V primeru multidisciplinarnih diplom ne moremo pričakovati, da bo mentor obvladal več področij. Tako npr. profesor s področja marketinga morda ne obvlada specifičnosti s področja statističnega modeliranja. Podobno so tudi nekatere teme zgolj znotraj npr. področja družboslovne informatike tako kompleksne, da je za kakovostno obravnavo potrebno sodelovanje dveh strokovnjakov (npr. za družbena omrežja in anketno metodologijo). V takih primerih je zato smiselno vključiti somentorja (izjemoma lahko celo več somentorjev).

Načeloma somentor dviga kakovost diplome in bogati izkušnjo diplomiranja. Študent ima namreč interakcijo z dvema profesorjema in torej dobiva dve povratni informaciji o svoji diplomi z dveh različnih področij oziroma z dveh zornih kotov. Na tej osnovi se lahko bistveno več nauči, pa tudi diploma je boljše kakovosti. Proaktivni študenti, ki želijo diplomi dodatno dvigniti kakovost, bodo morda zato kar sami predlagali somentorstvo in s tem povečali verjetnost, da se mentor za to odloči.

Po drugi strani somentorstvo zaplete celoten proces, posebej če se profesorja glede določenih vidikov ne strinjata, kar je sicer redko, ni pa nemogoče. V vsakem primeru se število interakcij načeloma podvoji, saj morata prijavo diplome in tudi osnutek diplome odobriti oba profesorja, kar lahko velja tudi za nekatere delne oziroma vmesne različice. Vse to lahko znatno podaljšuje izdelavo diplomskega dela. Res je sicer, da se sodelovanje obeh profesorjev običajno poenostavi tako, da osnovni mentor opravi glavnino dela, somentor pa se omeji predvsem na konzultacijo študentu za del, za katerega je specializiran. Poleg tega somentor pregleda le še končni osnutek, v ostalem pa se kaj bistveno več praviloma ne angažira. Kljub temu prinaša somentorstvo v celoten proces dodatno kompleksnost, ki je pri ambicioznih diplomah zaradi dodane vrednosti morda dobrodošla, pri minimalističnih pa je seveda nezaželena.

Ambiciozni študenti si lahko somentorja izberejo tudi v tujini, pri čemer zagovor lahko poteka prek videokonference (npr. Skype). To je seveda dobra odločitev, saj bodo s tem pridobili poučno izkušnjo, razširili svoja obzorja in že na začetku kariere internacionalizirali delovanje. Ob tem bodo diplomsko delo verjetno izdelali v angleščini, kar ima celo vrsto prednosti. V tem okviru velja posebej poudariti – česar študenti običajno ne vedo –, da se tuji strokovnjaki (tudi največji) izredno radi odzovejo na taka povabila.

Dokončno presojo o vključitvi somentorja prepustimo osnovnemu mentorju in se s tem preveč ne obremenjujemo. Običajno se mentorji odločajo takole:

  • Če mentor oceni, da področja v celoti ne more pokriti, se bo zaradi strokovne in etične odgovornosti vsekakor odločil za somentorstvo in tudi predlagal primernega kolega.
  • Če s strokovne plati somentor ni nujen in se mentor počuti dovolj kompetentnega, potem je odločitev kompleksnejša, saj gre zgolj za možnost, da diploma pridobi določeno dodano vrednost, oziroma za možnost, da se poveča njena kakovost. Sicer je visoko verjetno, da na osnovi somentorstva pride do izboljšanja diplome, ni pa nujno. Na eni strani se zato mentor zaveda, da mu bo somentor, ne glede na odličnost njunega sodelovanja, nekoliko zapletel in zavlekel delo, v primeru težav ali nesporazumov pa ga bo celo bolj ali manj otežil. Obstaja tudi določeno tveganje, da se somentor ne bo nič kaj posebej poglobil in se bo odzval zelo minimalistično, kar pomeni, da bo z njegove strani zelo malo dodane vrednosti. Na drugi strani pa lahko mentorja povratna informacija kolega somentorja glede diplome strokovno močno zanima in je zato zelo zainteresiran za sodelovanje. Predvsem pa bo mentor v takem primeru bolj upošteval študenta: če si ambiciozni študent zelo želi obogatiti diplomo s somentorjem, mu bo morda prisluhnil, v ostalih primerih pa bo študenta opozoril na dodatno delo, ki ga zaradi tega čaka, na morebitne zaplete, do katerih lahko pride, ter na (morebitno) omejenost dodane vrednosti, ki bi zaradi tega nastala, in zato somentorstvo odsvetoval.

 

<< Nazaj Naprej >>