Prvi obisk pri mentorju je v večini primerov izjemno pomemben, saj definira odnos, motivacijo, temo in časovni okvir. Poleg tega je za izbiro mentorja in tudi teme prvi sestanek običajno že kar dokončen. Ko namreč študent pride enkrat na pogovor, se skoraj ne zgodi, da pri profesorju ne bi tudi izbral teme.

Na drugi strani je lahko nadvse koristen zgolj preliminaren in neobvezujoč pogovor pri potencialnem mentorju. Žal študenti tak pristop premalo uporabljajo, saj je odnos profesor – študent praviloma še vedno pod neizogibnim vplivom osnovnošolske in srednješolske hierarhične rutine. Celo ko določene katedre priredijo »borzo« možnih tem, kjer se na enem mestu zberejo vsi profesorji in so vsi na voljo za pogovor, je »kroženje« študentov običajno minimalno. Vsekakor bi bilo za študenta koristno, če se preliminarno pogovori s čim več profesorji in kolegi.

Dodati velja, da je za razumevanje odnosa profesorjev do mentorstva pomemben tudi sistem, ki ga ima določena fakulteta ali program. Če je mentorstvo dodatno plačano, pomembno za napredovanje ali pa ima neke druge posledice, potem so lahko (vsaj nekateri) profesorji močno motivirani, da pridobijo čim več študentov in se zanje tudi potrudijo. To se jasno pokaže v poudarjeni prijaznosti, motiviranosti in bogati ponudbi zanimivih tem, ki so tudi dobro razdelane.

Ko gre za prvi obisk pri mentorju (ki je praviloma tudi precej dokončen), je priporočljivo, da se na sestanek dobro pripravimo:

  • zelo primerno se je napovedati prek e-pošte, tako da profesor izbere in potrdi nek miren termin (in ne nastane časovna stiska zaradi čakajoče vrste drugih študentov, ko najprej izgubljamo čas s čakanjem, nato pa se nam profesor niti ne more dobro posvetiti), hkrati pa s tem pokažemo določeno iniciativo in tudi osebno zrelost do upravljanja s svojim in profesorjevim časom;
  • smiselno se je dobro razgledati o potencialni temi, tako da smo kompetenten sogovornik. V tem pogledu lahko preliminarno izvedemo nekatere aktivnosti iskanja literature (glej podpoglavje 2.3 Literatura in viri). Če je tema dobro definirana in smo se zanjo pri sebi v veliki meri že odločili, lahko izvedemo tudi že kar glavnino celotnega poizvedovanja;
  • poleg ustreznega (bolj ali manj okvirnega) pregleda literature, lahko predhodno pregledamo tudi nekaj dotedanjih diplom tega profesorja. Na tej osnovi ga lahko vprašamo, katera je posebej kvalitetna (takšno diplomo lahko upoštevamo in se po njej zgledujemo, predvsem glede formalnosti), in pridobimo tudi neko refleksijo profesorja o tej diplomi (npr. kako jo ocenjuje, je bilo z njo veliko dela, ali je dovolj kakovostna, da služi kot model, v katero smer bi jo bilo mogoče izboljšati itd.);
  • poizvemo lahko pri kolegih ali na spletu, ali so morda pri določenem mentorju kakšne posebnosti.

Običajno se na prvem sestanku doreče, ali vsaj poskuša doreči, dokončna tema diplomske naloge. Če gre za razpisano temo, je zadeva enostavna in zahteva morda le nekaj dodatnih pojasnil in usmeritev. Če pa gre za specifično temo, ki jo predlaga študent, je lahko proces bolj kompleksen. V vsakem primeru se je – posebej po tem, ko je tema dogovorjena – z mentorjem že na prvem sestanku smiselno dotakniti naslednjih vsebin:

  • Koristno je mentorja že na začetku vprašati, koliko časa bo trajal celoten postopek, koliko osebnih razgovorov je pri njem običajno potrebnih, kje po njegovih izkušnjah najpogosteje nastajajo težave in na kaj je treba biti posebej pozoren (npr. kje se največkrat pokažejo težave).
  • Preveriti velja, kako je s telefonsko, elektronsko, osebno ali pisno komunikacijo ter mentorjevim odzivnim časom (kaj lahko v tem pogledu pričakujemo, kako je z dopusti, odsotnostjo, kako naj ravnamo v primeru njegove neodzivnosti). V primeru zapletov (ko npr. je mentor dlje časa neodziven) je namreč lahko tovrstni pogovor na prvem srečanju izjemno koristen.
  • Če na prvem sestanku dorečemo naslov in vsebino diplome, je smiselno identificirati in pri mentorju preveriti tudi nabor iskalnih nizov in ostale usmeritve pri iskanju oziroma pregledovanju virov.
  • Smiselno je identificirati dobre diplome, ki so nastale pri mentorju v preteklih letih, po katerih se bomo v formalnem (in morda tudi v vsebinskem) smislu zgledovali v primeru kakršnihkoli dilem, posebej glede strukture in formata. Kot dober primer sicer lahko uporabimo tudi eno izmed diplom, ki so navedene v pričujočem gradivu (npr. Činkole, Primožič, CrnkovičLutmanLogar). Če obstaja tudi v vsebinskem smislu neka posebej relevantna diploma, pa jo z mentorjem ravno tako jasno identificiramo.
  • Primerno je, da je študent čim prej – če se da, že kar ob zaključku prvega srečanja – sposoben mentorju  v enem stavku jasno artikulirati, kaj je glavni namen diplome. Omenjeni stavek je smiselno tudi izreči in zanj pridobiti mentorjevo potrditev.
  • Koristno je, če študent že na prvem sestanku – sicer pa na nekem kasnejšem srečanju, na katerem je diploma dokončno dorečena – sposoben tudi okvirne realne časovne umestitve dela na diplomi ter opredelitve okvirnega datuma diplomiranja (glej podpoglavje 1.1.4 Formalizacija odločitve). Smiselno je, da študent insistira, da mentor komentira okvirni časovni načrt diplomskega procesa, saj je povratna informacija s strani mentorja lahko nadvse dragocena.

Zaželeno je, da študent že po prvem sestanku z mentorjem dobi vse napotke in informacije za pisanje prijave. V tem okviru so v podpoglavju 2.4.4. Proces prijavljanja navedeni ključni vidiki, ki jih mora študent razjasniti z mentorjem preden se loti pisanja prijave. Smiselno jih je zato  ponoviti tudi na tem mestu:

  1. določitev časovnega okvira,
  2. opredelitev ambicioznost oziroma zahtevnost diplome,
  3. identifikacija naslova diplome,
  4. okvirna vsebina in področje,
  5. raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze,
  6. opredelitev empiričnega dela,
  7. izdelava nabora ključnih iskalnih nizov za pregled literature.

Za razjasnjevanje navedenih vidikov je včasih seveda potrebnih več pogovorov oziroma dodatnih iteracij preko e-pošte.

<< Nazaj Naprej >>