Pri izbiri mentorja so lahko pomembni naslednji dejavniki:

  • Najpomembnejši dejavnik pri izbiri mentorja je – oziroma bi moral biti – kompetentnost za določeno temo. V strogo formalnem smislu mentor niti ne bi smel imeti diplome s področja, za katero ni habilitiran. To bi v skrajnem primeru npr. pomenilo, da mentor s področja družboslovne informatike ne bi mogel biti mentor študentu, ki ima temo s področja družboslovne metodologije. Ker pa je večina tem multidisciplinarnih – pa tudi zato, ker fakultete pri tovrstnem preverjanju niso posebej dosledne in ker mentorji niti nimajo interesa za področje, ki ga ne poznajo – navedeni formalni vidik ne predstavlja težave. Bolj pomembno je, da se mentor z našo temo dejansko ukvarja oziroma se je ukvarjal, tako da je na področju kompetenten. To se najbolj jasno pokaže predvsem pri njegovih objavah in projektih. Pomembni – čeprav v bistveno manjši meri – so lahko tudi njegovi predmeti ter habilitacijsko področje. Če je torej mentor A glede svojih objav in projektov opazno primernejši od mentorja B, bi se moral študent praviloma odločiti za mentorja A, ne glede na vse ostale okoliščine.
  • Pri starejših študentih/diplomantih se sicer lahko nekoliko pozanimamo, kako proces diplome poteka pri določenem profesorju, vendar pa to informacijo jemljimo z dobršno mero skepse, saj so (bivši) študenti lahko zelo subjektiven vir. Pomembneje je, da nas tema res zanima, da profesor področje obvlada in ima do njega veselje. Pomemben je tudi dober občutek, ko steče uvodna komunikacija s profesorjem. Kot rečeno, so mentorji skozi leta precej standardizirali pristop k mentorstvu, tako da v tem pogledu ni velikih razlik. Tudi posebej težavnih profesorjev danes ni več pričakovati, saj so študentske evalvacije, študentske organizacije in habilitacijski postopki odstranili praktično vse anomalije. Obstajajo seveda določene razlike med profesorji, tako v značaju, empatiji kot tudi v tem, kako se zavzamejo za študenta, kako se poglobijo, koliko časa si vzamejo in kako hitro se odzivajo. Pri tem je na eni strani večja poglobitev mentorja seveda dragocena in pozitivna, res pa je, da to lahko preide v pretirano zahtevnost in formalizem. Največje razlike med mentorji so morda glede sprotnosti odgovarjanja, npr. kako hitro odgovorijo na e-pošto in kako hitro preberejo in komentirajo osnutke. Kadar se mudi – in na določeni točki se mudi v zelo veliko primerih –, namreč lahko postane to zelo pomembno.
  • Mlajši profesorji (docenti), ki še niso bili velikokrat mentorji, so večinoma bolj zagnani in se bodo študentu verjetno bolj posvetili, imeli bodo več časa in bodo pogosteje dosegljivi. Obenem pa bodo morda tudi natančnejši in zahtevnejši tudi takrat, ko to ni nujno. Prav tako ne bodo imeli širine in izkušenj ter razumevanja in velikodušnosti, ki pride z leti in je posebej dragocena v primeru kakršnihkoli zapletov.
  • Pred dokončno izbiro mentorja (in teme) je na spletu smiselno pregledati dosedanje diplome potencialnih mentorjev s področja, ki nas zanima. S tem dobimo predstavo o tem, kakšna bi bila videti naša diploma, dobimo pa lahko tudi ideje za področje, ki bi ga morda raziskali.
  • Čeprav je mentor bistveno manj pomemben kot tema, pa obstajajo tudi primeri, ko temu ni tako. V določenih okoliščinah je namreč lahko mentor pomembnejši od teme. Navedeno posebej velja predvsem v primeru, ko se diplome lotimo manj resno ali z izrazito strategijo minimalistične diplome. Vsi mentorji namreč ne pristajajo na nemotiviranega ali preračunljivega študenta. Nekateri mentorji take študente prepoznajo že v času študija in se, če se obrne nanje, izgovorijo z zasedenostjo. Ravno tako se je treba zavedati, da vsi mentorji ne pristajajo sodelovanje, ki jim ga hoče vsiliti študent v svoji zamudniški ali minimalistični strategiji. Nemalokrat se namreč zgodi, da študent po brezskrbnih ali morda celo lahkomiselnih počitnicah nenadoma ugotovi, da mora nujno diplomirati npr. do konca septembra, saj se brez diplome ne more vpisati v nadaljnji študij. Podobno se lahko pojavi nepričakovana zahteva v organizaciji, kjer študent želi delati (oziroma v njej že dela), in na tej osnovi bi moral do določenega roka diplomirati, sicer bo priložnost (službo, napredovanje, projekt) izgubil. Seveda ne gre vedno za lahkomiselnost in neresnost študenta, včasih se študent zaradi nenadnih okoliščin (npr. zdravstvene ali družinske težave), na katere nima vpliva, dejansko znajde v veliki stiski. Ne glede na okoliščine se mnogi mentorji s študenti, ki se pojavijo npr. avgusta, julija, junija ali celo maja z željo, da bi diplomirali septembra, sploh ne pogovarjajo, ker za proces diplomiranja zahtevajo (precej) več kot tri mesece, posebej, če gre za magisterije. Nekateri mentorji pa – ker so bodisi dobrega srca bodisi želijo, da bi jih za takšne imeli – zahtevam oziroma stiskam študenta prisluhnejo. Na tej osnovi se za take študente tudi potrudijo, morda celo žrtvujejo, in pristanejo na stresno situacijo, ki je posledica študentovih okoliščin. V takem primeru je izbira mentorja zelo pomembna, saj vsi mentorji v tem pogledu seveda niso taki.
  • Dejavnik je lahko tudi siceršnja obremenjenost mentorja z diplomami. V primeru, da ima mentor veliko diplom, npr. več kot pet ali celo več kot 10, se bo morda vsaki od njih posvečal v nekoliko manjšem obsegu. Zato bomo raje izbrali mentorja, ki ima le nekaj diplom. Ni pa to seveda nujno, ampak je lahko tudi obratno (npr. pri profesorju, ki ima rad mentoriranje), čeprav je to manj verjetno, saj tudi fakultete praviloma omejujejo število diplom, npr. na 10 ali 20.

 

<< Nazaj Naprej >>