem zanesljiv in razumevajoč in če obstajajo kakršnakoli administrativna tveganja.

Še enkrat pa velja poudariti tudi naslednje: Če se iz določenih razlogov odločimo za časovni zamik oziroma ločevanje vsebinskega osnutka od formalne prijave, potem je treba na točki, ko je izpolnjen pogoj za izdelavo vsebinskega osnutka (A), zapisati vsebino prijavo v neformalni obliki začasnega vsebinskega osnutka oziroma delovne dispozicije (glej podpoglavje 2.4.3 Vsebina prijave). To bo predstavljal orientacijo, intonacijo, vodilo in usmeritev pri našemu delu. Brez tega so vse ideje, načrti in cilji zgolj v naši glavi, kjer se lahko pozabijo in zbledijo, predvsem pa nas bistveno manj zavezujejo in usmerjajo kot v primeru, ko so zapisani. Tudi sicer je znano, da se cilji, vizije in opredelitve izvedejo bistveno bolj učinkovito, če se zapišejo. Pri tem je nepomembno, da začasni vsebinski osnutek oziroma delovna dispozicija v formalnem smislu ni izdelana. Zadošča, da obstaja kot npr. e-poštni zapis. Nujno pa seveda je, da je zapis odobren s strani mentorju.

C. Fiktivne prijave

Včasih se zgodi, da študenti, ki v resnici še niso sprejeli zaveze in odločitve o diplomiranju, želijo kljub temu oddati prijavo že zelo zgodaj, npr. marca v zadnjem semestru. Oddati torej želijo formalno prijavo, ne da bi pred tem izvedli vsebinski razmislek in naredili vsebinski osnutek. To storijo bodisi iz avtomatizma (ker to priporoča ritem študijskega programa) bodisi ker se jim nekako zdi, da bi res lahko diplomirali v jeseni tekočega leta (po tem ko bi se enkrat ogreli inzavzeli), čeprav je povsem jasno, da je to nerealno. Pri tem je lahko prisotno tudi (večinoma zmotno) mnenje, da bodo na tej osnovi lažje pridobili ali obdržali absolventski status. Včasih gre pri tem zgolj za administrativni manever, ker morajo nekomu (npr. staršem, podjetju, kolegom) pokazati ali dokazati, da v procesu diplomiranja napredujejo. To je lahko dvakrat narobe, saj:

  • osnovna prijava (npr. v marcu) v resnici ni bila mišljena zares, zato je bila zgolj prazen formalni proces, ki požira čas in energijo. Pogosto jo potem, ko se dela res lotijo in se poglobijo, študenti spremenijo, zamenjajo ali menjajo celo mentorja. V primeru, ko je zgodnja prijava študijska obveznost (npr. predmet diplomski seminar), pa se temu seveda sploh ni mogoče izogniti;
  • se morajo študenti po preteku določenega časa v prijavo oziroma celotni načrt diplome vživljati še enkrat, tokrat zares. Pogosto vmes preteče leto ali dve (npr. izteče se absolventski status). Takrat jim prejšnja prijava ne koristi, ampak jih neredko celo ovira in omejuje, saj se je medtem zelo veliko stvari spremenilo.

Obstaja tudi nevarnost, da fiktivna prijava formalno zapade, saj fakultete po določenem obdobju (eno leto, dve leti) avtomatično izbrišejo prijavo, ki jo je treba zato podaljšati, obnoviti ali napisati na novo. Če je treba prijavo napisati in oddati še enkrat, sicer ni posebej tragično, vendar pa je to kljub vsemu zguba energije (vmes so npr. lahko zamenjali sistem, formular, pogoji ali pravila), ki je brez potrebe in nastane izključno zato, ker odločitev o diplomiranju ni bila dovolj zrela oziroma realna (glej podpoglavje 1.1.2 Realnost umestitve). Zato se je treba, če je le mogoče, izogniti dvakratnemu poglabljanju v isto prijavo, dvakratnemu prijavljanju iste teme ali celo prijavljanju dveh različnih tem.

Ali je v takih okoliščinah smiselno diplomo formalno prijavljati ali ne, je kljub temu kompleksno vprašanje, ki je odvisno od vrste okoliščin. Na eni strani je to vsekakor izguba časa, saj se bo študent v diplomo vživljal dvakrat. S tem bo obremenjeval mentorja in celotno administracijo. Posebej v pogledu mentorja je zadeva lahko sporna tudi etično, še posebej, če mentor ne ve, da gre za fiktivno prijavo, za katero se – če bi vedel za njeno fiktivnost – ne bi trudil in izgubljal časa, ampak bi mentorstvo zavrnil. S strani študenta je zato v takem primeru neetično, če mentorja odkrito ne informira, da gre za fiktivno prijavo.

Na drugi strani pa lahko pri nekaterih študentih zgodnja prijava, čeprav nima realnega časovnega okvira, v celoti gledano kljub vsemu povečuje možnosti, da študent (nekoč) vendarle diplomira. Če torej oddaja prijave določenega (npr. neodločnega, slabše organiziranega) študenta dodatno zavezuje in prispeva k večji verjetnosti, da se bo diplome kdaj lotil, potem je kljub vsem zgornjim pomislekom zgodnja oddaja prijave še vedno lahko koristna.

V pogledu procesa prijavljanja je mogoče zaključiti naslednje:

  • V splošnem – razen če nismo npr. zaradi posebnih okoliščin in administrativnih procedur v to prisiljeni – ni smiselno oddajati formalno prijave niti pripravljati vsebinskega osnutka, če ne nameravamo diplomirati ali vsaj opraviti glavnine dela v roku naslednjega pol leta.
  • Datum formalne oddaje prijave je pomembno določiti vnaprej, vsaj pol leta (npr. v oktobru se odločimo za marec). V primeru jasne predhodne odločitve (1.5 Odločitvena shema), kjer smo proces diplomiranja ustrezno umestili v svoje življenje, bo to razmeroma enostavno, še posebej, če smo o procesu in mejnikih ustrezno razmislili (3.3.3 Koraki in mejniki).
  • Organiziran študent s formalno prijavo ne bo čakal zadnjega roka, ampak bo vse potrebne predpriprave izvedel pravočasno, v skladu z načrtom in pri tem upošteval proces formalne prijave in odgovarjajoča priporočila (2.4.2 Formalna prijava).
  • Do priprave formalne prijave je potrebno doreči vse vsebinske opredelitve (2.4.1 Vsebina prijave).
  • Če je nujno potrebno – hkrati pa mora biti tudi izvedljivo – lahko pred formalno oddajo izvedemo tudi del raziskovanja in s tem ločimo vsebinski del prijave od formalnega dela. S tem namreč lahko odstranimo še preostale morebitne nejasnosti in dileme pri prijavi diplome. Moramo pa seveda tudi v takem primeru na osnovi vsebinskega razmisleka pred tem izdelati ustrezen vsebinski osnutek oziroma delovno dispozicijo. Pred izbiro take poti pa je treba temeljito razmisliti, saj so s tem povezane določene nevarnosti; enako velja tudi za fiktivno prijavo.
  • Vsebinska priprava, strukturirano razmišljanje o prijavi ter formalna priprava prijave običajno zahtevajo – skupaj s sestanki, pogovori, komunikacijo in pregledom literature – najmanj okoli 20 ur. Obstajajo seveda tudi dejavniki, ki lahko navedeni čas bistveno zmanjšajo (npr. predhodno ukvarjanja z vsebino, enostavna problematika, odlično predznanje, izkušenost študenta). V določenih primerih se zato lahko vsebinski razmislek in formalno prijavo izvede celo zgolj v nekaj urah zavzetega dela na pripravah, pregledovanju odgovarjajočih virov in ustreznih pogovorov oziroma komunikacije z mentorjem. Na drugi strani se lahko zahtevani čas tudi dramatično poveča, posebej v primeru zelo zahtevne tematike, pa tudi v primeru slabšega predznanjema študenta oziroma njegove nerodnosti. Čas se lahko povečuje tudi, če študent ne upošteva mentorjevih navodil.                                                                                             
<< Nazaj Naprej >>